Ribič, ribič ...

2:45 – Kraj: Gruž, potniška Luka v Dubrovniku. Po slabi uri spanja (ponoči je bilo treba napisati in poslati druge prispevke, ki so prejšnji dan nastajali na terenu) smo se z avtom pripeljali v Dubrovnik.

3:00 – Orka zapluje novim ribiškim zmagam in vsemu novemu naproti za tri nadobudne ribiške pomočnike. Malce utrujeni – tudi emšo ima kaj pri tem, še več pa le ena ura spanja po sicer udobni, a vendarle dolgi vožnji iz Slovenije do Dubrovnika. A to še ni bilo nič.

3:57 – Po slabi uri plovbe, ko zapustimo vode varnega Gruža, se spopademo z realnostjo. Prejšnji dan je morje precej valovalo na srednjem Jadranu in otokih, zdaj se je nemirnost mrtvega vala ali "mrtvog mora", kot mu pravijo mornarji (in kar kot pojem in pojav dobro poznajo tudi slovenski navtiki po Jadranu), preselila v dubrovniške vode. Nič hudega, nam pravi kapitan in lastnik Orke Dinko Cvjetović: "Fantje, če bo hudo, bo posadka odstopila svoje postelje, pa boste malce zalegli, če vas bo preveč krivilo."

5:12 – Dobro uro smo vztrajali vsi, nato pa je vsak priznal, kako prenaša svoj križ vztrajnega in močnega valjanja. Jože je prvi končal na postelji, kjer je preživljal zelo hude trenutke, a trpela sta, morda malo bolj, malo manj, tudi druga dva. Dvojica je sončni vzhod prespala in zamudila, takrat pa se je res začelo.

5:44 – Mreža v vodo, na okoli 140 metrov globine, in potem po več urah vožnje s hitrostjo zmerno hitre hoje vleka, tak je namreč način "kočarjenja". Ko mreža, seveda obtežena, postrga vse z morskega dna, od živega do neživega, od slastnih morskih sadežev pa do kupa odpadkov, ki vse večkrat končajo na dnu Jadranskega morja.

11:37 – Res smo ljudje packi, kaj drugega lahko pomislimo, ko vidimo, kaj vse konča na morskem dnu. Od plastenk, pločevink, steklovine in vse druge krame. Takšni smo turisti, a tudi domačinom koncept varovanja okolja ni povsem domač. Bo kdaj drugače? Ne verjamem, a bi še kako radi, da bi bilo.

11:59 – Prvi dvig mreže je bil kar soliden, zlasti če upoštevamo, da avgusta ni najprimernejša sezona za dober ulov. Vse od kovačev, žab, trlj, arbunov, hobotnic, osličev pa kozic in še marsičesa drugega smo pospravili. Nekaj nazaj v morje, nekaj v ladijski hladilnik očiščeno, pripravljeno za prodajo. "Solidno," pomodruje kapitan Dinko, "okoli šesto evrčkov je po oceni vreden ulov, lahko bi bilo veliko bolje, ampak tudi veliko slabše, ko odštejem vse stroške posadke, goriva in še česa, bo nekaj le ostalo." V preteklih štirinajstih dneh so namesto rib potegnili iz vode dve italijanski bombi iz druge vojne. Tako je pač ribiško življenje.

Se splača? "Nekaj moraš početi in ribištvo je že od mladih nog moj hobi, moja ljubezen in moje delo." Zato se je tudi odločil za naložbo v izdelavo nove ladje. Skoraj poldrugi milijon evrov je vredna slabo leto stara barka, izdelana v ladjedelnici na Korčuli, skoraj tretjino nepovratnih sredstev zanjo je pridobil iz bruseljskih skladov za spodbujanje razvoja hrvaškega ribištva. Večino posojila pa bo treba še vrniti. Na mesec pa je treba samo za nafto odšteti okoli sto tisoč kun (dobrih 14 tisoč evrov). Konkurenca med ribiči je huda, ulov pa vse manjši. Z Italijani, ki redno lovijo streljaj od njih, nemalokrat tudi v hrvaških teritorialnih vodah, ni mogoče tekmovati: približno 4500 podobnih ladij kot je njegova, imajo na jugu Jadrana in Siciliji. Vsa hrvaška ribiška flota pa šteje okoli 450 ladij. "Revčki smo," se zaveda Dinko. Se da z ribištvom preživeti? "Da, ampak obogateti ne moreš," pravi.

13:08 – Mreža je spet v vodi in takrat gre vse lažje. Zgodba se ponovno zavrti, a tokrat iz smeri Prevlake, prek odprtega morja daleč od Cavtata in Župe Dubrovačke, s hitrostjo dveh milj se počasi vračamo proti Dubrovniku. Posadka s cigareto ali dvema na palubi, kdor pač kadi, ker jim Dinko ne dovoli kaditi v notranjosti, avtomatski pilot, postelja in nekdo, ki pridno dežura, ko vse krepko premetava. Nam, ribiškim "mladcem", se telesa že privadijo na morske razmere in vztrajnemu mrtvemu morju navkljub sklanjanj čez barko in čiščenja želodcev ni več. Le eden med nami se lahko pohvali, da se je temu obredu prilagajanja povsem izognil – a tudi njegova glava vendarle ni povsem bistra.

13:24 − Za kosilo smo nared, čeprav naši koraki še niso povsem odločni, ampak svinjske "ptice", čeprav na barki, kjer smo pričakovali samo ribo in nič drugega, ne moremo zamuditi.

15:44 – Morje se je končno umirilo in naše bivanje na ladji je zdaj takšno, kot smo si ga zjutraj želeli. Po svoje pa smo srečni, da smo spoznali tudi drugo plat medalje: kdor ne poskusi grenkega, tudi sladkega ne zna ceniti. Do morja imamo le nekaj metrov, a časa, da bi vanj skočili, vendarle ni, zato smo morsko vodo s črpalko privlekli na palubo in si privoščili prilagojeno morsko osvežitev.

19:02 – Pika na i: kozice v buzari, za oblizniti prste. Slabost in hud začetek dneva sta že (skoraj) preteklost.

20:58 – Še drugi dvig mreže, po ustaljenem postopku, skoraj kot roboti: čiščenje, sortiranje ulova, kaj gre nazaj v morje in kaj v hladilnik za prodajo. Ista zgodba, spet nekaj lepih primerkov bele in modre ribe, pa tudi neribiška trofeja je presenetila – amfora. Vsekakor bolje od tistih treh min, ki so našle svojo pot do mreže v prejšnjih dneh. Ulov je bil srednje uspešen, za avgustovska merila še kar, tolaži Dinko, a zadovoljni smo bili vendarle vsi: posadka z izplenom, mi pa z ribiško izkušnjo.

22:21 – Znova smo v Gružu, po dobrih 19 urah znova na trdnih tleh, ki jih nismo več tako pogrešali kot zjutraj. Nič več premetavanja, ravno ko smo se nanj že dobro navadili – ali pa smo v to vsaj začeli verjeti. Na pomolu že čakajo kupci, malo rib se proda na drobno, v glavnem pa vse na debelo in velikim, ki imajo restavracije. Dan, ki je za nas bil posebno doživetje, je za posadko Orke rutina – vsak dan je tako, če seveda ni res izjemno slabo vreme ali pa Orki ne prepreči odhoda kak vzdrževalni poseg.

Zato le še srečno, mirno morje ter hvala Dinku in njegovi klapi!