Barbari prihajajo!

Ob prebiranju zgodovinskih knjig sem si vedno predstavljal, da ponovitve nekaterih poglavij nikoli ne bom doživel. Ledene dobe, selitve narodov, nastanka nove svetovne religije ali civilizacije.

Evrobirokrati kot del težave Za prvo in zadnje je človeško življenje prekratko, da bi posameznik zaznal spremembo, tudi če bi živel sto let. Selitve narodov, podobne vdoru Slovanov v Evropo ali Evropejcev v Ameriko, pa so se mi ob današnjem razparceliranju in olastninjenju najmanjšega koščka zemlje zdele nemogoče.

Ampak zdaj se nam pred očmi dogaja ravno to, selitev narodov, kot je bil vdor Slovanov v Evropo. Evropa pa v birokratski zaplankanosti pojav poskuša poimenovati z imeni, ki so v njenih zakonih in resolucijah namenjeni povsem drugim pojavom in časom.

Ampak kako sploh pričakovati od evrobirokratov, da bi znali odpreti oči in opaziti tisto, kar je, ne zgolj tistega, kar piše v zakonih in resolucijah? Saj so vendarle vzgojeni priznavati le svet na papirju! Sploh pa so evrobirokrati v tej zgodbi že od začetka del težave, zato ne pričakujte od njih kakršnekoli rešitve. Dokaz?

Kar doživljamo, niso migracije in azilanti, to so selitve narodov Pred samo desetimi leti je bila EU blesteč projekt, ki si je v navezi z Rusijo in Kitajsko zagotovil energetsko prihodnost ter hkrati ruske in kitajske trge za severnjaško tehnologijo in južnjaški turizem. EU je od ZDA prevzemala voditeljstvo sveta in evro je postajal prva svetovna valuta – dokler ni "brez razloga" počila arabska pomlad.

Sledile so lažne obljube o podpori Zahoda opoziciji v Siriji in na koncu še revolucija v Ukrajini, ki so jo podpihovale ZDA. V slabem desetletju je EU iz najbolj cvetoče gospodarske in politične regije postala energetsko in tržno izolirana ter obkrožena z vojnami in krizami.

Pri tem pa so vse katastrofalne politične poteze, ki so EU potisnile na rob propada, soglasno in vzhičeno potrjevali isti evrobirokrati, ki zdaj ne znajo poimenovati trenutnih selitev narodov s pravim imenom, ampak namesto tega brezmočno izbirajo med definicijami azilantov, migrantov in prebežnikov ter podobnimi izrazi, oblikovanimi za povsem druge čase in dogodke.

V Evropi zato ta trenutek doživljamo človeške tragedije in absurde, saj želijo evrobirokrati povsem očitne selitve narodov ukalupiti v neke zakone, ki so bili namenjeni posamičnim političnim azilantom in ekonomskim emigrantom. Ampak – ljudje božji – to, kar doživljamo, niso ekonomske migracije in politični azilanti, to so selitve narodov.

Biologija človeških rodov To ni politika, ampak biologija človeških rodov, kot so bile nekoč selitve Slovanov ali prodor barbarov prek meja rimskega cesarstva. In kdor hoče vsaj približno opisati današnji čas, naj namesto birokratsko praznih evropskih resolucij in direktiv raje vzame v roke Biblijo – v starozaveznih opisih bo našel več resnice, kot je zmore izreči katerikoli evrobirokrat.

Ali pa naj si priskrbi knjigo enega meni najljubših pesnikov, grškega Konstantina Kavafisa, ki svojo pesem V pričakovanju barbarov začenja takole: Zakaj čakamo, zbrani na trgu? Danes prihajajo sem barbari. Zakaj vlada v senatu takšno brezdelje? Zakaj senatorji sedijo, a ne pišejo zakonov? Zato, ker danes prihajajo barbari. Kakšne zakone naj še sprejmejo senatorji? Postave bodo uzakonili barbari, brž ko bodo tu …

V Evropo se selijo Afričani in Azijci, ki so doživeli razpad avtokratskih držav Zakaj so nekoč "barbari" tvegali glave in vdrli v rimsko cesarstvo, ki so ga branile izvrstno oborožene vojaške posadke, v času, ko je bilo dovoljeno in celo častno zaklati kogarkoli, ki ni bil "naš"?

Zakaj so se Slovani množično dvignili s svojih zakarpatskih domov in se kot človeška reka zlili čez pol Evrope? Gotovo ni šlo za turistično radovednost, o drugih motivih pa zaradi nezanesljive tehnologije medgeneracijskega sporočanja pri Slovanih ni veliko znanega. Slovanske bajke in miti tradicionalno več povedo o pripovedovalcu kot o dogodkih, ki jih opisujejo.

Trenutno pa dobro vemo, zakaj današnji "barbari" prihajajo v Evropo. V Evropo se selijo Afričani in Azijci, ki so doživeli popoln razpad lastnih avtokratsko zasnovanih držav. Te so zaradi programirane koruptivnosti (od zahodnih prestolnic) "nastavljenih" elit v globaliziranem gospodarstvu postale tako zelo nekonkurenčne, da so dobesedno kolabirale in znajo preživeti le še nekaj vodilnih oblastnih klanov, za vse preostale ljudi pa so zgnile v brezzakonju in bedi.

Teater demokracije Se spomnite grotesknih podob temnopoltih afriških sodnikov, oblečenih v francoske ali angleške sodne tunike, z belimi lasuljami? Zahodnjaki so v Afriki naredili teater demokracije z izključnim namenom, da tam ne deluje nič razen klanskih navez z zahodnjaškimi trgovci in industrialci.

S prihodom kitajskih pametnih telefonov pa danes skoraj vsak Afričan lahko všečka podobe, na katerih nate ne strelja kdorkoli, ki po naključju poseduje orožje, in tvojih otrok ne ugrabi in posili vsaka objestna fantovska združba, ki se panično zaveda, da bodo čez pet let verjetno vsi že pod rušo.

Pustite zakone in resolucije, raje odprite Staro zavezo, tam vse piše Človek, ki ga zapusti država, ni več zavezan nikomur. Sirci niso več Sirci, saj njihove države ni več, zato ni več sirskih zakonov, ki bi jih bili dolžni spoštovati v državi, ki jih je zapustila. In zakaj bi potem spoštovali birokratske zakone katerekoli druge države? Enako velja za Libijce, Somalce, Afganistance in Iračane. Države so propadle, varnost, ki jo zagotavljajo človeški dogovori, se je razblinila in v ljudeh se prebudi biološki gon po razselitvi – če izgubiš državo, postane tvoj ves planet.

Zoper to ni ugovora, in če hočete razumeti, kaj se dogaja, pustite pri miru evropske resolucije, direktive in zakone! Raje vzemite v roke biblijsko Staro zavezo. Tam je natančno popisana biologija človeške duše in človeških rodov, ki prečkajo puščave in morja ter jih ne zanima, ali to traja pet, petnajst ali petdeset let, ne zanimajo jih vojaki in še manj birokrati, ki bi želeli urejati življenje po papirnatih pravilih EU-resolucij.

S temi bodo, ker so pač birokrati, na koncu povzročili le še več gorja in krvi. Ljudje, ki jih nosi starozavezna biologija, se ne bodo ozirali na evropske resolucijske definicije svojih dejanj, zato bodo EU-birokrati na koncu, ne glede na deklarativno lepe, čiste in etične namene njihovih duš, pripeljali do enakega klanja in natikanja na kole, kot so ga izvajali Rimljani v zadnjih obupanih poskusih, kako zaustaviti barbare. Seveda ni bilo uspešno in Rim je propadel.

Najbolj grenka resnica pri vsem pa je, da Rim ni propadel zaradi barbarov, ampak zaradi samega sebe. Rimski propad bi se zgodil tudi brez enega samega barbara.

Nekaj naših mož pa se je pravkar vrnilo z meje z novico, da ni več nikjer nobenih barbarov. Kaj bo zdaj z nami – brez barbarov? Tisti ljudje so bili nekakšna rešitev. (Konstantin Kavafis: V pričakovanju barbarov; prevedel Veno Taufer)