Razvrednotenje vrednot (I)

Ko se je na novo izvoljena islandska premierka Jóhanna Sigurðardóttir maja leta 2009 soočila s finančnim razsulom v državi – vsi se še spomnimo tega kólapsa leta 2008 Landsbanki na Islandiji –, je vzkliknila: "To ni finančni, to je etični problem!"

Gospa je bila prej stevardesa, zato se ji to odpusti. Problem ni etičen. Problem je moralen.

Islandska premierka Jóhanna Sigurðardóttir.

Vredno si je pogledati (vir), ker je ta pravna zadeva islandskih ”deviznih varčevalcev” čisto podobna slovenski. Le da je Islandija – ker so v islandski vladi pač precej bolj inteligentni politiki!– iz nje izšla kot zmagovalec. Mimogrede, ker sem predaval na univerzi v Reykjaviku, vem, da so Islandci izredno inteligentni ljudje; kdo ve, morda zato, ker pojejo ogromno rib (vir).

Kólaps pa, ki je 343.306 britanskih in nizozemskih varčevalcev oropal za 6.700.000.000 evrov (vir), je pozročila tatinska klapa kakšnih 30 predojdipalcev (pozneje bomo videli, kaj to pomeni). Ker so me takrat angažirali islandski tožilci, sem njihova zasebna letala vsakič videval na letališču Keflavik.

Taksista, ki me je tja peljal, sem nekoč vprašal: "No, kako je kaj zdaj s temi vašimi Vikingi?"

Besno mi je odgovoril: "To niso nikakršni Vikingi! To so navadne podgane!"

Ko pa sem o tem vprašal vodilnega slovenskega politika, ki je o tem problemu prebral obe moji knjigi (Prva od suhih krav, Tembatsu), mi je zgoščeno odgovoril: "To je neodgovornost!"

Islandski primer je primer gorostasne neodgovornosti, pa vprašanje je, od kod ta surealistična drža sploh prihaja. Že pred 20 leti sem študentom razlagal, da bodo vedeli, da smo "tam", ko bodo zaradi cunamija neodgovornosti začeli strmoglavljati avioni. Toda beseda "neodgovornost" ne razloži, od kod problem prihaja.

Zato začenjamo serijo sestavkov, s katerimi bomo poskušali bralcu predočiti to ključno dilemo moderne civilizacije, to je, posameznikovo in družbeno (ne)ponotranjanje vrednot. V sociologiji temu pravijo "normativna integracija" (vir).

Kaj je etika in kaj morala?

Od kod morala, ki jo je med drugim vedno premalo, sploh prihaja?

Od kod čudež, da se ljudje, čeprav to ni v njihovem interesu, sploh vzdržujejo hudodelstev in zlih ravnanj?

Zakaj imamo na primer s korupcijo danes svetovni problem?

Kaj ljudi pripravlja k dobremu? In kaj k slabemu? Filozofska etika in vsakdanja morala

Etika je abstraktno filozofiranje o morali. Znano je na primer Kantovo zlato pravilo, da je razliko med tem, kar je etično, in tem, kar ni, treba presojati pod vprašanjem:

"V konkretni zadevi nameravam ravnati tako in tako. Kaj bi se namerilo, če bi v družbi tako ravnali tudi vsi drugi?"

Ali še preprosteje: "Ravnaj tako glede drugih, kot želiš, da bi drugi ravnali proti tebi!"

Morala je udejanjanje – bi se lahko reklo, čeprav to ni res – etike v vsakdanjem življenju. Etika je namreč golo intelektualiziranje, ki na aktualno moralo nima znatnega vpliva. Kdor se v konkretni stvari odloči, da ne bo kradel, se temu prav gotovo ne odpove zaradi Kantovega zlatega pravila.

In še: če danes na veliko zahodnih fakultetah (medicina, pravo) vedno bolj predavajo etiko, je to zanesljiv znak šibke morale. Ta je poprej že sama po sebi –kako? – odvračala neetična ravnanja. Predavanja o etiki morilca v medicini prav gotovo ne bodo spreobrnila. Francoski psihoanalitik Roland Gory (vir) poudarja, ki je prav pred kratkim o tem spet imel predavanje v Strasbourgu, da je hipernormativizem modernih družb leglo za prevarante.

To je sicer res, res pa je tudi obratno. Ker je toliko absurdno neodgovornih prevarantov, poskušamo to (neuspešno!) ustaviti s čim več pravili.

Tam, kjer morala ne deluje več, se gredo – za vsako malenkost – intelektualiziranje o etiki in proizvodnjo pravil. Zato je množica pravil (hipernormativizem) zanesljiv znak, da družba razpada. To so vedeli že konfucijski misleci. Družbena razpadlina ima vse več pravil!

Hipernormativizem

Tam, kjer bi morala delovati morala, se s pravili in pravilniki nič ne doseže. Že rimski pravni mislec Iavolenus je svaril, da je vsako formalno pravno pravilo mogoče sprevreči. (lat.: subvertere: vir)

Vsi nesposobni birokrati, če na primer govorimo o medu, se sklicujejo na pravilnike, po katerih za kaj niso pristojni. Jasno, s tem sklicevanjem branijo lastni nemarnost in neumnost.

Od tega hipernormativizma, kot se to lepo vidi v "ljudski republiki", imajo zato korist sociopati in psihopati. Najemajo si odvetnike, ki iščejo luknje v pravilih – in jih vedno najdejo. Poudarjajo, da je bilo njihovo ravnanje "zakonito" in celo – sovražim to besedo! – "legitimno". A na koncu je grabež samo goljufija in tatvina. Tako preprosto! Ljudje to vidijo in imajo čez glavo sprenevedanja o "pravni državi".

Korist od hipertrofije pravil pa imajo tudi birokratski zavistneži in zavistnice, ki imajo za vsako figo svoj statut in pravilnik. Te imenujejo "the petty sergeants of life": mali kaplarji tega življenja. V vsaki situaciji najdejo pravilo, na katerega se v svojem sadizmu lahko sklicujejo, samo da "stranki" lahko kaj preprečijo.

Butalski policaj

Nekoč sva šla z ženo kakšna dva metra mimo prehoda za pešce na Šubičevi. Čeprav sem bil ustavni sodnik in sem imel imuniteto, si je policist na meni želel, ker je videl, da sem mestni tip, pozdraviti nakaj kompleksov – in me je aretiral. Ko sem mu pod nos pomolil izkaznico z imunitetno klavzulo, ni odnehal. Odpravil sem se torej proti ustavnemu sodišču v Beethovnovi, on pa za nama z ženo, ki je bila visoko noseča. Vlekel jo je (nosečo!) za nadlaket, da imela pozneje tam prave modrice. V ustavno sodišče si ni upal vstopiti, tam ga je zmanjkalo.

Takoj sem na ministra za notranje zadeve faksiral dopis, a minister je bil iste vrste kmet. Po opravljenem "notranjem nadzoru" naj bi bil jaz, ne spomnim se več, česa, kriv. Tisti minister je bil pozneje varuh človekovih pravic. Teh malih sadizmov smo bili otroci po vojni, ko so v mesto za policiste rekrutirali brutalneže z dežele, pravzaprav vajeni. Evropsko sodišče za človekove pravice

A tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) do nabuhlosti vzhaja to testo pravil in pravilnikov. Neko upravičeno slovensko pritožbo so "pravnuhi" na primer zavrnili, ker je bilo besedilo – predolgo. V neki zadevi je naše vrhovno sodišče utemeljeno pritožbo formalistično zavrnilo, češ da ni bila podpisana. Odneslo mi je pokrov, poklical sem pravnike. Toda ti so me utihnili ("ušutili"), ker da imamo, kar je res, zdaj na ESČP isto pravilo. Morala dolžnosti in morala odličnosti

Filozofska etika in dejanska morala sta torej le spoznavno kot dva kroga, ki se skoraj v celoti prekrivata (presečni množici). Manjši krog znotraj etike in morale je denimo kazenski zakon, ki velja za minimalni moralni kodeks. To je morala dolžnosti, ki jo s svojimi ukazi, prepovedmi in pooblastili (avtorizacijami) pravo lahko opredeli. Iz nje izhajajo pravice in dolžnosti.

Obstaja pa še morala odličnosti (aspiracije), ki je pravo ne more opredeliti. Pravo na primer ne more nikomur ukazati, da naslika prelestno sliko, da skomponira skladbo, ki bo šla v ušesa, da je glavni razlog za znanstveno odkritje, vredno Nobelove nagrade. Zato morala odličnosti ne generira pravic in dolžnosti, marveč privilegije. Manj ko je morale, več je etike in prava!

Za naše potrebe tukaj pa je treba predvsem razumeti, da pravo (in etika) moralnih vprašanj in dilem nikoli ne more ukalupiti. "Popravilnjenje" (normativizacija) življenja je absurd. To je nemočen poskus s pravili, pravilniki, statuti itd. ustaviti človeško neumnost, pokvarjenost in zlobo. A v tej kaluži zdaj plavamo.