Neža Hvale je študentka, ki je ob pomoči sošolcev zbrala nekdanje prebivalce Ljubljanskega gradu. S pomočjo njihovih pripovedi briše prah z napol pozabljenega obdobja življenja v prestolnici.
Pred dobrim tednom dni je v eni od dvoran Ljubljanskega gradu potekal zanimiv večer Grajski se predstavijo, na katerem so se zbrali tudi nekateri nekdanji prebivalci ene največjih znamenitosti prestolnice. A pred mikrofonom niso stali oni, temveč 21-letna študentka etnologije in kulturne antropologije Neža Hvale, ki je občinstvu na podlagi njihovih pripovedi orisala življenje na gradu po drugi svetovni vojni. Na gradu je sicer že leta 1926 živelo več kot 500 ljudi, zadnji prebivalci pa so se izselili leta 1964.
V obdobju po vojni so namreč v Ljubljani neizkoriščene grajske prostore oddajali kot socialna stanovanja, da bi tako rešili stanovanjsko stisko mnogih družin, tudi tistih z majhnimi otroki. Ti so danes odrasli, njihovi spomini na grajsko življenje pa še kako živi.
Na gradu živel tudi njen dedek
Tudi Nežin stari oče je živel tam. "Dedek mi o gradu ni kaj dosti pripovedoval, morda tudi zato, ker sem bila še premajhna. Povedal mi je, da je nekoč živel na Ljubljanskem gradu in da jih je tam močno zeblo." Nežo, ki jo je do študija na filozofski fakulteti privedel splet naključij, je celotna raziskava, ki so se je s sošolci lotili pri diplomskem seminarju pri prof. doc. dr. Mateji Habinc, takoj prevzela.
"Raziskovanje je bilo precej obsežno," razlaga študentka z Iga pri Ljubljani. S sošolci so predelali dobršen del arhiva Ljubljanskega dnevnika, predvsem za leto 1963. Lotili so se pregleda glasnika Uradnega vestnika okraja Ljubljana iz istega leta, pregledali fotografije OE Zavoda za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, njihova mentorica profesorica Habinčeva pa je predelala še dobršen del Zgodovinskega arhiva Ljubljana. "Tako smo na koncu s pomočjo transkribiranih pogovorov in drugih nabranih virov dobili zanimivo paleto različnih informacij."
Od raziskovanja arhivov do pogovorov z "grajskimi otroki"
Povezali so se z Ljubljanskim gradom, kjer jim je bil v veliko pomoč pri vzpostavljanju stika z nekdanjimi prebivalci gradu gospod Marko Brunskole. Opravili so dvajset pogovorov in čeprav so nekateri "grajski otroci" menili, da imajo na grad premalo spominov, pa še ti so otroški in bi z njimi težko predstavili širško sliko, je bil odziv zelo dober. "Nekdanji grajski stanovalci so bili veseli, da se je nekdo lotil tudi tega dela ljubljanske zgodovine."
Zgodbe, ki odkrivajo tudi temne plati Ljubljane
Neža meni, da so zgodbe nekdanjih prebivalcev pokazale drugo plat življenja na Ljubljanskem gradu. Žal ne tako zelo romantične, kot se morda zdi na prvi pogled. Grad je bil po vojni že zelo dotrajan, ogrevanja ni bilo, revščina je bila huda. "Življenje tam vsekakor ni bilo lahko, moramo pa se zavedati, da je tako stanje vladalo tudi drugod. V Ljubljani sta bili takšni delavski naselji še Galjevica in Sibirija, kjer so prav tako živele socialno šibkejše družine," pripoveduje študentka, ki jo je raziskovanje polpretekle zgodovine gradu navdušilo tudi za pisanje diplomske naloge na to temo, morda pa se Ljubljanskemu gradu posveti tudi v nadaljevanju študija.
Nikoli več enak pogled na grad
Ali na Ljubljanski grad zaradi vseh zgodb, na katere je naletela med raziskovanjem, v zadnjem času gleda z drugačnimi očmi? "Vsekakor. Ko se vzpenjam na grad ali pa se proti njemu le ozrem, se velikokrat zalotim, da razmišljam o ljudeh, ki so tam živeli, o njihovih zgodbah, ki so nam jih zaupali. Veliko bolj pa sem pozorna tudi na različne predele grajskega griča in poti, ki vodijo po njem."