Ana Roš: Kot otrok nikoli nisem pomislila, da bom pristala v kuhinji

Kaj ste si kot otrok želeli postati v življenju?
Kot otrok nisem imela nobenih sanj. Ker sem bila tako ukalupljena v pričakovanja staršev – ukvarjati se s športom in biti priden v šoli –, sama sebi nisem dala pravice, da bi preveč sanjarila. Zato sem tudi izbrala takšno šolanje, najprej gimnazijo in nato študij diplomacije. Ta ti da ogromno širine, a nisi specializiran za popolnoma nič.

Kakšna je bila vaša prva služba oz. s čim ste zaslužili prvi denar?
Kot študentka oz. že kot dijakinja sem vsako poletje delala. Ne glede na to, da sem prihajala iz sorazmerno premožne družine, sva morali s sestro od trenutka, ko sva lahko, za počitnice vedno zaslužiti sami. Delali sva vse, kar je bilo študentom na voljo – opravljala sem delo hostese, delala v baru, pomagala v restavraciji … Ker prihajam iz zelo pišoče družine, sem kasneje veliko tudi pisala in kot honorarna dopisnica napisala veliko člankov za Delo, kasneje sem tudi prevajala. Večino zim sem tudi učila smučati. Veliko je bilo najrazličnejših priložnostnih del, ki jih lahko počneš med študijem.

Preden je s svojimi krožniki osvojila svet, je Ana Roš med drugim učila smučati in bila honorarna novinarska dopisnica. Foto: Ana Kovač

Kako je vaša pot pripeljala do tega, da ste postali kuharica?
Postati kuharica nikoli niso bile moje sanje, to je življenjska zgodba. V nekem trenutku sem se morala odločiti, ali bom odpotovala v Bruselj in začela diplomatsko kariero ali ostala doma in z Valterjem, sinom takratnih lastnikov Hiše Franko, s katerim sva bila v sveži zvezi, prevzela Hišo Franko. Odločila sem se, da bom ostala in nama dala tri leta priložnosti.

Na začetku nisem kuhala, temveč sva oba skrbela za marketing, restavracijo in strežbo. V kuhinjo, kjer je bila majhna kuharska ekipa, sem šla tri leta po tem, ko sva prevzela restavracijo. To je bilo povsem iz nuje, ker smo potrebovali kontinuiteto tako pri kakovosti kot pri filozofiji.

Kaj vas pri vašem delu najbolj motivira in osrečuje?
Gotovo me najbolj motivirajo zadovoljni gostje. Ker tudi če misliš, da osrečuješ samega sebe, sta to lahko proč vržena trud in delo, če ne dosežeš osnovnega namena, torej osrečiš ljudi, ki so pripotovali z vsega sveta, da bi poskusili hrano. Vedno moramo slišati tudi tistega, za katerega se trudimo.

Zagotovo je najlepši trenutek, ko nastane nov krožnik, ki je zelo moj, drugačen in tako zanimiv, da pripoveduje zgodbo, zgodbo okusa.

Kaj bi svetovali tistim, ki še iščejo svojo pravo poklicno pot?
Včasih je treba dejansko slediti življenju. Zdi se mi, da marsikdaj preveč programiramo svojo prihodnost, a se izkaže, da "go with the flow"* niti ni tako slaba stvar. Predvsem poslušaj življenje, sledi mu, tudi srcu, hodi po svetu z odprtimi očmi, opazuj priložnosti, ki jih ni malo in jih gotovo premalokrat zgrabimo. Če bi me kot otroka vprašali, kaj bom delala, ko bom velika, bi kuhanje postavila na zadnje mesto. Pogosto se nam nekatere stvari zdijo popolnoma daleč in nerealne, potem pa presenečeni ugotovimo, da nas pravzaprav izpopolnjujejo.

"Ko mi je težko, si rečem, da si čisto vsak sam kroji svojo usodo. Nikomur ne morem očitati nekaterih svojih odločitev." Foto: Vid Ponikvar

Kako se najlažje odklopite in spočijete po napornem delovnem ritmu?
Letos sem postala kar dosledna, saj eno uro na dan posvetim športu. Všeč so mi vsi športi, počnem pa tisto, kar mi je najlažje, saj nisem vedno doma. V mojem avtu so vedno dobri tekaški čevlji in kratke hlače. Ravno danes (v petek, op. a.), ko sem se odpravljala na pot in smo praznili avto, me je nekdo vprašal, ali morajo pohodne palice ostati v avtu. Odgovorila sem, da naj jih kar pusti, ker nikoli ne veš, ali bo kje kakšen hrib, na katerega se lahko povzpneš.

Mislim, da bi se vsak prezaposlen odrasel človek moral zavedati pomena športa ter njegovega učinka na mentalno in fizično kondicijo. Ne govorim o fanatizmu. Ni treba preteči maratona, a nekaj kilometrov zmore čisto vsak. Pri tem si prečisti glavo in se vrne z veliko boljšo energijo. Sama sem veliko odgovorov našla v jogi, ki poskrbi za moje telo, možgane in odprtost do drugih.

"Vedno berem zvečer pred spanjem, to je zame kot nekakšna uspavanka. Berem različno literaturo, a nekatere knjige ti ostanejo in o njih veliko razmišljaš. Popeljejo te v drug svet. Nekateri gledajo filme, jaz pa raje berem." Foto: Vid Ponikvar

Imate kdaj čas prebrati tudi kakšno knjigo? Kaj bi priporočili drugim?
Sem zelo strastna bralka, a zadnja dva meseca sem zelo utrujena, kar se pozna tudi pri ustvarjanju v kuhinji. Nimam volje za branje, kar se mi zgodi zelo redko. Če sem prava, sem sposobna prebrati tudi knjigo ali dve na dan. Vedno berem zvečer pred spanjem, to je zame kot nekakšna uspavanka.

Berem vse, razen slabe literature. Navdušena sem nad dobro literaturo, ki ni preveč naporna. Mislim, da je tega v življenju že tako preveč. Navdušile so me knjige, kot sta Pankrt iz Istanbula in Mrzla koža. Najlepša knjiga, ki sem jo prebrala v zadnjem času, je knjiga Izgubljeni kovčki. Berem različno literaturo, vse, kar je dobro. Nekatere knjige, kot je na primer Leon in Louise, ti ostanejo in o njih veliko razmišljaš. Popeljejo te v drug svet. Nekateri gledajo filme, jaz pa raje berem.

*slediti toku v angleščini