Sobota, 15. 10. 2016, 15.51
7 let, 2 meseca
Putinove jedrske rakete nad Belo hišo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,28
4
Se je svet zaradi bližajočih ameriških predsedniških volitev in zaostrovanja krize v Sirije znašel na robu tretje svetovne vojne?
"V zraku nad Sirijo visi slutnja tretje svetovne vojne," je v ruskem časniku Komsomolska pravda posvaril sirski predsednik Bašar Al Asad. Svetovni mediji tudi poročajo, da je ruski predsednik Vladimir Putin pozval ruske politike, diplomate, visoke uradnike, poslance in uslužbence državnih podjetij, naj zaradi zaostrovanja razmer po svetu svoje družinske člane, ki živijo v oziroma študirajo v tujini, pripeljejo nazaj v domovino Rusijo.
Bo Sirija iskra, ki bo zanetila svetovno vojno?
Ali svet zaradi rusko-ameriškega zaostrovanja, katerega glavno torišče je ravno Sirija, kjer je tik pred padcem uporniško velemesto Alep, res drsi proti tretji svetovni vojni oziroma proti jedrski apokalipsi?
Dejstvo je, da so se odnosi med Rusijo in ZDA zelo poslabšali leta 2014, ko je Rusija zasedla ukrajinski polotok Krim in podprla proruske separatiste na vzhodu Ukrajine, ki so razglasili odcepitev samooklicane Doneške in Luganske republike od Ukrajine.
Hillary Clinton in ruska karta
Še več jeze v Beli hiši nad Rusijo je povzročila ruska odločitev septembra lani, da aktivno vojaško poseže v sirsko državljansko vojno in skupaj z Iranom pomaga Al Asadu v boju proti sunitskim upornikom in islamistom, ki imajo podporo ameriških zaveznic Turčije, Savdske Arabije in Katarja.
Wikileaks Juliana Assanga je začel letos poleti objavljati e-dopisovanja, ki škodijo demokratski predsedniški kandidatki Hillary Clinton. Sam trdi, da v ozadju hekerskih vdorov ni Rusija.
Toda po drugi strani ne smemo pozabiti, da so ZDA tik pred izbiro prihodnjega ameriškega predsednika in da je volilna kampanja na vrhuncu. Del volilne taktike demokratske predsedniške kandidatke Hillary Clinton je tudi igra na "rusko karto" oziroma na strah pred rusko grožnjo.
Skuša Putin spraviti Trumpa v Belo hišo?
Clintonova Rusijo in Putina predstavlja kot glavno zunanjepolitično nevarnost za ZDA, svojega tekmeca, republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa, pa skorajda kot nekakšnega ruskega mandžurskega kandidata (ameriški izraz za kandidata, ki ga nadzoruje tuja, sovražna sila, op. p.), torej kot Putinovega človeka v Beli hiši. Clintonova v boju za volilne glasove uporablja retoriko, ki je bila značilna za obdobje hladne vojne, ko je Rusija (Sovjetska zveza) zlasti v očeh republikancev veljala za imperij zla.
Začelo se je letos poleti, ko je Wikileaks tik pred demokratsko nacionalno konvencijo objavil e-pisma, ki so jih hekerji ukradli s strežnika demokratske stranke. Objavljena pismo so razkrila tesne stike med demokratsko stranko in mediji ter da je vodstvo demokratske stranke metalo polena pod noge Bernieju Sandersu, tekmecu Clintonove za demokratsko predsedniško nominacijo.
Guccifer 2.0 in Fancy Bear
Kmalu po razkritju je Clintonova obtožila Putina in Rusijo, da sta v ozadju vdora v strežnik demokratske stranke. Wikileaks je pozneje razkril, da je vdor izpeljal heker s psevdonimom Guccifer 2.0. Demokratski tabor se je nato začel sklicevati na vire iz krogov ameriških obveščevalnih služb, da je v ozadju Gucciferja 2.0 ruska obveščevalna služba.
Demokratski tabor je kot dokaz tesne povezanosti med Trumpom in Putinovo Rusijo izpostavljal tesne poslovne stike med vodjem Trumpove kampanje Paulom Manafortom in ukrajinskimi poslovneži, ki so bili blizu nekdanjemu proruskemu predsedniku Ukrajine Viktorju Janukoviču. Manafort je po objavi teh očitkov odstopil kot vodja kampanje. Na fotografiji: Paul Manafort in zdajšnja vodja Trumpove kampanje KellyAnne Conway.
Še več, ameriška revija Time je pred tedni objavila, da hekerska skupina z imenom Fancy Bear (to je šaljiv izraz za dlakavega, visokoraslega homoseksualca, ki se lepo obleče, op. p.), ki je povezana z rusko obveščevalno službo, skuša vdreti v volilne podatkovne baze v nekaterih ameriških zveznih državah.
Putin: Protiruska histerija v ZDA
Pred dnevi je Putin zanikal, da je Rusija v ozadju hekerskih vdorov. Kot meni, skušata ameriški predsednik Barack Obama in Clintonova povzročiti protirusko histerijo, da bi odvrnila pozornost od vsebine e-pisem, ki so jih razkrili hekerji.
Tudi v Trumpovem taboru so zadržani glede obtožb na račun Rusije. Trump, ki od takrat, ko je postal uradni kandidat stranke za predsednika ZDA, prejema tudi poročila ameriških obveščevalnih služb, trdi, da ni dokazov, da za hekerskimi vdori stoji Rusija. Lahko bi, toda lahko bi bila udeležena tudi Kitajska ali kakšen heker, ki ni povezan z nobeno državo, je bil skrivnosten Trump na prvem predsedniškem soočenju 26. septembra.
Putinov novi sovjetski imperij?
Vsekakor je treba vedeti, da vse obveščevalne službe na svetu zbirajo podatke. Snowdenova afera je na primer razkrila, da je ameriška NSA prisluškovala tudi telefonskim pogovorom voditeljev zavezniških držav, kot je nemška kanclerka Angela Merkel.
Težava za demokratski tabor, ki je dolgo namigoval o tesnih poslovnih stikih med Trumpom in Putinovo Rusijo, pa je, da je zadnja Wikileaksova objava e-pisem Johna Podeste, vodje kampanje Hillary Clinton, razkrila, da je imel Podesta 75 tisoč delnic podjetja, ki je povezano z ruskim skladom.
Čeprav v ZDA številni zlasti v zadnjem času Putinovo Rusijo predstavljajo kot nekakšno supersilo, ki ji je samo ZDA v napoto pri vladanju svetu, pa je ta grožnja pretirana. Putinova Rusija, čeprav je nekateri opisujejo z izrazom Soviet Union Light (blažja različica Sovjetske zveze, op. p.) je daleč od moči nekdanje komunistične Sovjetske zveze.
Ko v Ukrajini odpove ruska "mehka moč", Putin s "trdo močjo" zadrži Krim
Rusija je res po površini največja država na svetu ter ima močan jedrski arzenal in zavidljivo vojaško moč, toda hkrati je demografsko vse šibkejša (trenutno ima 144 milijonov prebivalcev, kar je več kot pol manj od ZDA), preveč je odvisna od izvoza nafte in zemeljskega plina ter tehnološko zaostaja za Zahodom.
Putinova vojaška priključitev Krima Rusiji in pokroviteljstvo nad Doneckom in Luganskim na vzhodu Ukrajine so na prvi pogled res videti kot izraz vse močnejšega ruskega ekspanzionizma, toda v resnici so le nekakšne ruske reševalne akcije, ko je Putin z orožjem reševal, kar je lahko, potem ko je Ukrajina po uspešni majdanski revoluciji spolzela iz ruskega vplivnega območja.
Putin v Siriji izkoristi nedosledno ameriško bližnjevzhodno politiko
Podobne "reševalne akcije" so se dogajale tudi v 90. letih prejšnjega stoletja ob razpadu Sovjetske zveze, ko je bil na čelu Rusije Boris Jelcin – ruske sile so takrat zasedle rusko govoreče dele Moldavije ob Dnestru in Abhazijo, ki je del Gruzije. Nekaj podobnega, kot je leta 1974 storila Turčija, ko je v imenu zaščite interesov turške manjšine napadla Ciper in zasedla severni del otoka.
Sirske vladne sile so z letalsko pomočjo Rusije vse bližji zasedba uporniškega mesta Alep na severu države. Do zdaj so Američani, Britanci in Francozi, ki v Siriji tudi izvajajo vojaške akcije proti Islamski državi, križem rok opazovali sirsko-rusko obleganje mesta. Bodo posegli in sprožili odkrit vojaški spopad?
Vsekakor si Putin prizadeva za vse večjo geopolitično moč svoje države in v luči tega si lahko razlagamo tudi njegovo posredovanje v Siriji. Toda tukaj je Rusiji na stežaj odprla vrata nedosledna ameriška bližnjevzhodna politika: od zgrešenega napada na Irak leta 2003 do še bolj zgrešenega umika iz Iraka leta 2012, ki je ustvaril prazen prostor za vzpon zloglasne Islamske države. Poleg tega moramo upoštevati, da imata Sirija in Rusija (prej Sovjetska zveza) že dolgoletne tesne stike – med drugim ima od leta 1971 rusko (prej sovjetsko) vojaško ladjevje svoje oporišče v obmorskem mestu Tartus.
Kaj če v Siriji odkrito poči med ZDA in Rusijo?
K temu lahko dodamo še arabsko pomlad, ki jo je Obamova administracija delno tudi spodbujala, a se je izkazala za popolnoma spodletelo: ni prinesla demokracije, ampak le nasilje, brezvladje in vzpon islamizma ali pa se je spet končala v vojaškem režimu (Egipt).
Res je, da vedno obstaja nevarnost, da v Siriji poči med ZDA in Rusijo in da se lahko potem odnosi precej zaostrijo. Ne pozabimo, novembra lani je turško letalo sestrelilo rusko vojaško letalo, ki naj bi kršilo turški zračni prostor.
Zbliževanje med Putinom in Erdoganom
Toda razen hudih besed (nekateri v Rusiji so celo grozili, da bodo Istanbul z jedrskimi raketami potopili v morje), so se na koncu odnosi umirili. Po letošnjem neuspelem julijskem turškem vojaškem udaru pa sta Putin in turški predsednik Recep Tayyip Erdogan postala skorajda zaveznika. Verjetno omenjeno rusko-turško zbliževanje Američane bolj skrbi kot rusko posredovanje v Siriji.
Kitajska je veliko bolj nevarna za ZDA
Gledano dolgoročno pa je za ZDA veliko bolj kot Putinova Rusija nevarna Kitajska. Poglejmo, zakaj:
- 1,4-milijardna Kitajska je demografsko precej močnejša od 320-milijonskih ZDA,
- vsako leto je gospodarsko krepkejša (lani je bil kitajski bruto domači proizvod 9,8 bilijona evrov, ameriški 16,2 bilijona evrov, ruski pa samo 1,3 bilijona evrov), po napovedih bo ZDA prehitela v bližnji prihodnosti,
- vse bolj je vojaško ekspanzivna na tihomorskem območju in enostransko širi svoje ozemeljske vode v Južnem in Severnem Kitajskem morju, kjer se zapleta v nevarno rožljanje z orožjem, tudi z ameriško mornarico,
- je vse pomembnejša strateška vlagateljica v Afriki, Južni Ameriki, Evropi in Aziji.
- kitajski juan ima za razliko od ruskega rublja realne možnosti, da v prihodnosti izpodrine ameriški dolar s prestola rezervne svetovne valute.
Trump svari Američane pred Kitajsko, Clintonova pred Rusijo. Čigava taktika bo uspešnejša?
Če Clintonova igra na strah pred Rusijo, Trump svari pred Kitajsko
Toda težava za kampanjo Clintonove je, da je težje povezati kitajsko grožnjo in Trumpa kot rusko grožnjo in Trumpa. Še zlasti zato, ker na "kitajsko karto" že igra Trump. Res da v bolj gospodarskem smislu, saj kritizira prenos delovnih mest iz ZDA na Kitajsko in napoveduje dodatne obdavčitve kitajskih izdelkov, da bi zmanjšal trgovinski primanjkljaj s to državo.
4