Politična zmaga ali samomor Tadića

In to zaradi "magičnega" moškega – odvisno od strani, bo to za vas bodisi Boris Tadić, predsednik, ki je Srbijo s tem, ko je naznanil aretacijo generala Mladića popeljal Srbijo v EU, ali pa general Ratko Mladić, “narodni heroj” z zvezdniškim statusom.

Nedvomno je nekaj: zaradi dokaj pavšalnega in nikoli zanesljivega miru z domačimi nacionalisti, ki so tako ali tako zbezali iz vseh vajeti, Tadić ni več hotel pod vprašaj postavljati evropske perspektive celotne države. In, bolj pomembno, svoje politične kariere.

Nisem nagnjen k teorijam zarote, ampak timing aretacije je bil edinstven: v medijih objavljeno sicer tajno poročilo tožilca mednarodnega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo Serga Brammertza o nesodelovanju Srbije s sodiščem, če sprejeto v OZN v objavljeni različici v začetku junija, bi zakoličilo prihodnost Srbije v EU. Pomenilo bi konec poti! Dokument je namreč eden največjih kritik na račun Srbije s strani ICTY-ja.

In tega si Tadić, kot izjemno spreten politik, ni mogel privoščiti. Nacionalisti gospodarsko krizo že sedaj izkoriščajo za podpihovanje velikosrbskih strasti in za obračunavanje s proevropskimi silami v državi, še posebej Tadićem. In kot vsak drug politik je Tadić potegnil poteze, ki ne bi ogrozile njegove politične prihodnosti. In kot kaže je zmagal.

Prve reakcije kažejo, da razen kratkoročnega "halo" efekta aretacija ne bo imela dolgoročnih vplivov na njegovo politično kariero. Večjih demonstracij po Srbiji ni, napovedana nedeljska demonstracija v organizaciji radikalov pa bo verjetno izzvenela kot ladja norcev.

Tadić je prekleto dobro vedel kaj dela – ne glede na to, da v javnosti sicer razlaga, da srbske oblasti niso vedele kje prebiva general Mladić, je natančno vedel, da mu general ne more škodovati. Mladić je danes daleč od tiste podobe Mladića, ki se je spominjamo: neverjetno discipliniranega, ostrega in premetenega generala, ki je ukazal genocide v Srebrenici.

Zadnji posnetki generala Mladića kažejo podobo ostarelega, bolnega, tako rekoč shiranega 69-letnika, ki težko hodi in ki verjetno zaradi srčne kapi ne more uporabljati ene roke.

To je imidž, ki Tadiću ne more škodovati. Še več, je podoba, ki mu lahko koristi – presekal je gordijski vozel in danes je Srbija na poti v EU. Če mu uspe še dobiti status kandidatke za EU konec leta, je na konju.

Tadić je neverjetno preračunljiv – ker ni bil stoodstoten, kakšna bo dejanska reakcija javnosti na aretacijo najbolj iskanega haaškega ubežnika, je za potrebe domače javnosti vrgel še prikladno kost – Kosovo. Izročitev Mladića je povezal s pozivom, da OZN razišče domnevno trgovino s človeškimi organi na Kosovu. S tem se je zavaroval pred napadi domačih nacionalistov, ki bi mu znali očitat, da je izdal srbski narod. S tem, ko je iz rokava povlekel asa v obliko Kosova, popolnoma ločene zadeve od Mladića, si išče notranji mir.

Podobno je pred meseci naredila hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor ob obsodbi generala Gotovine. Kot država, ki naj bi prihodnji mesec zaključila pogajanja z EU, ni bila v položaju da ne sprejme odločitve sodišča v Haagu. A da bi pomirila vojne veterane in druge še vedno izjemno nacionalistične sile v državi, je vztrajala, na račun lastnega političnega preživetja, da Hrvaška ne more sprejeti odločitve sodišča, da je hrvaška država sodelovala v “skupnem zločinskem podvigu”, se pravi odobrila operacijo Nevihta in zamižala na grozodejstva Nevihte. A čas bo pokazal, ali sta to bili, za oba politika, potezi k njuni politični zmagi ali političnemu samomoru.