Kaj se zgodi z zavrženo hrano v Sloveniji?

Prebivalci Evrope in Severne Amerike zavržemo od 95 do 115 kilogramov hrane na leto, v Afriki in Aziji pa le od 6 do 11 kilogramov letno na prebivalca. Izgube se dogajajo na vseh ravneh oskrbovalne verige, v manj razvitih državah največ izgub nastaja pri proizvodnji, v razvitih pa v fazi nakupa izdelka.

"Problem zavržene hrane je resen, veliko je praznega moraliziranja o njem, reši pa ga lahko le medijski pritisk," je prepričan agrarni ekonomist Aleš Kuhar, ki ga žalosti, da ima Slovenija vse nižjo raven samooskrbe, česar se najodgovornejši premalo oziroma sploh ne zavedajo. Slovenski trg je preplavljen s poceni in manj kakovostno hrano. Zanimivo ob tem je, da se imamo Slovenci za gurmane, nasprotje temu pa je, da v smeteh opažamo vse več zavržene hrane …

Zavržena hrana ima vsaj tri negativne plati Metanje hrane v smeti ima po prepričanju klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj vsaj tri negativne plati. Od najočitnejše etične in gospodarske do negativnih vplivov na okolje (od porabe gnojil, ki vplivajo na kakovost podtalnice in pitne vode, do sproščanja toplogrednih plinov iz organskih odpadkov na odlagališčih in ogromnih količin embalaže).

Ozaveščenost je ključnega pomena

"Ljudi moramo seznaniti z načini preprečevanja nastajanja zavržene hrane in jim prikazati pozitivne zglede," sta prepričani Petra Matos in Polonca Štritof iz društva Ekologi brez meja. Ob tem dodajata, da med odpadki konča ogromna količina hrane, ki je nedotaknjena ali s še vedno veljavnim rokom uporabe, kar pomeni, da bi se tovrstnim odpadkom ob ustrezni ozaveščenosti lahko povsem izognili.

Da je ozaveščanje ljudi na prvem mestu, poudarja tudi podsekretarka na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) Tanja Gomišček, ki se zaveda problematike, a ugotavlja, da je zakonodaja v Sloveniji, kljub temu da moramo od julija letos tovrstne odpadke tudi zakonsko ločevati bodisi z odlaganjem v posebne (rjave) zabojnike ali na kompostnike, na tem področju še v povojih.

Koraki do rešitev

Začeti je treba že pri vzgoji najmlajših. Otroke je treba podučiti in jih opozoriti na vse možne posledice zavržene hrane, so prepričani Ekologi brez meja. Podobno razmišljajo tudi na MOP, kjer želijo k sodelovanju pritegniti osnovnošolce (predvidoma učence druge triade), ki naj bi doma spremljali neke vrste dnevnik o odpadkih v domačem gospodinjstvu.

Tudi odrasli moramo prevzeti odgovornost in razmisliti, kaj zares potrebujemo in koliko tega v povprečju porabimo, in se v skladu s tem ravnati v nakupovalnih središčih, v restavraciji ali na tržnici. Petra Matos in Polona Štritof svetujeta načrtovanje mesečnih nakupov, spremljanje zalog v domači shrambi, poznavanje prebiranja deklaracij in oznak na hrani ter učinkovitejše "recikliranje" ostankov obrokov. Kaj vse lahko napravimo iz ostankov riža, krompirja, starega kruha, sadja in zelenjave si preberite v nasvetih prehranske strokovnjakinje Marije Merljak.

Odgovornost naj prevzamejo tudi trgovci, gostinci in kmetje

Svojega deleža odgovornosti se morajo zavedati tudi trgovci, proizvajalci hrane, gostinci in kmetje. Preverili smo, kaj se z odvečno hrano dogaja v restavracijah in trgovinah in dobili dokaj pozitivno sliko. Večina trgovcev izdelkom pred iztekom roka uporabe načrtno znižuje cene, česar pa ne prodajo, predajo pooblaščenih podjetjem, kjer odpadna hrana konča v obliki komposta, toplotne ali električne energije in gnojila.

Humanitarna nota

Velike trgovske verige v večini evropskih držav sodelujejo s humanitarnimi organizacijami, ki jim pomagajo pri distribuciji hrane socialno ogroženim. Pri nas ta praksa še ni povsem uveljavljena, čeprav se trgovci in nekateri gostinci trudijo tudi v tej smeri. Primer dobre prakse je humanitarno nevladno društvo Hrana za življenje, ki v sodelovanju z vegetarijansko restavracijo Govinda's že štiri leta (skoraj) vsakodnevno oskrbuje varovance zavetišča za brezdomce na Poljanski cesti, od letos pa tudi varne hiše društva Stigma, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči.

Humanitarna socialna poteza bi bilo tudi odprtje posebnih trgovin za socialno ogrožene prebivalce, ki bi prodajale hrano tik pred iztekom roka, ki ga podpirajo tako Ekologi brez meja kot tudi MOP. Podsekretarka Tanja Gomišček kot vzoren primer socialnih transferjev hrane izpostavlja primer Dunaja, kjer s hrano, ki ima recimo razne poškodbe embalaže, a je povsem neoporečna, oskrbujejo najrevnejše ali ljudi na robu revščine.

Na nas je torej, da stvari spremenimo na bolje, tako kot to poskuša storiti tudi Britanec Tristram Stuart, ki že od najstniških let prakticira freeganizem, kar pomeni, da se prehranjuje s hrano, ki konča v smetnjakih. Iz zavržene hrane je tako leta 2009 na trgu Trafalgar v Londonu pripravil topel obrok za več tisoč ljudi, podobno pa načrtuje tudi novembra letos.

"Privesti je treba do družbenih sprememb, sprejeti moramo odgovornost, s tem, da kupujemo tisto, kar potrebujemo, in konzumiramo tisto, kar kupimo," poudarja Tristram Stuart. Podobno pa sporočajo tudi Združeni narodi, ki opozarjajo, da nas mora bolj kot povečevanje proizvodnje hrane zanimati zmanjšanje njenih izgub.