Ruski gostje v naših zdraviliščih kot gobe po dežju

Turizem k slovenskemu BDP-ju prispeva okrog 11 odstotkov, zdraviliški turizem pa z 2,8 milijona prenočitev letno tretjinski delež v skupnem turističnem kolaču. O rezultatih, aktualni problematiki in pogledih v bližnjo prihodnost, ko gre za naša zdravilišča v zaostrenih gospodarskih razmerah, smo se pogovarjali z Iztokom Altbauerjem, direktorjem Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč (SSNZ), ki ima sedež v Celju.

Pred kratkim ste se mudili na turističnem sejmu v Beogradu. Kakšen interes za obisk slovenskih naravnih zdravilišč ste zaznali na tem sejmu? V Srbiji obstaja ozek krog ljudi, ki si v kriznih gospodarskih razmerah lahko privošči potovanja. Zanje je Slovenija na zelo visokem mestu želja in poleg smučišč so zdravilišča tista, ki so zelo močan magnet. Pred dvema letoma, ko so bili ukinjeni vizumi, se je zgodil pravi naval na Slovenijo. Po ukinitvi vizumov smo zaznali skoraj stoodstotno rast gostov iz Srbije, zdaj pa opažamo, da vsako leto ta odstotek nekoliko pada. Za lani na primer ugotavljamo, da je bilo za pet odstotkov manjše število srbskih gostov, za sedem odstotkov pa je bilo manj prenočitev. Ta trend poskušamo zadržati, da ne bi bilo še večjega upada.

Kakšno pa je zanimanje preostalih republik nekdanje Jugoslavije, če izvzamemo Hrvaško, za katero vemo, da veliko njenih državljanov kot turistov prihaja v Slovenijo? Interes zaznavamo tudi iz Makedonije, Črne gore, vendar gre za majhne številke v primerjavi z gosti iz Srbije, tako da niti ne pridejo v nabor najmočnejših šestnajstih držav. Za ilustracijo, lani nas je obiskalo 16.500 gostov iz Srbije, ustvarjenih pa je bilo 52 tisoč prenočitev, kar pomeni, da so bili na šestem mestu po številu tujih gostov. So jih pa po številu prehiteli gostje iz Rusije (srbski gostje so bili takoj za hrvaškimi in nemškimi gosti), katerih število na letni ravni zraste za od 20 do 30 odstotkov.

Ruski gostje v Sloveniji so torej pravi hit, pa čeprav še vedno potrebujejo vizume za vstop v Slovenijo. Pri ruskih gostih gre za specifične okoliščine, saj so zanje pomembni predvsem zdravstveni programi, medtem ko si srbski gostje bolj želijo razvajanja in uživajo v možnostih sprostitve in wellnessu, kar ponujajo naša zdravilišča. Ruski gost se za zdravilišča odloča načrtno, k nam Rusi prihajajo v povprečju za obdobje, daljše od desetih dni, in vzamejo vsaj od dva do tri programe iz nabora zdraviliškega zdravljenja.

So pa ruski gostje tudi zelo premožni in hvaležni gostje, saj ne vprašajo za ceno, marveč si predvsem želijo kakovostne storitve, mar ne? Absolutno. Večina je res takih, ki ne vprašajo za ceno in jim tudi prenočitev, ki stane tisoč evrov in več, ne predstavlja nobene težave, ker imajo res ogromno denarja, kar si mi težko predstavljamo. Takšnim gostom je najpomembneje, da imajo osebnega zdravnika, da so nagovorjeni v ruskem jeziku, da so napisi v ruščini in tako naprej. Med Rusi je še posebej priljubljena Rogaška Slatina, kar je povezano z zdravniško doktrino, ki velja v Rusiji. Pitje zdravilnih mineralnih voda je namreč pri njih eden najpomembnejših zdravstvenih programov, ki jih izvajajo za gastroenterološka obolenja. Pri skoraj 19 tisoč ruskih gostih, ki smo jih imeli v lanskem letu, pa seveda vsi niso tako premožni. Imamo namreč tudi nekaj skupin, kot so otroci s posebnimi potrebami, ki pridejo v spremstvu staršev, spremljevalcev in negovalcev. Na ruskem trgu nam je poleg Rogaške Slatine uspelo predstaviti tudi druga zdravilišča, tako da ruske goste najdemo tudi v Radencih, Strunjanu, Portorožu, Laškem, Čatežu in tako naprej.

Kdo so sicer ključni kupci oziroma gostje slovenskih naravnih zdravilišče glede na podatke o številu prenočitev iz lanske turistične sezone? Na prvem mestu so še vedno gostje iz Italije, čeprav se je v letošnjem letu razmerje med italijanskimi in avstrijskimi gosti obrnilo. Več let zapored so bili Italijani najštevilčnejši in tudi najmočnejši po številu prenočitev, lani pa so največ prenočitev ustvarili gostje iz Avstrije. Skupno jih gostje iz teh dveh držav ustvarijo skoraj 600 tisoč. Po številu Italijanom in Avstrijcem sledijo gostje iz Hrvaške, Nemčije in Rusije. Gostje iz Rusije so, kar zadeva prenočitve, že na tretjem mestu z 220 tisoč prenočitvami, lani so dosegli kar 46-odstotno rast prenočitev.

Kako pa kaže z domačimi gosti? Seveda bi v ospredje še vedno morali postaviti domače goste, ki tako po številu kot po ustvarjenih prenočitvah zavzemajo več kot 50-odstotni delež v slovenskih zdraviliščih. Lani torej 54 odstotkov, kar v številkah pomeni 362 tisoč domačih gostov, ki so ustvarili kar milijon in pol prenočitev, 308 tisoč tujih gostov pa je prispevalo milijon tristo tisoč prenočitev. Na letni ravni smo imeli torej lani 2,8 milijona prenočitev, kar je en odstotek slabše kot leto prej. Najbolj se pozna padec pri domačih gostih, saj se je njihov delež pri ustvarjenih prenočitvah zmanjšal za 6,4 odstotka, na kar seveda vpliva gospodarska kriza, v kateri je tudi Slovenija.

Omenili ste krizo in domačega gosta. Kje se ta kriza v dejavnosti zdravilišč najbolj odraža? Že pri prenočitvah. Če pogledamo njihovo strukturo, ugotovimo, da v hotelskem delu še dosegamo podobne rezultate kot leto prej. Precej manj pa je tistih gostov, ki prihajajo v apartmaje in kampe. Gre za socialno šibkejši segment gostov z nižjo kupno močjo, ki se odrekajo tudi cenejšim oblikam bivanja v zdraviliščih, še bolj pa se to pozna pri zunajpenzionski potrošnji.

Kako pa se kaže "zapiranje pipice" v napotitvah zdravstvenih ustanov na različne programe zdravljenja in okrevanja v zdraviliščih? Zdravstvena zavarovalnica je tudi lani priškrnila vire financiranja teh programov, s čimer se zmanjšujejo pravice pacientov in obseg storitev, ki jih ponujajo zdravilišča. Pacienti so s tem prikrajšani in ne dobijo vse potrebne oskrbe in vseh storitev. Če imaš priznane in plačane storitve samo za tri posege, prej pa si jih imel za štiri ali pet, se to nedvomno pozna pri končnem rezultatu zdravljenja. Namen rehabilitacij v zdraviliščih je, da paciente čim prej spet usposobimo za delo in da se zmanjšujejo izostanki z dela, da se preprečujejo poškodbe in poveča storilnost. S krčenjem teh sredstev pa si na koncu sami delamo gospodarsko škodo.

Koliko pa v teh kriznih časih slovenska naravna zdravilišča še zmorejo vlagati v razvoj? Se odločajo za nove naložbe in tako ohranjajo konkurenčnost z zdravilišči iz sosednjih držav? Investicijski cikel v zadnjih šestih, sedmih letih v slovenskih zdraviliščih se je lani končal. Zadnja takšna večja pridobitev je bilo lani odprtje novega hotela v Zrečah z 90 novimi posteljami. Niti letos niti v prihodnjem letu pa ni na vidiku novih večjih vlaganj. Je pa res, da je bilo v zadnjih letih v zdravilišča investiranih več kot 260 milijonov evrov, s čimer smo našo ponudbo zelo konkurenčno postavili ob bok najrazvitejšim avstrijskim, nemškim in švicarskim zdraviliščem. Še vedno imamo nižje cene storitev, če se primerjamo z Avstrijci. Če se primerjamo z našo drugo konkurenco, na primer Madžarsko, Slovaško, Češko ter ne nazadnje Hrvaško in v prihodnosti tudi Srbijo, pa smo cenovno nekje vmes. Naša glavna konkurenca so gostje iz Nemčije, Italije in Avstrije, ki odhajajo v cenejša zdravilišča na Madžarskem, Češkem in Slovaškem, ki so tudi zelo dobro organizirana in imajo daljšo tradicijo, pa tudi država ima več posluha za njihove programe.

Kam se poleg tradicionalnih trgov še nameravate usmeriti, na katere nove trge? Mogoče na Bližnji vzhod in Turčijo, kjer ste pred kratkim predstavljali svojo ponudbo? Glede na razmere se bo trend upadanja domačih gostov v prihodnjih dveh, treh letih prav gotovo še nadaljeval, zato je naša prihodnost tujina. Prve goste kot posledico decembrskega obiska v Kairu, Kuvajtu in Istanbulu smo imeli že za novo leto, sicer pa v prihodnjih dneh pričakujemo večji študijski obisk agentov in novinarskih ekip s teh trgov. Gre za goste, ki jim je dobro znano zdraviliško zdravljenje, kupna moč teh ljudi je izjemna, treba pa je upoštevati kulturne posebnosti, prehrambne navade in tako naprej. Prizadevamo si tudi za trg Skandinavije, za večji izkoristek obstoječe linije iz Köbenhavna. Obstajajo tudi že povezave z norveškimi in švedskimi zavarovalnicami ter Krkinimi zdravilišči, ki pripeljejo paciente na rehabilitacijo, delno pa jo sofinancirata omenjeni zavarovalnici. Lani smo zaznali kar 44-odstoten porast nizozemskih gostov, ki so močni na področju kampiranja in mobilnega turizma z avtodomi. Perspektiva v prihodnosti bo segala tudi v daljno Azijo, na trge Indije in Kitajske, od koder gostje že hodijo v zdravilišča v Nemčijo in Švico. Še bolj utegnejo biti za naš zdraviliški turizem zanimive države, kot so Azerbajdžan, Kazahstan in Uzbekistan, kjer smo tudi že začeli orati ledino. Predvsem v Rogaški Slatini, kjer so iz teh držav že imeli 12 tisoč prenočitev.

Kje so največje ovire za rast zdraviliškega turizma na tradicionalnih in novih tujih trgih? Poleg režima vizumov, ko gre na primer za Ruse, so težava tudi letalske povezave. Eno leto jih imamo, drugo leto ne, če pogledamo samo primer povezave z Londonom. Če ni direktne letalske povezave, si bo gost izbral destinacijo, kamor lahko direktno leti, zaradi prihranka časa in denarja. Za redno vozovnico iz Stockholma, Osla ali Helsinkov v Slovenijo porabiš že skoraj toliko kot za polet do Amerike ali kakšne eksotične države. Še tako dober produkt potem nima več takšne konkurenčne prednosti. Manj je tudi denarja, ki ga država namenja za promocijo turizma.

Kljub vsem oviram pa slovenska zdravilišča v celotnem turističnem kolaču oziroma v strukturi vseh prenočitev še vedno ustvarijo največji , tretjinski delež. Turizem niso le statistične številke. Treba je pogledati delovanje turističnih podjetij v celoti. Zaradi velikih stroškov dela, energije in hrane bodo številna turistična podjetja lansko leto končala z izgubo, prisotne so likvidnostne težave. To v panogi z zelo majhno dodano vrednostjo predstavlja veliko težavo. Turistična podjetja bodo morala vračati posojila zaradi investicij v preteklosti, kar pa je mogoče le z večjo dodano vrednostjo in dobrim poslovanjem. Tudi če nam uspe povečati število gostov, je treba vedeti, da smo zmogljivosti povečali za od 15 do 20 odstotkov, govorimo pa o enoodstotni ali dvoodstotni rasti turizma, kar pomeni, da turizem ne dosega številk, ki bi si jih želeli.