Trgovina z organi ali kako bogati (pre)živijo na račun revnih

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) predvideva, da se vsako leto zgodi vsaj 10.000 tovrstnih ilegalnih poslov na črnem trgu, kar v preračunu pomeni, da se vsako uro nekje na svetu proda en človeški organ. SZO v svoji konservativni oceni pravi, da se kar 10 odstotkov vseh presaditev organov zgodi mimo vednosti pristojnih institucij, v praksi pa je delež verjetno še precej višji. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja organov in vse bolj priročnega spletnega povezovanja in komunikacije se danes spopadamo z globalno težavo trgovanja z organi in t. i. transplantacijskega turizma. "Denar je sveta vladar" Največ se trguje z ledvicami, kar je razumljivo, saj je to organ, ki ga lahko ponudi tudi živi darovalec. Zdravje je danes dobrina, ki jo je mogoče kupiti, organi pa se večinoma prenašajo od revnih marginaliziranih skupin k dobro stoječim posameznikom na drugi strani sveta. Ravno revščina je glavni vzrok, zakaj se toliko prebivalcev, predvsem tretjega sveta, odloči žrtvovati svoje zdravje, korist od tega pa imajo predvsem premožnejši zahodnjaki. Danica Avsec, direktorica Slovenija – transplant (Zavod RS za presaditve organov in tkiv), je za Planet Siol.net povedala, da je tudi pri trgovini z organi očitno dejstvo, da je denar pač sveta vladar. "Tudi v tem delu našega življenja se poskuša ovire preskočiti z denarjem in prav zato je urejen sistem z jasnim nadzorom in pooblastili edina učinkovita varnostna mera," poudarja Avsečeva. Nemški primer slabe prakse Pa sta urejen sistem in jasen nadzor vedno dovolj? Verjetno ne, saj je kot pri vseh stvareh v življenju v enačbo težko vračunati človeški faktor ali z drugimi besedami, noben sistem ne more biti popolnoma neprebojen, če ga je posameznik pripravljen preslepiti. Nemčijo v preteklih tednih pretresa škandal s preprodajo organov, ki je razkril, da je več uglednih zdravnikov organe dodeljevalo na povsem drugačnih temeljih kot izključno zdravstvenih. Državo, ki slovi po svoji urejenosti in čvrsti regulaciji, je škandal seveda dodobra šokiral. Nemški sistem v osnovi vendarle naj ne bi dovoljeval manipulacij. Ko v Nemčiji nekdo potrebuje organ, medicinsko osebje vzame njegove podatke, rezultate pa pošlje v fundacijo Eurotransplant na Nizozemskem, ki je zadolžena za lociranje darovalcev, na podlagi zdravniških podatkov pa Eurotransplant nato izdela čakalno vrsto. Zdravniki naj ne bi imeli vpliva na to, kako hitro njihovi bolniki prejmejo potrebni organ. Pa vendar vedno ni tako. Zdravnik na kliniki v Regensburgu je na primer priredil medicinske podatke svojih bolnikov in s tem nekaterim izmed njih omogočil, da organ prejmejo prej kot tisti, ki ga zaradi svojega akutnega zdravstvenega stanja bolj potrebujejo.

Eurotransplant je sicer centralna pisarna, ki organizira in oblikuje čakalne vrste za več evropskih držav, med drugim tudi Slovenijo. Našo sogovornico smo zato povprašali, na kakšen način najbolje preprečiti nadaljnje zlorabe. Po mnenju Avsečeve je "najbolj učinkovita preventiva pred vsakovrstnimi zlorabami urejen sistem za dejavnost zdravljenja s presaditvijo in pridobivanjem organov in tkiv na ravni vsake države posebej. Država mora imenovati pooblaščeno organizacijo, ki skrbi za kakovost, varnost, sledljivost in preglednost v sistemu. V sodobnem času si dejavnosti ne moremo zamisliti brez učinkovitega informacijskega sistema, ki deluje na nacionalni ravni in je združljiv tudi z mednarodno mrežo." Hkrati opozarja, da ob tem ne gre pozabiti tudi na kakovostno zakonodajo, "ki uzakonja takšen sistem in določa pooblastila". Po njenem mnenju je Nemčija med tistimi državami, ki niso imenovale dovolj močne državne institucije za nadzor, saj je nemška organizacija Deutshe Stiftung Organtransplantation (DSO), ki ureja področje pridobivanja organov, zasebna ustanova in tako že omejena pri ukrepanjih in nadzoru.

Kako nagovoriti in pridobiti več darovalcev? Dejstvo pa je, da organov, tudi če bi sistem deloval popolno in zlorab ne bi bilo, še vedno ne bi bilo dovolj za vse, ki jih potrebujejo. "Področje pridobivanja organov je zelo zahtevno v zdravstvenem sistemu, pri čemer je nujno potrebno kakovostno sodelovanje vseh pristojnih strokovnjakov in institucij," pojasnjuje Avsečeva in poudarja, da je pri nas glede statistične podatke in primerjave z drugimi državami še vedno nekaj neizkoriščenega potenciala na področju pridobivanja organov tako od umrlih kot živih darovalcev, zaradi česar sistem še vedno razvijajo in dopolnjujejo.

Nekateri poznavalci pri problematiki pridobivanja novih darovalcev priporočajo še bolj radikalne ukrepe. Novozelandski strokovnjak na področju bioetike Martin Wilkinson tako rešitev za zadostitev vseh potreb vidi kar v legalizaciji trgovine z organi. Po njegovem mnenju imajo namreč ljudje pravico, da s svojim telesom počnejo, kar želijo. "Ljudje v brezupnem položaju so izpostavljeni zlorabi in prevaram, prodajalce organov pa zlorabljajo in goljufajo vsak dan," je v sestavku za britanski BBC zapisal Wilkinson, ki dodaja, da je "odgovor v tem, da se trg uredi, ne da se porine v podzemlje. Prodaja organa ne bi več smela biti kriminalno dejanje".

"Darovanje je in mora ostati prostovoljno" S tem mnenjem pa se ne strinjajo ne v naši ustanovi ne v Evropski unij, pojasnjuje Avsečeva. "Darovanje je in mora ostati prostovoljno, na altruistični bazi, in mora biti neplačano in neprofitno, saj lahko le tako obdržimo pravičen in pregleden sistem. Vsakršno plačevanje, četudi legalno, bi uvedlo nekatere krivice in s tem se sistem popolnoma podre," še sklene.

Ne nazadnje smo odgovorni tudi sami. Več je darovalcev, več je organov in manj je prostora za pohlep, prevare in šarlatanstvo. Raziskave kažejo, da je večina ljudi pripravljena darovati, po drugi strani pa le majhen delež prebivalstva tudi v praksi postane darovalcev.