"Želim si v drugo državo, tu mi pravijo: 'Utihni, Sirka si'"

V sprejemni center v Bicskeju, madžarskem mestu približno 40 kilometrov iz Budimpešte, novinarjem ne dovolijo vstopiti. Stik in pogovor z begunci sta bila tako mogoča le skozi leseno ograjo.

Higienske razmere so slabe "Higienske razmere so slabe. Umazano je in povsod je veliko smeti," razmere v tem begunskem centru opiše 23-letna Sirka Fatima Hamido. Prav tako so prekoračene nastanitvene zmogljivosti za približno trikrat, kot je sicer tu na voljo prostora in postelj. Veliko ljudi je tako primoranih spati zunaj in na tleh. Tudi odej ni dovolj.

"Ne vem, kje bom spala. Z možem, sestro in njenim možem ter dvema mlajšima bratoma bomo morali spati zunaj, brez odej ali podobnega. Na poti smo sicer imeli spalne vreče, vendar smo jih na morju izgubili," je dejala Fatima. In to ravno v trenutku, ko je začelo deževati.

"Bolje bi bilo, če bi umrla" V naslednjem trenutku je do lesene ograje prišel Sirec srednjih let. Tudi on je z devet mesecev nosečo ženo v sprejemni center po tem, ko so jima vzeli prstne odtise, prišel v spremstvu policije. Tudi onadva sta prisiljena spati na tleh.

"Žena mi vsak dan govori, da bi bilo bolje, če bi umrla," opiše njene občutke s poti iz Sirije in v okoliščinah, v kakršnih so se znašli v Evropi, na Madžarskem. Naprej trenutno ne morejo, vsaj ne dokler imajo le bel karton, ki so ga s svojo registracijsko številko dobili v sprejemnem centru.

"V hotelu niso želeli, da bi uničili njihov ugled" "Tu v sprejemnem centru je kot v zaporu. Dobili smo bel karton, s katerim greš lahko ven, a le nekaj metrov naokoli. Če bi šla na primer kam dlje in bi me policija ujela, bi me takoj odpeljali nazaj v center v Bicske. Čez čas, kakšen teden, naj bi dobili rdeč karton, s katerim se je mogoče gibati kamor koli, tako vsaj pravijo," je pojasnila Fatima.

"A kot so nam že ob prihodu na Madžarsko povedali tukajšnji prostovoljci, je iz sprejemnih centrov težko priti. Zato so nam odsvetovali odhod vanj, a mi nismo imeli izbire, prisiljeni smo bili priti. Policija ti ne da nobene možnosti. Tudi pravijo: prstni odtisi ali zapor."

Tihotapcem morajo za pot plačati vnaprej Fatima Hamido se je z delom svoje družine v sprejemnem centru v Bicskeju prišla po tem, ko so v Budimpešti ustavili vlake proti zahodu. Na nadaljevanje poti so čakali v hotelu. "V hotelih so grobi do nas. Vodja hotela v Budimpešti nam je dal jasno vedeti, da ne želi, da bi uničili njihov ugled. A gostje, ki so bili tam, so bili prijazni do nas. Spraševali so nas o razmerah v Siriji."

Iz Budimpešte so pot proti Nemčiji nadaljevali s kombijem. Po osebi so za to pot morali tihotapcu z ljudmi plačati 600 evrov, dogovorjeni pa so bili, da jih bo pustil v obmejnem avstrijskem mestu, od koder bodo šli čez mejo peš in tako še do Nemčije. A jih je prestregla policija.

Tihotapci na železniški postaji v Budimpešti Ko je postalo jasno, da z javnimi prevozi do nadaljnjega pot iz Budimpešte do zahoda ni mogoča, so na železniško postajo Keleti namreč dnevno začeli prihajati tihotapci. Začeli so postavljati tudi nove pogoje: plačilo vnaprej.

Tako je bilo tudi v Fatiminem primeru. Sedem oseb je vozniku za pot plačalo, a čeprav je ni izpeljal do konca. Približno 100 kilometrov pred mejo mu je zmanjkalo bencina. "Neprestano smo mu govorili, da mora natočiti gorivo, a tega ni storil, dokler ga ni zmanjkalo. Medtem ko je šel peš na bencinsko črpalko, se je pri nas ustavila policija."

Ko se nam je med pogovorom na ograji sprejemnega centra pridružil Iračan, je prav tako razložil, da so za pot do meje morali plačati vnaprej. A da jih je med menjavanjem prevoznega sredstva ustavila policija. Ostali so brez denarja, odpeljali pa so jih v sprejemni center.

Ker ni želela dati prstnega odtisa, so jo udarili Fatima je imela stik z madžarsko policijo že prej, in sicer ko so ji vzeli prstne odtise. To je bilo na policijski postaji bližje srbsko-madžarski meji. "Odnos do nas je bil strašljiv. Moškega, ki ni želel dati prstnega odtisa, so zaprli v samico. Poskušal se je obesiti, takrat so ga spustili ven. Palestinko z otrokom, ki ni želela dati prstnega odtisa, saj je vedela, da v tem primeru ne bo mogla več zapustiti Madžarske, so udarili. Grozljivo je bilo."

"Utihni, Sirka si" Fatima zase in za svojo mlajšo sestro ter brata ne vidi druge možnosti kot odhod v Nemčijo. Iz Sirije so se s starši in dvema mlajšima bratoma in sestrama v Savdsko Arabijo preselili pred dvema letoma in pol. A tam ni imela nobenih pravic, možnosti za nadaljnje življenje.

"Sicer sem delala. V mednarodni šoli sem v angleščini poučevala otroke. Tako kot sem prej v Siriji otroke učila risanja, za denar pa sem risala tudi od doma. V Savdski Arabiji sem res imela službo, a nič drugega. Nobenih pravic. Če so na primer v šoli kaj poizvedovali o učiteljih, so me morali skriti." Ni več mogla prenašati tega položaja. "Nisem se mogla vpisati na univerzo, nikamor potovati … Kot da ne bi obstajala," je povedala mlada Sirka, ki si želi postati novinarka. "Zato si želim v drugo državo, kjer bom imela svoje pravice. Ne da mi pravijo: 'Utihni, Sirka si.'"

Še nekaj prizorov iz sprejemnega centra v Bicskeju: