Petek, 2. 12. 2016, 12.00
6 let, 6 mesecev
Zakaj bodo Italijani v nedeljo odločali tudi o usodi Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,85
3
Italija je imela od leta 1945 naprej kar 63 vlad. Zadnjo od februarja 2014 vodi 41-letni Renzi, predsednik levosredinske Demokratske stranke, ki je prepričan, da je največja ovira Italiji na poti reform in gospodarskega okrevanja institucionalna paraliza, ki temelji na ustavi iz decembra 1947 (ta je začela veljati 1. januarja 1948).
Bo močna vlada presegla institucionalno paralizo?
Renzi volivce prepričuje: le močna vlada, ki bo imela zanesljiva večino v parlamentu in petletni mandat, lahko izvede reforme, ki bodo omogočile lažje vodenje države in gospodarske reforme.
Ustavna reforma veliko pristojnosti, ki so jih imele do zdaj regije oziroma dežele, prenaša v Rim. Poleg večje centralizacije je temelj reforme odprava tako imenovanega popolnega bikameralizma – to je enakih pristojnosti obeh domov italijanskega parlamenta, to je zgornjega doma – senata – in spodnjega doma – poslanske zbornice.
Senat bo zdaj brez moči
Senat želi Renzi z dozdajšnjih 315 sedežev skrčiti na 100 sedežev. Senatorje ne bi več volili na parlamentarnih volitvah, ampak bi jih večino (95) izbirali župani ter deželni sveti in skupščine.
Italijanska ustava iz leta 1947 je bila oblikovana tako, da bi preprečila ponovitev diktature, kot jo je pred drugo svetovno vojno uvedel fašist Benito Mussolini (na fotografiji), hkrati pa je bila oblikovana v času, ko je bila v Italiji realna grožnja, da oblast prevzame italijanska komunistična partija in uvede novo diktaturo, tokrat po sovjetskem zgledu. Nekateri kritiki ustavnih sprememb že poudarjajo, da bo Renzi politik, ki bo imel po Mussoliniju največ moči v svojih rokah. Italija je tudi že spremenila volilni zakon, ki zdaj zmagovalni stranki na volitvah daje še dodatne poslanske sedeže (podoben sistem je v Grčiji), ki odpira vrata k oblikovanju enostrankarskih vlad. Kot zanimivost: podoben volilni zakon je Mussoliniju omogočil, da je po volitvah leta 1924 oblikoval močno enostrankarsko vlado in uvedel diktaturo.
Nov volilni zakon nagrajuje zmagovalca
Poleg tega bo senat po novem zgolj nekakšno posvetovalno telo in ne bo več enakovreden poslanski zbornici. S tem naj bi želeli preprečiti nekajletno "premetavanje" predlogov zakonov sem ter tja in blokade med obema domovoma.
Ta reforma bo skupaj z novim volilnim zakonom, ki uvaja triodstotni volilni prag za vstop v parlament in tako imenovani dodatni bonus poslanskih sedežev za najuspešnejšo stranko, s katerim bo lahko zmagovita stranka dobila več kot polovico sedežev, prinesla močno osrednjo vlado in močnega predsednika vlade.
Je Renzijeva ustavna reforma sploh pot v pravo smer?
Tako je vsaj videti na papirju. Toda kot piše britanska revija The Economist, ustavne spremembe niso tisto, kar v tem trenutku potrebuje Italija. Italija potrebuje reforme, a ne tiste, ki jih predlaga Renzi. Njegova ustavna reforma se pravzaprav izogiba reševanju pravih vprašanj – nepripravljenosti Italije, da sprejme reforme.
Na nezadovoljstvu Italijanov najuspešnejše jadra stranka Gibanje petih zvezdic, ki ga vodi nekdanji televizijski komik Beppe Grillo. To je populistična stranka, ki bi jo težko uvrstili zgolj na desno ali zgolj na levo. Gibanje petih zvedic ki glasove nabira tudi z zahtevo po razpisu referenduma o izstopu Italije iz EU, je pred meseci doseglo velik uspeh na lokalnih volitvah. Med drugim je njihova kandidatka Virginia Raggi postala županja italijanske prestolnice, zmagali pa so tudi v industrijskem Torinu.
Tudi če bo imela Italija močno osrednjo oblast, to še ne pomeni, da bo sprejela prave reforme. To kaže primer Francije, kjer ima predsednik države velika pooblastila, a ta država kljub temu ni sprejela reform, ki bi spodbudile gospodarsko rast in zmanjšale visoko brezposelnost.
Senat kot zavetišče za najbolj skorumpirane politike
Vprašljiva je tudi sprememba načina oblikovanja senata, ki bo imenovanje novih senatorjev dal v roke županom in deželnim svetom in skupščinam. Ti so po oceni zgoraj omenjene britanske revije najbolj skorumpirani politiki v državi. Ker bodo imeli senatorju poslansko imuniteto, bo senat lahko postal magnet za najbolj sporne in pokvarjene italijanske politike.
Izid nedeljskega referenduma je negotov, toda poraz ustavne reforme bo manj kot z njeno vsebino bolj povezan z vsesplošnim razočaranjem in nezadovoljstvom Italijanov ter z naraščajočim nasprotovanju skupni evropski valuti.
Apeninski bolnik
Italija je četrto najmočnejše gospodarstvo na stari celini in tretje najmočnejše v evroobmočju. Toda italijansko gospodarstvo je v zadnjih letih obtičalo skorajda na mestu. Italijansko gospodarstvo sicer po nekajletni recesiji spet raste, toda ta rast je primerjalno gledana šibka. Letos bo znašala 1,1 odstotka (povprečje evroobmočja je 1,6 odstotka), prihodnje leto pa 1,3 odstotka (povprečje evroobmočja 1,8 odstotka).
Bo morebitni padec ustavne reforme in Renzijev odstop katastrofa za Evropo? V britanski reviji The Economist so prepričani, da temu ne bo tako. Italija bo dobila tehnokratsko vlado, kot jo je imela že prej. Če pa bo padec ustavne reforme na referendumu res sprožil konec evra, to pomeni, da je skupna denarna valuta tako šibka, da je njen konec le vprašanje časa.
Visoka brezposelnost in trhel bančni sistem
Naša zahodna soseda ima tudi visoko brezposelnost. Po podatkih Eurostata je ta septembra letos znašala 11,7 odstotka oziroma peta najvišja v EU. Tradicionalno visok je tudi javni dolg, ta znaša skoraj 133 odstotkov BDP, višji javni dolg ima v Evropi samo še Grčija. Večina italijanskega javnega dolga je sicer "podedovanega" iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Tudi italijanski bančni sistem je na trhlih nogah, in sicer zaradi velikega deleža slabih posojil. Po podatkih italijanske centralne banke Banca d’Italia je kar 14 odstotkov italijanskih bančnih kreditov slabih. To znaša okoli 209 milijard evrov oziroma po najbolj pesimistični oceni kar 348 milijard evrov, piše nemška revija Manager Magazin.
Bančna luknja zaradi gospodarskega nazadovanja
Velik del kreditov je že odpisanih, toda bančna luknja še vedno znaša 40 milijard evrov. Za razliko od Irske ali Španije, kjer so banke prišle v težavo zaradi poka nepremičninskega mehurčka (in so jih države reševale z ustanovitvijo tako imenovane slabe banke), so težave italijanskih bank posledica stagnacije italijanskega gospodarstva.
Italija spada v skupino sredozemskih članic EU, ki imajo v zadnjih letih hude gospodarske težave. Naša zahodna soseda sicer za razliko od Grčije ali Španije ni nikoli potrebovala pomoči trojke ali ESM, toda celotna EU že nekaj let zaskrbljeno opazuje Apeninski polotok. Tako kot številni drugi južnoevropski voditelji Renzi vidi rešitev težav lastne države v denarju uspešnejših držav. Tako je italijanski premier predlagal oblikovanje 50-milijardnega težkega evropskega sklada, kamor bi vsaka članica EU vplačala 0,5 odstotka BDP. Članice z visoko nezaposlenostjo in majhno rastjo bi si iz sklada sposojale denar, da bi zagnale gospodarstvo.
Italijani živijo slabše zdaj kot pred uvedbo evra
Še najbolj pa so Italijani nezadovoljni s padcem življenjske ravni. Italijani se imajo – v veliki meri upravičeno – za največje poražence uvedbe evra. Realni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca je na Apeninskem polotoku manjši, kot je bil pred uvedbo skupne evropske valute. To se ni zgodilo niti v Grčiji.
Če je v Italiji BDP, merjen po kupni moči, leta 2004 znašal 108 odstotkov povprečja EU, je bil lani samo še 95 odstotkov. Zato ne preseneča priljubljenost stranke Gibanje pet zvezdic, ki jo vodi nekdanji televizijski komik Beppe Grillo.
Bo na naslednjih volitvah zmagalo Gibanje pet zvezdic?
Grillova stranka, ki po javnomnenjskih anketah Renzijevi stranki diha za ovratnik, je ne samo največja zagovornica izstopa Italije iz evroobmočja, ampak v zadnjem času navija tudi za izstop iz EU. Grillo v primeru zmage na parlamentarnih volitvah napoveduje razpis referenduma po britanskem zgledu, na katerem bi se Italijani odločali o izstopu, tako imenovanem uscitalia – iz EU.
Zaradi negotovosti, kaj bo z evrom, številni Italijani v sosednji Švici že kupujejo zlato. Negotovost se pozna tudi na finančnih trgih. Kot piše nemški Die Welt, so se obresti na italijanske državne obveznice povečale. Obresti za desetletne državne obveznice znašajo zdaj dva odstotka (za primerjavo: nemške samo 0,2 odstotka). Krči se tudi število kupcev teh obveznic. Italijanske državne obveznice kupuje samo italijanska centralna banka in italijanske banke, tuji vlagatelji se umikajo.
Gibanje pet zvezdic je tudi najostrejši in najglasnejši nasprotnik Renzijevih ustavnih reform. No, tudi če referendum uspe, pa lahko nova italijanska ureditev, ki je skrojena po Renzijevi meri, Grillu po naslednjih rednih parlamentarnih volitvah v primeru zmage omogoča sestavo enostrankarske vlade. Tega se nekateri, ki imajo Grilla za najnevarnejšega moža v Evropi (tako ga je nekoč opisal nemški tednik Der Spiegel), zelo bojijo.
3