Torek, 1. 12. 2020, 22.59
3 leta, 4 mesece
Spopad na Balkanu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
3
Črna gora je dobila ime po gori Lovčen oziroma Lovćen, ki je (delno) prekrita z gostim zimzelenim gozdom. Na vrhu Lovčena je mavzolej (na fotografiji), v katerem je pokopan črnogorski pesnik in vladika Petar II. Petrović Njegoš. Korenine Črne gore segajo v 10. stoletje, ko je na ozemlju današnje Črne gore prvič omenjena slovanska politična enota z imenom Duklja, ki jo je pozneje zasedla pravoslavna Srbija oziroma Raška. Na današnjem črnogorskem ozemlju je v 14. stoletju nastala nova politična enota z imenom Zeta.
Med odhajajočo črnogorsko vlado in Srbijo, ki si veliko obeta od nove prosrbske črnogorske vlade, je v preteklih dnevih prišlo do diplomatskega spora. Opomin na to, da lahko Črna gora hitro postane novo krizno žarišče na Balkanu.
Ko je nekdanja socialistična Jugoslavija v začetku 90. let prejšnjega stoletja dokončno razpadla, je bila najmanjša jugoslovanska republika Črna gora edina od nekdanjih republik, ki je bila tesna zaveznica Miloševićeve Srbije.
Na strani Miloševićeve Srbije
Črnogorski rezervisti so med drugim v vrstah Jugoslovanske ljudske armade (JLA) sodelovali v agresiji na sosednjo Hrvaško in pri obleganju Dubrovnika. Takrat komaj 29-letni črnogorski predsednik vlade Milo Đukanović je v času vojne menda dejal, da je zaradi šahovnice (hrvaškega grba, op. p.) zasovražil šah.
A to so bili časi, ko je Đukanović skupaj s šest let starejšim Momirjem Bulatovićem še veljal za Miloševićevega človeka. Leta 1992 je Črna gora skupaj s Srbijo ustanovila Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ), okrnjeni ostanek nekdanje Jugoslavije.
Odmik Đukanovićeve Črne gore od Srbije
A nekaj let pozneje se je Đukanović začel postopoma oddaljevati od srbskega voditelja Slobodana Miloševića. Leta 1995 je navezal stike z Američani in leta 1996 začel voditi lastno gospodarsko politiko. Črnogorska denarna enota je namesto dinarja dejansko postala nemška marka (pozneje pa evro).
»Mladi, pametni in lepi.« Tako so rekli mladim komunistom Miletu Đukanoviću, Momirju Bulatoviću in Svetozarju Maroviću, ki so leta 1989 zajahali val protibirokratske revolucije Slobodana Miloševića in odstranil staro vodstvo črnogorske partije. Đukanović, ki je leta 1991 s komaj 29 leti postal črnogorski premier, je pozneje naredil politični preobrat in prelomil zavezništvo z Miloševićem. Njegova stranka DSP, ki je naslednica črnogorske komunistične partije, je vse do letos prepričljivo zmagovala na volitvah (vse do letošnjih volitev je vedno dobila več kot 40 odstotkov glasov) in z zaveznicami vladala Črni gori. Njegovi glavni tekmeci so politiki, ki zagovarjajo zavezništvo s Srbijo. Leta 2016 naj bi se nekateri od njih povezali z Rusijo in poskušali z državnim udarom zrušiti Đukanovića, ki je imel od srede 90. let trdno podporo Zahoda (junija 2017 so državo sprejeli v Nato). Politični nasprotniki mu očitajo, da je avtokrat in kleptokrat ter da je tesno povezan s črnogorsko mafijo. Zdaj bo moral Đukanović, ki je (znova) predsednik države od leta 2018, politično sobivati z vlado, v kateri ne bo njegove DSP.
Leta 1996 je prišlo do razkola z Bulatovićem, ki je še vedno sledil Miloševiću. A v Demokratični stranki socialistov (DPS), to je nekdanji Zvezi komunistov Črne gore, je prevladal Đukanović.
Osamosvojitev Črne gore
Po zmagi nad Bulatovićem je Đukanović postal skorajda vsemogočni vladar Črne gore, ki se je v putinovskem slogu dobesedno "prestavljal" s položaja predsednika države na položaj premierja in nazaj.
Leta 2003 je Črna gora še bolj razrahljala skupno državo s Srbijo, ko se je Zvezna republika Jugoslavije preoblikovala v Državno skupnost Srbije in Črne gore (nekateri so to državno skupnost šaljivo okrajšali v Črno Srbijo). Zadnji korak črnogorskega odklopa od Srbije pa se je zgodil leta 2006, ko so se prebivalci Črne gore na referendumu s tesno večino odločili za osamosvojitev.
Glasna prosrbska opozicija
Zagovorniki neodvisnosti so dobesedno zmagali za las, saj so dobili nekaj več glasov od 55 odstotkov, kar je bil pogoj za razglasitev neodvisnosti. Neodvisne Črne gore ne bi bilo, če neodvisnosti ne bi podprli pripadniki albanske in bošnjaške oziroma muslimanske manjšine.
Đukanovićevo oblast niso zamajali očitki o avtokraciji in korupciji, ampak zakon o podržavljanju cerkvenega premoženja, ki je naperjen proti Srbski pravoslavni cerkvi v Črni gori in je bil sprejet decembra lani. Proti temu zakonu je seveda dvignil glas metropolit Amfilohije Radović (na fotografiji), ki je vodil Srbsko pravoslavno cerkev v Črni gori in je bil drugi človek po moči v hierarhiji Srbske pravoslavne cerkve (SPC). V Črni gori od leta 1993 deluje tudi Črnogorska pravoslavna cerkev, ki pa je druge pravoslavne cerkve ne priznavajo in ima manjšo podporo med črnogorskimi pravoslavci od SPC. Trkanje na verska oziroma srbsko-pravoslavna čustva je uspelo toliko okrepiti opozicijo, da je ta dobila na volitvah 30. avgusta letos tesno večino v parlamentu. Metropolit Amfilohije je bil verski in tudi politični vodja tistih Črnogorcev, ki zanikajo črnogorski narod in zagovarjajo velikosrbstvo. Amfilohije ni dočakal prosrbske črnogorske vlade, saj je zaradi okužbe z novim koronavirusom umrl 30. oktobra v Podgorici. Njegov množični pogreb je postal v času pandemije tako imenovani superprenašalski dogodek.
Pravoslavni del Črne gore ni bil enoten glede Đukanovićeve politike oddaljevanja od Srbije. Prosrbska opozicija je bila vedno močno prisotna v črnogorski politiki, čeprav vse do letos ni mogla prevzeti oblasti.
Nova, prosrbska vlada
Đukanovićevi DPS je spodletelo šele na volitvah avgusta letos. Stranka DSP je sicer zmagala in dobila največ sedežev v 81-članskem črnogorskem parlamentu, a ne dovolj, da bi ostala na oblasti. Po volitvah je mandatar za sestavo nove vlade postal prosrbsko usmerjeni Zdravko Krivokapić. O njegovi vladi bodo poslanci verjetno glasovali v petek, 4. decembra.
"Milogorci" in "četniki"
Da bo Črna gora glede odnosa do Srbije (in Rusije) še vedno globoko razklana država tudi v prihodnje, so pokazali že povolilni shodi in petje dveh različic črnogorske himne Oj, svijetla majska zora (sl. Oj, svetla majska zora).
Novi predsednik črnogorske vlade bo najverjetneje univerzitetni profesor Zdravko Krivokapić (na fotografiji na sredini), ki vodi prosrbsko koalicijo strank z imenom Za boljšo prihodnost Črne gore. V strankarsko politiko je Krivokapić vstopil šele letos. Pred tem je bil vodja nevladne organizacije Ne damo Črne gore, ki jo je podpirala Srbska pravoslavna cerkev in je bila na čelu protestov proti zakonu o podržavljenju cerkvenega premoženja. Poleg prosrbske koalicije Za boljšo prihodnost Črne gore novo vlado sestavljata še dve bolj sredinski in proevropsko usmerjeni stranki. Nova koalicija ima v 81-članskem parlamentu 41 glasov, glas več od opozicije.
Podporniki opozicije so proslavljali zmago s petjem besedila, v katerem je omenjen srbski rod in Njegoš kot najbolj modra srbska glava, Đukanovićevi podporniki pa so se tolažili s petjem uradnega besedila, kjer je omenjena samo mati Črna gora. Prvi se imajo za del srbskega naroda, drugi menijo, da so Črnogorci poseben narod, drugačen od srbskega. Prvi druge žalijo z Milogorci (skovanka iz osebnega imena predsednika Mila Đukanovića) ali celo z ustaši, drugi prvim vračajo z oznako četniki.
Črnogorcev manj kot polovico
Po zadnjem popisu iz leta 2011 se je za Črnogorce po narodnosti izreklo 45 odstotkov prebivalcev Črne gore (takrat je tam živelo nekaj več kot 620 tisoč prebivalcev), za Srbe pa 28,7 odstotka prebivalcev. Albancev je bilo 4,9 odstotka, Bošnjakov 8,6 odstotka, Muslimanov pa 3,3 odstotka (pri obeh zadnjih narodih gre za srbohrvaško govoreče muslimane slovanskega izvora).
Za Črnogorce kot poseben, od Srbov ločen narod, se ima zlasti pravoslavno prebivalstvo na jugu Črne gore, zlasti okoli stare črnogorske prestolnice Cetinje. Za Srbe se imajo zlasti prebivalci na severu, v Sandžaku (ta meji na Srbijo), ob meji z BiH oziroma z Republiko Srbsko ter v Boki Kotorski.
Črnogorščina proti srbščini
Po popisu iz leta 2011 je črnogorščino kot svoj materni jezik navedlo skoraj 37 odstotkov prebivalcev, srbščino pa nekaj manj kot 42 odstotkov. Črnogorščina je bila kot uradni jezik razglašena leta 2007. Pred tem je bil od leta 1992 uradni jezik srbski jezik ijekavskega izgovora, še pred tem pa od leta 1963 do leta 1992 srbohrvaški jezik.
Črnogorska nacionalna čustva so najmočnejša v Cetinju in njegovi okolici. Na tem območju se je konec 17. stoletja oblikovala od Turkov dejansko neodvisna pravoslavna teokratska državica. Mednarodno priznana je postala na berlinskem kongresu leta 1878. Leta 1910 je postala kraljevina. Leta 1918, ko je Črno goro vojaško zasedla srbska vojska, je tako imenovana podgoriška skupščina razglasila priključitev k Srbiji. Ta odločitev je travma za črnogorske zagovornike neodvisnosti od Srbije. Po letošnjih volitvah, ko je Đukanovićev blok strank izgubil večino, so bili na Cetinju protesti (na fotografiji). Eden od protestnikov nosi rdečo zastavo z napisom v cirilici, ki se v slovenščini glasi Nikdar več 1918. Na zastavi je tudi podoba Krsta Popovića, vojaškega voditelja upora proti priključitvi k Srbiji. Prav zaradi strahu pred ponovitvijo leta 1918 se je pred dnevi odhajajoča črnogorska vlada tako jezno odzvala na besede srbskega veleposlanika v Črni gori Vladimirja Božovića, ki je javno zagovarjal odločitev podgoriške skupščine o priključitvi k Srbiji.
Leta 2009 je vlada potrdila nov črnogorski pravopis, v katerem sta bila za razliko od drugih knjižnih jezikov, ki temeljijo na štokavskem narečju (srbski, hrvaški in bosanski), dodana dva glasova – Ś oziroma mehki š in Ź oziroma mehki ž, kar je sprožilo posmeh v Srbiji.
Zeleni in Beli
Spori med Črnogorci in Črnogorci, ki se imajo za del srbskega naroda, niso nekaj novega. Znan je razkol med Zelenaši in Bjelaši oziroma med Zelenimi in Belimi po podgoriški skupščini leta 1918 (tudi Velika skupščina srbskega naroda v Črni gori), ki je Črno goro, dotlej samostojno državo, priključila Kraljevini Srbiji oziroma Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Zeleni, to so zagovorniki samostojne Črne gore, niso priznavali sklepov skupščine (ta je tudi odstavila črnogorskega kralja Nikolo I. Petrovića s prestola). Prišlo je do oboroženih spopadov med Črnogorci in srbsko vojsko, ki je po koncu avstroogrske vojaške zasedbe zasedla večino Črne gore.
Spodleteli črnogorski upor
Črnogorski uporniki, ki jih je podpirala Italija, so se proti Srbom gverilsko vojskovali vse tja do leta 1929. V Kraljevini SHS oziroma v prvi Jugoslaviji Črnogorcev niso priznavali za poseben narod in so jih šteli za del srbskega naroda. To se je spremenilo po drugi svetovni vojni s Titovo Jugoslavijo, ki je Črnogorce priznala kot enega od jugoslovanskih narodov.
3