Ponedeljek, 26. 6. 2017, 10.58
6 let, 7 mesecev
V roki imate diplomo, službe za vas pa ni. Kaj pa zdaj?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,08
10
Ko po šestih letih študija, toliko namreč v Sloveniji znaša povprečna dolžina visokošolskega izobraževanja, vstopite na trg dela, v vas udari realnost. Pomemben del svojega življenja ste posvetili študiju filozofije, a službe za vas na trgu ni. Zaradi preživetvenih vzgibov se znajdete v klicnem centru ali arhivu, kjer vam diploma oziroma magisterij iz filozofije ne koristi kaj dosti. Ste potegnili pravo potezo?
Arhitekti, zgodovinarji, politologi, filozofi, ekonomisti in številni drugi, zlasti družboslovni kadri, se po koncu študija na trgu dela znajdejo v nezavidljivem položaju. Če so imeli ob začetku izobraževanja na voljo široko paleto možnosti med študiji, ki so jih lahko izbirali, pa so zdaj soočeni z razmerami na trgu, ki je postal v zadnjih letih zasičen z (družboslovnimi) kadri.
Ni dobro zagrabiti vsake priložnosti, prav tako pa ni dobro dolgo časa ždeti doma in s tem zamuditi priložnosti za pridobivanje izkušenj, meni psihologinja Nina Ivančič iz kadrovske agencije Competo.
Številni mladi morajo zato, da preživijo, pograbiti za delo, ki z njihovim poklicem in stopnjo izobrazbe nima veliko skupnega.
Naj po študiju vzamem vsako delo?
Psihologinja Nina Ivančič iz kadrovske agencije Competo tistim mladim, ki še imajo čas, svetuje, naj razmišljajo dolgoročno.
"Pri osemnajstih ali devetnajstih sprejeti odločitev, kaj boš počel velik del svojega življenja, je težko. Sploh ker pogosto mladi ne vedo, kakšne možnosti so jim vse odprte. Ne zdi se mi smotrno študirati nekaj samo zato, ker se sliši zanimivo in bo snov še najmanj 'tečna' za učenje. Vsaj ne brez ideje, kaj potem, ko bo študija konec. Menim, da ti v nekem poklicu lahko uspe, če veš, kaj hočeš in se pri tem trudiš biti kar najboljši. Samo zaključiti študij ni dovolj. Pomembno je imeti neko idejo o tem, kaj bi počel kasneje," meni.
Dodaja, da lahko v tem primeru energijo usmerjaš v eno smer, iščeš priložnosti na tem področju, spoznavaš ključne ljudi s tega področja, se vključuješ projekte in nabiraš izkušnje.
"Z dobro socialno mrežo lažje prideš do informacij, da nekje zaposlujejo ali kakšno osebo si nekje želijo zaposliti. Popolnoma druga zgodba je, če sam prek dela in na lastno iniciativo spoznavaš ključne ljudi s področja ali če mama, oče, teta, bratranec 'zrihta' delo."
Preberite še:
Se v Sloveniji še splača študirati?
Naša sogovornica trdi, da je to, ali pograbiti za vsako delo ali ne, odvisno od finančnih okoliščin osebe, ali si lahko privošči tako identitetno iskanje.
Gre bolje odličnim ali povprečnim študentom?
Ivančičeva bi ljudi na osnovi opazovanja vrstnikov in njihovega prehoda na trg dela ljudi razdelila v štiri skupine:
- Prva skupina so odlični študenti, ki so vse svoje sile usmerjali v nabiranje desetic in zato pač niso imeli časa za pridobivanje praktičnih izkušenj. Taki so se običajno težje znašli zunaj varnega balona fakultetnih predavalnic.
- Druga skupina so povprečni do zelo dobri študentje, ki so poleg študija na veliko raziskovali svoje interese in veščine. Običajno so hitro našli priložnost za delo znotraj izbranega interesnega področja.
- Tretja je skupina študentov, ki so jih lahko starši med študijem finančno podpirali v manjši meri, zato so bili primorani opravljati najrazličnejša študentska dela. Mislim, da je to skupina iznajdljivih borcev s pragmatičnim pogledom na svet in večina je brez težav našla zadovoljivo delo.
- Četrta, po mojem najštevilčnejša skupina mladih odraslih, so slabi do povprečni študenti, ki jih je zanimalo predvsem "kvalitetno" preživljanje prostega časa. Zato so priložnostno delali najrazličnejša dela in si tako priskrbeli sredstva za "kvalitetno" preživljanje prostega časa. Nekateri med njimi so se zataknili na enem od priložnostnih del, ker jim je nudil reden finančni priliv. Z delom niso zadovoljni, pa tudi ne nezadovoljni. Nekateri morda bolj ambiciozni znotraj te skupine so se (pre)pozno zavedli, da pa tako ne bi živeli. Z diplomo v roki in pridobljenim znanjem niso nič posebnega, ne vedo točno, kaj bi, polnjenje polic, pomoč v strežbi, arhiviranje dokumentov pa zaželene delodajalce ne impresionira. Tu je morda smiselno malce znižati svoja pričakovanja, vzeti katero enostavnejšo redno zaposlitev in se z delom prebijati naprej.
Poklice idealiziramo, realnost pa je povsem drugačna
Psihologinja pojasnjuje, da je razočaranje ob vstopu na trg dela, ki ga je po koncu študija deležen precejšnji del mladih, pravzaprav popolnoma normalen pojav.
"Po eni strani se z vstopom na delovno mesto finančno osamosvajamo, pridobivamo nova znanja in potrditve ob uspehih. Po drugi strani zaposlitev vsiljuje določeno strukturo časa, prostega časa je naenkrat zelo malo, plača je običajno nižja od pričakovane, odnosi na delovnem mestu so lahko bolj formalni kot bi si želeli in seveda odgovornosti, delovni izzivi niso taki, kot smo si predstavljali. Prav verjetno delovno mesto oz. poklic idealiziramo, predstavljamo si predvsem pozitivne vidike. Realnost je pogosto drugačna."
Danes morajo mladi ob vstopu na trg dela že kar nekaj znati. Po mojem videnju veliko več kot starejše generacije. Pričakovano je, da bodo imeli določene izkušnje, zato jih nekateri pridno pridobivajo. Ko končno nastopijo na delovno mesto, pa jim marsikdaj dodelijo najosnovnejše odgovornosti. Nič ne bi bilo narobe s tem, če bi se kompleksnost dela postopoma stopnjevala, a verjamem, da se pogosto ne. Dolgo časa tičijo pri preprostem delu, čutijo pa, da so sposobni več. Mislim, da si moja generacija želi hitrejših sprememb, saj se okoli njih ves čas dogajajo in so nanje navajeni, meni psihologinja Nina Ivančič iz kadrovske agencije Competo.
Meni je pomagala misel, da bom delala več kot štirideset let. Če bi lahko takoj opravljala svojo sanjsko delo, bi mi bilo po desetih letih že grozno dolgčas. Na vsako delovno izkušnjo skušam gledati čim bolj odprto, torej da mi bo nekoč koristila. Poleg tega ne vem za nikogar, ki bi v življenju dosegel kaj izjemnega, in imel do cilja z zlatom tlakovano cesto. Vedno je bilo neko težko obdobje, skozi katerega so se uspešne osebe naučile nekaj izjemno pomembnega o sebi in to jih je pogosto spodbudilo, da so dosegle to, kar so. Trenutno nelagodje, morda razočaranje si zato razlagam kot del procesa, ki vodi do uspeha.
Je to skrivna sestavina uspešnih?
Ob tem Ivančičeva navaja raziskavo, v kateri so preučevali biografije izjemnih osebnosti, da bi ugotovili, kaj jih je privedlo do uspeha. Avtorji raziskave so sklenili, da je ključen pogum. Pogum razumejo kot trdo delo, neumorno vlaganje truda in vzdrževanje interesa skozi leta, ne glede na neuspehe, vzpone in padce na poti. Medtem ko lahko razočaranje ali dolgčas običajnim ljudem sporoča, da je čas za menjavo ciljev, pogumni posamezniki ostajajo zvesti svoji začrtani poti.
Kateri tip delavca ste?
Številni mladi se, ker v Sloveniji ne najdejo sebi ustreznega dela, odselijo v tujino. Vse več pa je tudi takšnih, ki si delovno mesto ustvarijo kar sami. Ivančičeva ob tem navaja raziskavo o poklicnem položaju, ki so jo v devetdesetih letih opravili tudi v Sloveniji. Ljudi so v tujini načeloma razdelili v pet skupin glede na želje in delovne vrednote:
- poklicno frustrirani: imajo poklicne cilje, a jim jih zaradi neugodnih okoliščin ni uspelo uresničiti,
- usmerjeni k poklicnem dosežku: živijo svoje poklicne sanje,
- neopredeljeni: niso prepričani, ali so se odločili za pravi poklic,
- poklicni oportunisti: se niso izobrazili za noben poklic in delajo tisto, kar se jim v nekem trenutku ponudi,
- tisti, ki so izstopili iz socialnega sistema dela: nimajo želje vključiti se v svet dela.
V Sloveniji se je, kot pojasnjuje Nina Ivančič, pojavila še šesta skupina, ki ima šibko poklicno identiteto, na delu ni ne zadovoljna ne nezadovoljna in večji pomen pripisuje družini ter prostemu času.
Sama možen vzrok vidi v tem, da je pri nas izbor dela razmeroma ozek. "Eksotičnih poklicev pri nas ni, ali ga opravlja peščica ljudi. Najbrž se mnogi mladi ob zaključki študija soočijo z vprašanjem, ali iti v tujino, pustiti vse za seboj in delati svojo sanjsko delo, ali ostati tukaj in delati nekaj, kar ni slabo, ni pa tudi dobro. Če se odločijo za slednje, najverjetneje svoj smisel in osebno izpolnitev kmalu začnejo iskati v prostem času."
Starejši kot ste, večje je tveganje
Občuduje tiste, ki se znajdejo in drugim pokažejo, da je marsikaj mogoče. Danes je možno delati globalno in če kdaj lahko tvegaš, je to v mladih letih. Kasneje je cena neuspeha večja. Sama bi mladim priporočila, da morda naberejo nekaj izkušenj in nato poskusijo sami ustvariti svoje sanjsko delovno mesto. "Dobro si je pripraviti plan B, če se mogoče, ampak res mogoče ne bi izšlo."
10