Ponedeljek, 3. 4. 2017, 4.00
6 let, 6 mesecev
V Srbiji pustili velike težave, za nagrado dobili dobro plačane službe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,05
6
Bankirji, ki so jim zaupali likvidacijo podržavljene "tajkunske" Factor banke in se ob tem niso proslavili, danes eden za drugim dobivajo nove, dobro plačane službe.
Nekdanji prvi mož banke Klaus Schuster, ki jo je februarja lani zapustil s 37.500 evrov bruto odpravnine, se je tri mesece pozneje preselil na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), kjer je prevzel vodenje zahtevnega reševanja Cimosa.
Medtem ko se je Vito Krašovec vrnil na Banko Slovenije, bo Matevž Slapničar že v kratkem postal član uprave Abanke, druge največje slovenske banke, ki je ravno tako v državni lasti.
Novo zaposlitev so dobili kljub temu, da likvidacija Factor banke ni bila uspešno končala in so morali slovenski davkoplačevalci poravnati višji račun od prvotno predvidenega, niti to, da so za seboj pustili nerešeno posojilno zgodbo, ki se je izkazala za enega od največjih nasedlih projektov Factor banke.
Prevzeli vajeti in pogoreli
Gre za 20 milijonov evrov vredno financiranje gradnje optičnega omrežja v Srbiji, ki danes deluje pod imenom Targo Telekom. Projekta se je lotilo slovensko podjetje Nuba v lasti ljubljanskih gostincev in nepremičninarjev Patrika Ceglarja in Rasta Tomažiča.
Factor banka je z 20 milijoni evrov posojila financirala projekt v Srbiji.
V začetku leta 2015 so se vodilni v Factor banki na čelu s Schusterjem odločili, da bodo vajeti v srbskem operaterju vzeli v svoje roke, ga poslovno prestrukturirali, odpisali del dolgov in ga nato z dobičkom prodali strateškemu partnerju.
V dobrem letu dni in pol je načrt padel v vodo, saj so upniki zavrnili predlagano sanacijo Targo Telekoma, iskanje rešitve zanj pa so morali prevzeti v DUTB, kjer so ob pripojitvi Factor banke podedovali tudi nasedlo naložbo v Srbiji.
Kdaj jo bodo našli in kolikšna bo končna izguba zaradi financiranja projekta in nato njegovega neučinkovitega reševanja, za zdaj še ni znano.
"Prizadevamo si, da se bodo v bližnji prihodnosti začele izvajati vse potrebne aktivnosti za prodajo podjetja kot delujoče celote. Prodaja bo izvedena na transparenten način. Ocenjujemo, da na trgu obstaja zadosten interes za nakup podjetja," so bili kratki v DUTB.
Schuster za pojasnila ni bil dosegljiv.
Neuspešno reševal Nubo, za nagrado v upravo Abanke
Kot rečeno, bo Slapničar, ki je ob odhodu iz Factor banke tako kot Schuster dobil odpravnino, v kratkem postal član uprave Abanke. Nadzorni svet državne banke ga je pred dnevi imenoval na predlog njenega predsednika uprave Jožeta Leniča.
Pri tem naj bi Slapničarju pomagala podpora guvernerja Boštjana Jazbeca, ki ga je leta 2013 izbral za člana izredne uprave v Factor banki. Jazbec je zanikal, da bi Slapničarja imenovali na priporočilo posameznih članov sveta Banke Slovenije. Preden bo Slapničar zasedel dobro plačani položaj v upravi Abanke, bo moral pridobiti dovoljenje, ki ga podeljuje ravno Banka Slovenije.
Pri presoji primernosti se ne bodo mogli ogniti polomiji v Srbiji, težava bi lahko bile tudi njegove pretekle reference, ki so se v drugih primerih izkazale za oviro pri podelitvi licence za člana uprave.
Do jeseni 2013, ko je prišel v Factor banko, je Slapničar v Gorenjski banki vodil službo za upravljanje tveganja. Gre za enega ključnih položajev v banki, saj presoja o upravičenosti posojil. Dolgo časa je bil namestnik, februarja 2009 pa je prevzel vodenje službe.
Bil je nadzornik Staneta Valanta
V tistem obdobju je bilo sklenjenih več domnevno spornih poslov, nekatere od njih je bilo treba pozneje razčiščevati na sodišču. Nekdanji upravi Gorenjske banke pod vodstvom Gorazda Trčka so med drugim očitali kazniva dejanja zaradi obvodnega financiranja menedžerskega prevzema Merkurja in pomoči pri lastninjenju kranjskega Iskratela.
Matevž Slapničar je več let nadzoroval prvega moža NFD Holdinga Stanislava Valanta.
Do leta 2013, ko so objavili 115-milijonsko izgubo, so v Gorenjski banki morali oblikovati za več sto milijonov evrov oslabitev posojil podjetjem.
Banka Slovenije je leta 2015 izdala odredbo, s katero je Gorenjski banki naložila izvedbo ukrepov za odpravo potencialnega primanjkljaja kapitala v višini 58 milijonov evrov. Pod vodstvom Andreja Andoljška je banka lani aprila z notranjimi ukrepi in dokapitalizacijo v celoti odpravila ugotovljen kapitalski primanjkljaj in izpolnila zahteve regulatorja.
V obdobju od 2009 do 2013 je bil Slapničar tudi član nadzornega sveta družbe NFD Holding, ki jo je vodil Stanislav Valant in je sodeloval pri številnih privatizacijskih zgodbah. Leta 2015 je končala v stečaju. Ob tem je treba opozoriti, da se je Valant na čelu NFD Holdinga obdržal do leta 2012.
Sporna nakazila srbski politiki
Začetek zgodbe v Srbiji sega v leto 2009, ko je Nuba začela pridobivati dovoljenja in graditi optično omrežje. Za to je leto dni pozneje pri Factor banki, ki jo je vodila uprava Borisa Pesjaka, najela 20 milijonov evrov visoko dolgoročno posojilo.
V naslednjih nekaj letih so zgradili hrbtenično omrežje, ki se razprostira na 850 kilometrih in povezuje vsa večja srbska mesta ter sosednje države, pa tudi 500 kilometrov (optičnih) povezav v osrednjem delu Beograda. Omrežje lahko po zadnjih podatkih z internetom visokih hitrosti oskrbuje 160 tisoč gospodinjstev.
Prvi večji zaplet se je zgodil leta 2012, ko je v Srbiji izbruhnila afera zaradi domnevno spornih nakazil srbski politiki.
Del posojila Factor banke je končal na računih podjetij na Cipru in Sejšelih. Od tam naprej se je 43 tisoč evrov prelilo v donacije Demokratske stranke. Njen član je bil nekdanji minister Oliver Dulić, ki je Nubi brez razpisa podelil dovoljenje za gradnjo omrežja in se mora danes na sodišču zagovarjati zaradi utemeljenega suma zlorabe položaja.
20-milijonsko posojilo na Factor banki je uredil …
Vojko Rovere je bil dolga leta prvi mož Telemacha, nato pa se je lotil projekta v Srbiji.
Ena od ključnih oseb pri slovenskem projektu v Srbiji je bil Vojko Rovere, nekdanji prvi mož Telemacha, ki je z denarjem tujih finančnih skladov zgradil drugega največjega operaterja pri nas.
Po odhodu iz Telemacha leta 2009 je začel aktivno sodelovati z Nubo. Tomažiču in Ceglarju ni bil v pomoč zgolj kot strokovni svetovalec pri zagonu in upravljanju družbe Targo Telekom. Rovere je bil tisti, ki jima je v letu 2009 odprl vrata na Factor banki in priskrbel 20 milijonov evrov visoko posojilo za gradnjo optičnega omrežja v Srbiji. Ob kasnejšem izbruhu afere v Srbiji so se razšli.
Dolgo časa je bil tudi desetodstotni lastnik srbske družbe Nuba Net, torej lastnice Targo Telekoma, ki si je obetala visok dobiček od prodaje optičnega omrežja. Tega ne bo prejel, niti okoli pol milijona evrov, ki jih je pričakoval iz stečajne mase slovenske družbe Nuba.
V začetku leta 2015 se je v okviru afere Swissleaks znašel na naslovnicah medijev zaradi razkritja, da je imel v Švici tajni račun. Nanj je po letu 2005, ko so Telemach prodali ameriškemu velikanu United Group, prejel večja nakazila, v določenem času pa je imel na njem najmanj milijon evrov. Rovere je tedaj potrdil lastništvo računa. Pojasnil je, da je nanj dobil del dobička od prodaje Telemacha, vendar da je to ustrezno prijavil slovenskim organom in poravnal vse davke.
Rovere, ki danes živi v Latviji, je od leta 2014 tudi predsednik upravnega odbora Livarja iz Ivančne Gorice. Nedolgo pred tem se je ugibalo, ali je poslovnež potihoma postal tudi lastnik družbe, ki ustvarja 50 milijonov evrov letnih prihodkov. Livar je namreč prešel v roke avstrijskega davčnega svetovalca Michaela Knausa. Rovere je leta 2013 zanikal, da bi bil lastnik Livarja.
Morebitne nepravilnosti so preverjali tudi na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU), kjer pa so po koncu preiskave podali poročilo tožilstvu, torej niso našli sumov kaznivih dejanj.
Ceglar in Tomažič sta vztrajala, da je bila Nuba žrtev spletk konkurenčnih podjetij in da niso podkupovali. Kljub temu so ju po aferi, ki je odmevala v Sloveniji, zapustili praktično vsi menedžerji, ki so jima pomagali pri zagonu in vodenju Targo Telekoma.
Po tistem naj bi v Targo Telekom s pomočjo partnerja, podjetnika Franca Freliha, vložila dodatnih deset milijonov evrov. Vse s ciljem, da bi dokončali omrežja, ga prodali, vrnili posojilo in si razdelili razliko. Factor banka bi dobila deset odstotkov dobička.
Uspešna prodaja za rešitev finančnih težav
Sprva se je z reševanjem zgodbe v Srbiji ukvarjal nekdanji prvi mož Factor banke Klaus Schuster. Pozneje je to nalogo prepustil članu uprave Matevžu Slapničarju.
Prelomni trenutek se je zgodil jeseni 2013, ko je Banka Slovenije poslala Factor banko v postopek nadzorovane likvidacije in imenovala izredno upravo. Naenkrat v Factor banki niso več hoteli podaljševati 20-milijonskega posojila in zahtevali njegovo čimprejšnje vračilo.
Zato je Nuba morala začeti iskati kupca za omrežje v Srbiji. Da bi se Ceglar in Tomažič rešila finančnih težav in grožnje z rubežem osebnega premoženja, bi ga morala prodati za najmanj 30 milijonov evrov. S tem bi poplačala Factor banko in dobavitelje.
Za nakup se je že v začetku leta 2014 resno zanimal Telekom Srbije, največji igralec na trgu, vendar nato ni oddal ponudbe. Ko so za to izvedeli v Factor banki, so hoteli prodajo infrastrukture vzeti v svoje roke.
Medtem sta Ceglar in Tomažič najela nemško družbo NetBid, ki je v njunem imenu vodila prodajni postopek in se dogovarjala z morebitnimi kupci. Interes za Targo Telekom je bil precejšen, med drugim naj bi se zanj zanimali finančni skladi KKR, Mid Europa Partners in 7L Capital ter družbi Deutsche Telekom in Telenor.
Toda prodajni postopek se nikoli ni končal, saj so se vodilni Factor banke ter Tomažič in Ceglar po večmesečnih pogajanjih sprli.
Dvojne igre?
Bankirji so zahtevali vpogled v poslovanje Targo Telekoma, potrditev zastavne pravice na omrežju, ki bi jim zagotavljala poplačilo, in vso dokumentacijo o obveznostih, tudi do manjšinskih lastnikov.
Če bi prodajni postopek padel v vodo, pa so pričakovali, da se bosta Tomažič in Ceglar odpovedala lastništvu in ga prepustila Factor banki.
Vseh teh zahtev pa lastniki Targo Telekoma niso hoteli izpolniti. Prvi mož Factor banke Schuster naj bi jim namreč tedaj na enem od sestankov omenil, da ima banka že izbranega svojega kupca za omrežje v Srbiji. Po njihovih informacijah naj bi bil to Telekom Austria.
Že konec leta 2014, ko je NetBid v imenu Nube iskal kupca za omrežje, je Factor banka sprožila tudi postopek zunajsodne prodaje večinskega lastniškega deleža v Targo Telekomu. Vendar sta jo Ceglar in Tomažič preprečila z začasno odredbo.
Navzkrižno tožarjenje
Ker nasprotna stran ni popustila njihovim zahtevam, so se v Factor banki odločili za enostransko prekinitev pogajanj in ustavili prodajo omrežja. "To je bil naš edini obrambni mehanizem, saj so hoteli umakniti premoženje iz družbe," nam je pojasnil Slapničar.
Reševanje nasedle posojilne zgodbe v Srbiji je prevzela slaba banka.
Vložili so tudi predlog za osebni stečaj Tomažiča in Ceglarja ter stečaje njunih slovenskih podjetij, ki so jamčila za posojilo Nube.
Pomagal ni niti sestanek na Banki Slovenije med predstavniki nemškega NetBida, ki so hoteli prodati omrežje v Srbiji, in centralnimi bankirji, ki so nadzorovali delo izredne uprave Factor banke.
Podjetnika, ki sta opozarjala na "ekonomski umor" njunih družb, sta odgovorila s 45 milijonov evrov vredno odškodninsko tožbo, kolikor naj bi si obetala od prodaje Targo Telekoma. Vodstvo Factor banke sta tudi kazensko ovadila.
Na policijski upravi Ljubljana so nam povedali, da predkazenski postopek v zvezi z Nubo še vedno poteka. Krašovec nam je medtem dejal, da se od leta 2015 nanj ni obrnil nihče s policije.
Upniki zavrnili Factor banko
Nedolgo zatem, marca 2015, je Factor banki uspelo zaseči Targo Telekom oziroma ga prenesti na svoje podjetje PV Naložbe, kmalu zatem pa so ga poslali v stečaj.
Družba se je namreč več mesecev spopadala z blokadami računov, nekateri upniki pa so začeli tudi postopke rubeža in odprodaje dela njene infrastrukture. "Začeti izvršilni postopki bi lahko vodili v enostransko in selektivno poplačilo terjatev posameznih upnikov in posledično neenakopravno obravnavo vseh upnikov družbe Targo Telekom," so tedaj pojasnili v Factor banki.
Targo Telekom je kljub začetku stečaja nadaljeval poslovanje, v Factor banki pa so predlagali nekakšen načrt prisilne poravnave. "Banka je prepričana, da je v okviru prestrukturiranja družbe Targo Telekom izvedba organiziranega in transparentnega postopka prodaje celotnega optičnega omrežja ali prodaje delujočega podjetja Targo Telekom najučinkovitejši način poplačila vseh upnikov," so še povedali v Factor banki.
Slapničar pričakoval do 15 tisoč evrov plače
Za projekt reševanja Targo Telekoma sta bila v Factor banki sprva zadolžena Klaus Schuster in Vito Krašovec. Ko so ju lastniki srbskega operaterja ovadili in proti njima vložili tožbo, pa sta leta 2015 vodenje projekta prepustila Matevžu Slapničarju.
Po prvotnem predlogu prisilne poravnave Targo Telekoma iz leta 2015 bi vodenje družbe prevzel Matevž Slapničar, za kar bi prejemal do 15 tisoč evrov neto plače, je razvidno iz dokumentov, ki smo jih pridobili. Pozneje, ko je bil projekt prenesen na DUTB, so njegovo plačo "popravili" na dva tisoč evrov neto mesečno. Ker predlog ni bil potrjen, nikoli ni prevzel vodenja srbskega operaterja.
Slapničar nam je pojasnil, da je bil nazadnje predsednik upniškega odbora v stečaju Targo Telekoma, aprila lani pa se je dokončno poslovil od upravljanja družbe.
Iz dokumentov, ki smo jih pridobili na Siol.net, izhaja, da bi Targo Telekom reševali v več korakih:
- Odpisali bi 20 odstotkov 32-milijonskega dolga do nezavarovanih upnikov.
- Prvo polovico preostalega dolga bi vrnili v obdobju petih let.
- Kolikšen del druge polovice bi dobili upniki, bi bilo jasno ob prodaji premoženja. Če bi bila kupnina prenizka, ne bi dobili nič.
- Iskanje novega lastnika in prodaja delujočega podjetja iz stečajne mase.
- Izpodbijanje spornih obveznosti, v prvi vrsti do manjšinskih lastnikov Targo Telekoma.
- Dodatno financiranje.
Če bi bilo prestrukturiranje uspešno, bi upniki dobili med 40 in največ 70 odstotki terjatev.
Nekdanja lastnika srbskega Targo Telekoma sta zanj pričakovala 30 milijonov evrov kupnine.
V prvem letu poslovanja bi Targo Telekom ustvaril 1,75 milijona evrov prihodkov in 116 tisoč evrov denarnega toka iz poslovanja (EBITDA), v petem letu pa že več kot tri milijone evrov prihodkov in nekaj manj kot 150 tisoč evrov EBITDA.
Upniki so zgoraj opisani predlog Factor banke, kot rečeno, zavrnili, tako da bo v prihodnjih mesecih znano, kolikšna bo dejansko njihova izguba. Po dostopnih podatkih bi bili poplačani zgolj 26-odstotno, tako da bi za vsak evro dolga dobili zgolj 26 centov.
Kljub temu je Tomažič še danes prepričan, da jima je Factor banka vzela družbo z omrežjem, ki je po nekaterih ocenah vredno več kot 30 milijonov evrov. "Podjetje v stečaju posluje pozitivno. Poravnane so vse obveznosti do dobaviteljev. Zakaj tolikšna vrednost omrežja? Gre za neuničljivo optično infrastrukturo z velikim potencialom," je pojasnil Tomažič.
Torej bi bilo mogoče z njegovo prodajo poplačati vse dolgove, ugasnile pa bi tudi obveznosti, zaradi katerih sta s Ceglarjem končala v postopku osebnega stečaja.
6