Otok smeti, večji od Avstralije

Veliki tihooceanski otok smeti je v resnici največje smetišče na svetu, po velikosti pa bi ga lahko imeli celo za manjšo celino. Otok smeti leži na severu Tihega oceana, na območju med Havaji in Kalifornijo. Ker je tako velik, ga znanstveniki delijo na zahodni in vzhodni del. Kako pa je mogoče, da tako ogromna količina smeti v obliki otoka pluje skupaj?

Za ta fenomen so odgovorni morski tokovi, ki smeti držijo skupaj. Vrsta oceanskih tokov, ki jih imenujemo krožni tokovi, ulovi smeti in jih naplavi na plavajoče smetišče. Krožni tokovi so sistem oceanskih tokov, ki se podobno kot vrtinec vrtijo okrog mirnih območij. Plavajoče smeti tako pobere krožni tok, te pa se zvrtinčijo v sredino toka, kjer je mirna voda, in tam ostanejo ujete. Vsak košček smeti poveča velikost smetiščnega otoka. Del smeti se razgradi, del jih konča v želodcih živali, velik del pa ostane ujet na otoku za vedno. Oceani ustvarjajo krožne tokove po vsem svetu, vendar vsak krožni tok ne privlači toliko smeti kot tihomorski, poroča about.com

Večina smeti izvira iz kopnega in pluje po oceanu, dokler jih tokovi ne naplavijo v krožni tok, kjer postanejo ujete. Le manjši delež smeti prihaja od morskih plovil, kot so zasebne ali trgovske ladje, razsuti ladijski tovor ali odpadki iz naftnih ploščadi. Ker je otok smeti v mednarodnih vodah, odgovornosti zanj, kaj šele njegovega čiščenja, noče prevzeti nobena država. Če ne bi bilo več mednarodnih organizacij, bi otok s smetmi vsi po vrsti ignorirali. Popolno očiščenje pa se zdi skoraj nemogoča naloga.

Med smetmi živi fitoplankton, hrana kitov, meduz in želv Otok smeti je namreč velik kar 8 milijonov kvadratnih kilometrov, v globino pa meri do 30 metrov. To, kakšna količina smeti je v resnici na otoku, je izredno težko oceniti. Čiščenje tako gromozanskega območja smeti, ki je v resnici večje od Avstralije, je skoraj nepredstavljiv projekt. Območje je preprosto preveliko, da bi ga bilo mogoče razdreti, ob tem pa bi po vsej verjetnosti še dodatno škodovali morskemu življenju.

Na tej točki si številne mednarodne organizacije, ki sodelujejo z lokalnimi vladami in podjetji, prizadevajo predvsem, da se otok smeti ne bi več povečeval. V ta namen uvajajo programe za bolj učinkovito ravnanje z odpadki, obdelovanje zemlje in predvsem izobraževanje javnosti. Predvsem pa je treba iznajti alternative uporabi plastike, nedopustno je, da se še vedno množično proizvajajo materiali, ki škodujejo planetu.

Veliki tihooceanski otok smeti ni v bližini kakšnih koralnih grebenov ali potapljaških mest. Prevladujoče življenjske oblike, ki jih je mogoče najti na tem območju, so predvsem fitoplankton in migrirajoče morske živali. Na prvi pogled se zdi to olajšanje, vendar je to zelo varljivo, saj je ocean odprt in medsebojno povezan sistem, in škoda na enem območju se slej ko prej pozna na celotnem. Prav fitoplankton, ki ga najdemo na območju smeti, namreč v morski prehranski verigi igra izredno pomembno vlogo. Fitoplankton je droben fotosintetični organizem, ki svojo energijo dobiva s sončno svetlobo. Predstavlja osnovno hrano za več pomembnih morskih živali, brez njega bi kiti, želve in meduze stradali. Da bi bila tem živalskim vrstam zagotovljena zdrava hrana, mora tudi fitoplankton živeti v čistem okolju.

Izredno strupena mikroplastika Ljudje smo najbolj potratna vrsta na planetu in velik del naših smeti konča v oceanih. Med njimi je daleč najbolj škodljiva plastika, saj se v resnici nikoli popolnoma ne razgradi. Pri plastiki namreč ni mogoča biorazgradnja kot v primeru bioloških materialov, temveč pride do fotorazgradnje, kar pomeni, da jo sončna svetloba razgradi na manjše delce, imenovane mikroplastika. Prav ta pa predstavlja največji delež smeti v oceanih. Veliki otok smeti sicer sestavljajo tudi ribiške mreže, medicinski odpadki, plastične steklenice, pločevinke, vendar daleč največji delež odpadkov predstavlja prav mikroplastika.

Mikroplastika je še posebej nevarna, saj postane strupena, jedo pa jo tudi ribe. Po podatkih mednarodnih organizacij se zaradi tega v okolici otoka smeti sproščajo strupene snovi, kot so poliklorirani bifenili, katerih koncentracija je od 100.000-krat do milijonkrat večja kot v običajni morski vodi. Strupeni učinki postanejo vedno bolj nevarni, ko se prenašajo po prehranjevalni verigi. Le zamislimo si lahko, kako uničujoči bi bili učinki, ko bi ribe, ki jedo mikroplastiko, zašle med človeško prehrano. Tudi na splošno morske živali zaradi smeti močno trpijo, številne morske želve poginejo, potem ko pojedo plastične vrečke, misleč, da gre za meduze. Plastični obročki za pločevinke pogosto zadušijo tjulnje in želve. Zaradi mikroplastike močno trpijo kiti.

Prizaneseno ni niti pticam. Albatrosi, na primer, pograbijo vse, kar plava v kupu smeti, in s tem hranijo svoje mladiče. Zato ker jedo odpadke z velikega otoka smeti, vsako leto pogine več sto tisoč albatrosov, še navaja about.com.