Preživel je hudo nesrečo, a skuša živeti tako kot prej

Če vam manjka veselja do življenja, potem predlagam srečanje z Urošem Žagarjem, Tolmincem, ki si je pred petimi leti, imel je komaj 25 let, pri spustu s kolesom s Kobariškega stola poškodoval hrbtenjačo in ostal priklenjen na invalidski voziček.

Marsikdo bi na tej točki in ob taki novici obupal, danes 30-letni Žagar pa o takem scenariju ne razmišlja. Še vedno se ukvarja s športom, čeprav na drugačen način kot nekoč, še vedno hodi v službo in še vedno je rad med ljudmi.

Ne želi dramatizirati

Ne predaja se malodušju, tudi v pogovoru za Planet Siol.net je poudaril, da o svoji nesreči in življenju po njej ne želi dramatizirati, in iskreno verjame v napredek medicine, ki bi tudi za njegovo poškodbo hrbtenjače končno našla rešitev.

Na WingsforLifeWorld Run boste tekli tudi zanj

S tem je povezana tudi njegova povezava z globalnim tekom WingsforLifeWorld Run, katerega ambasador je poleg številnih znanih osebnosti, kot so Jure Košir, Peter Kauzer, Tim-Kevin Ravnjak in drugi, tudi Žagar. Stoodstotni izkupiček od vplačanih prijavnin in sponzorskih sredstev bo namreč romal v sklad neprofitne organizacije WingsforLifeFoundation, ki financira projekte za raziskavo hrbtenjače po vsem svetu.

Upanje o(b)staja!

Po kolesarski nesreči je tudi Žagar ogromno raziskoval. Na svetovnem spletu je prebiral vse mogoče o napredku medicine, raznoraznih projektih, poskusih na miših, fundaciji WingsforLife in podobno.

Eden od projektov s pozitivnim razpletom se je realiziral pred šestimi meseci, ko so na Poljskem izvedli prvo uspešno namensko operacijo hrbtenjače, po kateri je bolnik, Bolgar po rodu, shodil!

"Hodi sicer s pomočjo hojice, vendar hodi, kar pomeni, da manjka le še pika, da bi prišli do tja, kjer moramo biti!" je optimističen Žagar, ki se kljub temu, da je njegov stalni spremljevalec invalidski voziček, sploh ne počuti, kot da je na vozičku.

"Kar se mene tiče, je vse enako kot prej in čutim, da tudi okolica gleda name, kot da je vse v redu z menoj," pravi. Seveda ni vse tako kot pred nesrečo, ne more kar spontano nekam, kar bi si morda na vrat na nos zaželel, ne more na divjo plažo, niti se poditi po sveže zapadlem snegu, tudi s stopnicami se večkrat spre, a poskuša živeti čim večji približek tega, kar je poznal in živel prej.

"Posvečaj se stvarem, ki jih imaš, ne tistemu, česar nimaš"

"Pred nesrečo sem bil res zelo aktiven, veliko sem 'športal', non stop sem bil v akciji, zato sem najprej kar težko sprejel življenje na invalidskem vozičku. Najprej sem veliko energije vlagal v terapijo za noge, doma izvajal vaje, ogromno dela je bilo s tem. Če namreč ne migaš, izgubljaš mišično maso, slabša se kostna gostota, kar pomeni, da so potrebne vaje in raznorazne stimulacije. Potem pa sem sčasoma ugotovil, da moram tudi živeti življenje, da se je brez pomena posvečati stvarem, ki jih nimaš, ampak se moraš osredotočiti na stvari, ki jih imaš," poudarja Žagar.

Kajak in ročno kolo

Podobno je bilo tudi pri športu, osredotočal se je na tisto, kar lahko počne in ne na tisto, česar več ne zmore. Dobro se počuti v kajaku in vožnji z ročnim kolesom, morda bo z leti osvojil še kaj. Glede na to, da upanje umira zadnje, bo to verjetno še marsikaj.