Knjižna uspešnica o vse večji neenakosti dviga prah tudi v Sloveniji

Londonski Financial Times je knjigo francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja z naslovom Kapital v 21. stoletju razglasil za ekonomsko knjigo leta. Ker je izšla v krizi in opozarja na vse večjo neenakost med ljudmi, je dvignila precej prahu. Kmalu lahko pričakujemo prevod v slovenščino.

Triinštiridesetletni profesor na pariški ekonomski fakulteti v njej razglablja, kako v obdobju vse večje neenakosti med ljudmi narediti kapitalizem bolj egalitaren ter kako izumiti nove oblike političnega odločanja, vladanja in lastnine. Avtor opozarja, da so dohodki od dela manjši kot donosi na kapital. Premoženje se je tako stoletja kopičilo v posameznih bogatih družinah in s tem določilo socialno neenakost za prihodnje generacije. Kopičenje kapitala pa povečuje neenakost v družbi in ogroža njeno stabilnost. Če so donosi na kapital petodstotni, gospodarska rast pa je na primer odstotna, se neenakost povečuje. Po Pikettyjevem mnenju današnja razdelitev premoženja postaja vse bolj podobna tisti z začetka 20. stoletja.

Piketty: Nisem Karl Marx 21. stoletja Če se je neenakost zaradi uvedbe visokih progresivnih obdavčitev dohodkov, dediščin in premoženja po prvi svetovni vojni zmanjševala, je začela v zadnjih desetletjih spet naraščati. Zdaj je premoženje od štirikrat do šestkrat tolikšno kot letni BDP. Piketty predlaga rešitev: progresivni davek na zasebni kapital. Da bi se izognili begu kapitala, bi morali uvesti globalni davek.

Francoski ekonomist, ki so ga v ZDA označili tudi za mehkega marksista, zanika, da bi bil Karl Marx 21. stoletja. Kot pravi, je bil ob padcu berlinskega zidu star 18 let in je dosmrtno cepljen proti nepremišljenemu protikapitalističnemu diskurzu. Želi si le socialno pravično in demokratično pravno državo, zato upa, da bo evropski model socialne države preživel.

Močno izražena etična komponenta, v kateri prevladuje socializem Ekonomist Bernard Brščič Pikettiyevo knjigo ocenjuje kot polihistorsko in pretenciozno delo, ki spada v korpus politične ekonomije kapitalizma. Po slogu pisanja gre za neobičajno kakovostno delo za sodobnega ekonomista, ki mu sicer lahko očitamo celo vrsto intelektualnih zablod.

Težava ekonomije 20. stoletja je bila namreč, da se je otresla vseh spon moralne filozofije, ki so bile uveljavljene do 18. stoletja. Zato neoklasičnemu ekonomistu Brščič priznava, da je ekonomsko vedo znova povzdignil v politično ekonomijo z močno izraženo etično komponento, pri čemer pa bolj ali manj prevladuje socializem. "Gre za nadaljevanje marksizma, ob tem pa poskuša argumente neenakosti rešiti z obrzdanjem kapitalizma. Opus Karla Marxa presega intelektualni domet Pikettyja," je oster Brščič.

Povsem nasprotnega mnenja pa je ekonomist Jože Mencinger, ki knjigo uvršča med uspešnice, ki bodo v prihodnje dvigovale še veliko prahu. "Čeprav obstajajo očitki, povezani z nezanesljivostjo podatkov, se knjiga ukvarja z vprašanjem marksizma in delitvijo produkta, temeljno težavo pa vidi v neenakomerni delitvi produkta. To pa je težava sodobnega sveta, zato je težko, da se z avtorjem ne bi strinjali," pravi Mencinger in dodaja, da podobno razmišlja tudi dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Joseph Stiglitz.

Brščič: V kapitalizmu kriterij niso zasluge, temveč prispevki posameznikov Piketty zagovarja izrazito protitržne rešitve in državne intervencije, kapitalizem pa želi pokazati kot krivca za ustvarjanje vse večje neenakosti, poudarja Brščič. "To ne drži. Kapitalizem je družbeni sistem, ki najbolj povečuje blaginjo ljudi. Ne oporekam pa dejstvu, da je neenakost večja kot v socializmu. Socializem, ki zatira podjetništvo, sicer zagotavlja večjo enakost, a gre za enakost v revščini. V kapitalizmu niso nagrajeni najbolj pridni in najbolj pametni ljudje, temveč tisti, ki najbolj zadovoljujejo potrebe soljudi. Kriterij niso zasluge, temveč prispevki posameznikov," trdi Brščič in dodaja, da vse to velja le ob domnevi delujočega tržnega sistema in delujoče pravne države, kar Slovenija ni. Tudi najbolj revni so v kapitalizmu v veliko boljšem položaju kot v socializmu.

V Sloveniji vlada plenilski kapitalizem Pravi, da v Sloveniji nimamo svobodnega tržnega gospodarstva, temveč izrojeno obliko tovarišijskega oziroma plenilskega kapitalizma, kjer določena klika ljudi ugrabi državo, sodstvo in nekatere gospodarske sektorje, kot so državne banke. Slovenija ima izrojeno obliko kapitalizma, poudarja.

"Današnji kapitalizem zagotovo potrebuje državno regulacijo, vendar ne v polju razdelitve, temveč v polju pravne države. Za delovanje tržnega gospodarstva nujno potrebujemo pravno državo z neodvisnim sodstvom in jasne definirane lastninske pravice. Država mora postati nočni čuvaj, nato pa gospodarstvo prepustiti iznajdljivosti posameznih podjetnikov. S tem bo tržno gospodarstvo prineslo največjo blaginjo največjemu številu ljudi. Država za največjo blaginjo potrebuje zgolj razumno pravosodje in nizke davke, vse drugo pride samo po sebi," je prepričan Brščič.

Mencinger pripravljenosti za spremembe ne vidi Mencinger upa, da neenakost ob manjši pričakovani gospodarski rasti in nizki inflaciji ne bo dosegla neenakosti iz 19. stoletja ali celo prevzela njene hujše oblike. "Nedoseganje večje gospodarske rasti se zdi danes precej samoumevno, čeprav večina ekonomistov verjame v neomejeno gospodarsko rast. To izhaja iz tega, da več kot 70 odstotkov bruto domačega proizvoda pomenijo storitve in nismo več omejeni z naravnimi viri. Drugi razlog za neomejeno rast pa je pamet, tudi ta naj bi bila neomejena," pravi Mencinger in dodaja, da o zadnjem sicer nekoliko dvomi.

Gospodarska rast je po njegovih besedah v kratkem obdobju omejena predvsem s povpraševanjem, to pa se zadnja desetletja ustvarja s posojili. "Razmerje med posojili in BDP je danes preveliko, zato tega ne moremo na hitro odpraviti. V tistem hipu, ko začnemo odpravljati zadolženost, se bo gospodarska rast ustavila. Človeštvo je v splošnem pogledu zašlo v čudno obdobje. Hkrati pa je iz gospodarskega mehanizma izpadla inflacija, ki razdeljuje produkt," pojasnjuje Mencinger, ki se strinja z mnenjem o koreniti spremembi sedanje kapitalistične ureditve, a dvomi o pripravljenosti velikih igralcev.

Brščič kot edini argument v prid ureditvi vidi enakost v revščini "Z doslednim branjem Pikettyjeve knjige ti postane jasno, da se avtor zavzema za uvedbo socializma. Ne sicer centralnoplanskega, ampak tako imenovanega distributivnega socializma, kjer bo država določala, kakšni deleži pripadajo kapitalu, kakšni pa delu. Ravno distributivni socializem vodi v stagnacijo oziroma stacionarno stanje. Pot, ki jo zagovarja, je po mojem mnenju najbolj nevarna, saj pomeni, da najbolj prikrajšani ne bodo pridobili nič, ampak bodo samo prikrajšali najbolj sposobne. Na koncu bomo vsi na slabšem," trdi Brščič, ki kot edini argument v prid tej ureditvi vidi enakost v revščini. Če želimo povprečnemu posamezniku zagotoviti največjo blaginjo, je Pikettyjevo teorijo treba zavrniti v celoti.

"Dokler bomo vsi govorili o povečanju konkurenčnosti, bomo imeli velike težave. Konkurenčnost je neke vrste gospodarski kanibalizem. Na koncu ostane le eden. Če vsi enako povečujejo konkurenčnost, pa pomeni, da tehnološki napredek izrine vedno več ljudi in imamo več socialnih transferjev," pravi Mencinger, ki velikih možnosti za preobrat ne vidi, čeprav je ta po njegovem mnenju nujen.

Za odpravljanje neenakosti med državljani EU Mencinger ne vidi druge možnosti kot progresivno obdavčitev in preusmeritev transferjev k revnejšim.

Pikettyjeva študija iz lanskega leta še kaže, da je odstotek najbogatejših v recesiji izgubil 36 odstotkov svojega dohodka, od konca recesije pa si je povrnil 31 odstotkov. Za 99 odstotkov ljudi so dohodki med recesijo upadli za 12 odstotkov, od takrat pa so se komajda premaknili navzgor. Odstotek najbogatejših je torej pobral 95 odstotkov vse rasti med okrevanjem.