Torek, 31. 12. 2019, 12.22
4 leta, 3 mesece
Stand-up Perice Jerkovića
Butasto se je preveč osredotočati na svoj videz #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,55
Za veliko smeha na silvestrski večer bo prav gotovo poskrbela tudi stand-up komedija Perice Jerkovića Homo Selfiens: Zgodovina selfi butla, ki bo na sporedu takoj po posebni silvestrski oddaji Milijonarja. Perica nam je v pogovoru zaupal, kakšen je njegov odnos do selfijev, kje bo preživel najdaljšo noč v letu in kaj nam pripravlja v novem letu.
Na silvestrovo vas bomo na Planetu lahko gledali v vaši stand-up predstavi Homo Selfiens: Zgodovina selfi butla. Kako pa boste sami preživeli najdaljšo noč v letu?
V Domu II. slovenskega tabora Žalec bom ob Alešu Novaku nastopil v predstavi Slovenec in pol, nato pa se pridružim ženi in sinu. Novo leto pričakamo pri prijateljih v vasi blizu Ljubljane. Divje, saj vem. (smeh, op. a.).
Pravite, da človek dela selfije že vseskozi, od jam do danes. Od kod izvira ta vsesplošna obsedenost človeštva s fotografiranjem samega sebe?
Ravno to vprašanje me je gnalo k ustvarjanju predstave. Nisem sprejel splošnega stališča o dekadenci moderne družbe in narcisizma kot edinega odgovora. Ob tehtnejšem premisleku zelo hitro postane jasno, da gre za nekaj globljega. K pisanju sem zato povabil nekoliko bolj umetniško dušo Marka Kumra - Murča, s katerim sva se leto dni ukvarjala z različnimi vidiki upodobitve človeka skozi zgodovino. Mislim, da je odgovorov na to vprašanje več, glavnega pa ponudim ob koncu šova.
Torej hočete reči, da moramo pogledati vašo predstavo?
Da (smeh, op. a.).
Kakšen pa je vaš odnos do selfijev. Se je skozi leta kaj spremenil?
Seveda se je, z leti jih delam vedno manj (smeh, op. a.). Že zjutraj, ko se pogledam v ogledalu, si rečem: "Aja, točno, zdaj si tak. Zabuhel, napol plešast, s podočnjaki ... Fino." Nekateri se starajo kot dobro vino, spet drugi se staramo kot avokado. Pa tudi drugače imam zadržke do pretiranega objavljanja lastne podobe. To se sicer tepe s poslovnimi potrebami, v tem poslu je obraz vizitka in zakonitosti medijskega marketinga narekujejo, da ljudi dnevno bombardiraš z lastnim obrazom na vse mogoče načine, ampak za zdaj mi uspeva tudi brez tega.
Ne obsojam pa tistih, ki redno objavljajo selfije. Nekoč sem jih, zdaj ne, se mi pa občasno kakšen zasmili. Vse je odvisno od življenjskega položaja posameznika. Nekateri prek selfijev iščejo partnerja, nekateri sponzorja, nekateri oboje v enem. Nekateri bi radi predstavili svoj mladostni potencial, drugi pa sporočili, da so še vedno med živimi.
Sami ste nekoč rekli, da se je pomembno zavedati, da je delanje selfijev nekaj butastega. Pa je to še vedno res, glede na to, da marsikdo na ta način tudi zelo dobro služi?
Jasno, da če dobro služiš z objavljanjem selfijev, to početje ni butasto. Prav tako ni butasto, če ti pomaga doseči karkoli od prej naštetega. Se je pa butasto preveč osredotočati na lasten videz, ker videz je že po definiciji površinski. Poleg tega je res ogromno čudovitih fotografskih motivov in ti včasih res ne potrebujejo "dodane vrednosti" v obliki tvoje buče.
Tudi sami vseeno "pritisnete" kakšen selfi?
Največkrat po službeni dolžnosti, po nastopih ipd. Selfiji so večinoma zamenjali avtograme.
Imate občutek, da smo postali sužnji družbenih omrežij? Zakaj tako radi prikazujemo svoje življenje popolnejše od resničnega?
Smo, seveda, ampak tudi kmet je suženj pšenice. Imam soseda, ki vsak teden pred garažo polira svoj avto, in v tem razmerju mi res ni jasno, kdo komu služi. Starši smo na neki način sužnji lastnih otrok. Postali smo sužnji nepremičnin, marsikdo zapravi življenje, da bi odplačal stanovanjsko posojilo. Jaz sem že vrsto let suženj lige NBA, ker ogromno časa in energije zapravim za oglede tekem, kar slabo vpliva na zdravje in preostale aktivnosti.
Koliko smo zares sužnji nečesa, je najbrž odvisno od tega, koliko nam to suženjstvo koristi in nas osrečuje. Dvomim pa, da bi bili dejanski sužnji navdušeni nad preveč ohlapno uporabo tega izraza (smeh, op. a.). Prikazati se v (naj)boljši luči pa seveda ni omejeno zgolj na spletno predstavitev. Zato se tudi strižemo, umivamo in lepo oblačimo.
V predstavi Homo Selfiens: Zgodovina selfi butla ne nastopate popolnoma sami. V kakšni vlogi bomo tokrat videli Klemna Slakonjo?
Klemna Slakonjo bomo videli v vlogi mojega prijatelja Žižija, ki je filozof, s katerim ob torkih menda igram skvoš.
V letu 2019 je premiero doživela še ena vaša predstava Slovenec in pol. Po čem še si boste zapomnili leto, ki odhaja, in kaj nam pripravljate v novem letu?
Vsekakor je ta predstava zaznamovala moje leto. Ustvarjali smo jo od marca do novembra. Od vsega se mi je v spomin seveda najbolj vtisnil dejanski vzpon na Triglav. Za potrebe videovložkov smo v poletnih mesecih dvakrat hodili po Triglavskem narodnem parku, spali v kočah, jedli ričet in vse, kar spada zraven. Predvsem pa smo snemali od zore do mraka.
Pomemben del letošnje zgodbe je bilo tudi ovekovečenje Homo Selfiensa. Vesel sem, da ni izparel, kot se zgodi z večino predstav, in da si ga bodo gledalci lahko ogledali tudi v videoobliki. Leto 2020 bo prav gotovo prineslo nove projekte, me pa po treh zaporednih letih intenzivnega dela mika, da bi si letos vzel malo več oddiha čez poletje. Za nastanek dobre stand-up predstave potrebuješ tudi "ler". Najboljša nova zgodba se mi je letos zgodila ravno na krajšem dopustu.
