Petek, 16. 9. 2011, 10.47
8 let, 6 mesecev
"Jedel sem isto, kot moji prašiči"
Kaj je bilo za vas najbolj šokantno odkritje pri raziskovanju problematike zavržene hrane?
Dejstvo, da zavržemo kar eno tretjino hrane.
Kakšne posledice ima malomarno ravnanje s hrano za naš planet in njene prebivalce?
Danes je eden največjih okoljskih problemov širitev kmetijskih površin. Izsekavamo amazonski deževi gozd in druga (še) preostala naravna področja, da bi pridelali več hrane za izvoz v bogate države, kjer pa hrano mečejo stran. Če že potrebujemo več hrane, bi bilo pametneje zmanjšati količino odpadka. Zavedati se moramo, da s tem, ko v bogatih državah hrano zavržemo, s tem povzročamo lakoto na drugi strani sveta.
Živimo v globalnem prehranjevalnem sistemu in kupujemo na istem globalnem trgu kot Afričani in Azijci. Pred kratkim je, tudi zaradi povečanega povpraševanja, na globalnem trgu prišlo do dviga cen hrane, kar je posledično na miljone ljudi pahnilo v lakoto. Globalni trg gibanja cen hrane je, tako kot za mnoge druge dobrine, odvisen od razmerja ponudba-povpraševanje. In ravno pomanjkanje je krivo za dvig cen. S tem, ko kupujemo prekomerne količine hrane in jo nato odvržemo kot odpadek, dodatno prispevamo k pomanjkanju. Lahko rečem, da hrano revnim dobesedno trgamo iz ust.
Izračunal sem, da bi s hrano, ki jo zavržejo zgolj trgovine, gospodinjstva in restavracije v Evropi, teoretično lahko preprečili, da zaradi lakote trpi kar milijarda ljudi. Čeprav je situacija tragična, pa nanjo lahko gledamo tudi kot na enkratno priložnost, saj je jasno, da lahko okolju in lačnim pomagamo že samo tem, da hrano pojemo, namesto da jo mečemo stran.
Kje so glavne razlike in rešitve med odpadkom hrane v zahodnih državah in državah v razvoju?
Večina odpadka v bogatih državah izvira iz malomarnosti in razsipnosti, saj se zmrdujemo že nad sadjem in zelenjavo, ki ne izpolnjuje lepotnih standardov. V državah v razvoju je za odmetavanje hrane krivo pomanjaknje skladišč, primernega hlajenja in osnovnih kmetijskih infrastruktur (zabojev za sadje, pasterizacije), kar bi omogočilo hiter prevoz hrane na trge, preden se pokvari. Potrebno je privesti do družbenih sprememb, sprejeti moramo odgovornost, s tem, da kupujemo tisto, kar potrebujemo in konzumirano tisto, kar kupimo. Prehrambeni industriji moramo dati vedeti, da enako pričakujemo tudi od njih. Dejstvo je, da smo MI njihovi potrošniki in da bodo oni – če bomo le dovolj glasni - storili tisto, kar bomo od njih zahtevali.
Kakšne rešitve predlagate?
Odgovor je v vsakem primeru drugačen. Ko se bomo kot družba odločili, da je zavržena hrana nesprejemljiva, bodo rešitve postale očitne.
Kaj je sprožilo tako korenito spremembo vaših prehranjevalnih navad? Kakšno prihodnost napovedujete freeganizmu?
Ko sem imel 15 let, sem gojil prašiče. Jedli so tisto, kar smo ljudje zavrgli. V šolski menzi, pri lokalnem peku, zelenjavarju, v trgovini in pri kmetih, katerih pridelek ni povsem ustrezal EU standardom, sem zbiral pomije. Od tega sem imel več koristi kot stroškov. Pujse sem redil praktično zastonj, prodajal meso in si tako prislužil žepnino.
Kaj kmalu sem ugotovil, da je večina hrane, ki konča v smeteh, povsem primerna tudi za ljudi. In tako sem začel jesti isto kot moji prašiči. Hrana je bila okusna, jezilo pa me je spoznanje, da se v vseh členih prehranjevalne verige, zavrže ogromne količine hrane.
Freeganizem je način protestiranja proti krivici v zvezi z zavrženo hrano. Seveda to problema ne rešuje in freeganizma niti ne priporočam drugim, moj argument je le, naj podjetja končno prenehajo polniti smetnjake z živili, ki so povsem primerna tudi za ljudi. Ljudje lahko že z opozarjanjem na nesprejemljivost tovrstnega ravnanja s hrano, na tem področju napravimo korenite spremembe.