Kdo so zlobni in kdo dobri bradači

Ta mesec je skorajda v znamenju brad. Najprej je bil prvo soboto v mesecu svetovni dan brad (World Beard Day), na svetovnem prvenstvu v košarki v Španiji pa sta bila med najbolj vidnimi košarkarji dva igralca s košatimi bradami – Američan James Harden in Srb Miroslav Raduljica.

Bradati zlobni kalif Poleg neškodljivih bradatih mož pa so tukaj tudi manj prijetni bradači, v katere so prav tako uprte oči svetovne javnosti. Med njimi je trenutno najbolj zloglasen Abu Bakr Al Bagdadi, prvi mož samooklicanega Islamskega kalifata, v katerem preganjajo in morijo kristjane, Jazide in zmerne sunite.

Brada v zgodovini ni bila samo vidni simbol moškosti, ampak je imela velikokrat tudi versko, ideološko, politično, celo nacionalno simboliko. Imeti brado ali ne – to je moža že na zunaj določalo, kateri skupnosti pripada.

Bradati Grki in obriti Rimljani Že v starem veku sta se Grčija in Rim razlikovala glede odnosa do brade. V stari Grčiji je bila brada, tako kot tudi na sosednjem Bližnjem vzhodu, simbol moškosti. Nositi brado je bilo častivredno, znak vrline. Tudi vsi starogrški filozofi (Sokrat, Platon, Aristotel …) so se ponašali z bradami.

Prvi, ki je začasno in delno prekinil to grško bradato tradicijo, je bil osvajalec Aleksander Veliki (356–322 pr. n. št.). Mladi makedonski kralj z gladko obritim obrazom je tako svojim vojakom zaukazal, naj se obrijejo. Po eni od razlag naj bi se za to odločil v strahu, da bi v bitki sovražniki (večinoma bradati perzijski vojščaki) grabili makedonske vojake za brade in jih tako podirali na tla.

Prvi obriti Rimljan premaga bradatega Hanibala Tudi Rimljani so si najprej, v času kraljev in zgodnje republike, puščali brade. Prvi je v Rimu gladka lica zagovarjal Lucij Tarkvinij Priskus (616–578 pr. n. št.).

Kot piše Plinij, je bil prvi Rimljan, ki se je bril vsak dan, politik in vojskovodja Scipij Afričan (236–183 pr. n. št.). Poznamo ga predvsem zato, ker je premagal slavnega kartažanskega vojskovodjo Hanibala. Ta je bil za razliko od Rimljana bradat.

Bradati cesar Hadrijan Nato se je britje hitro uveljavilo, skoraj vsi Rimljani so bili obriti. Gladko obriti obraz je ločeval Rimljane od bradatih Grkov.

Prvi rimski cesar, ki si je pustil rasti brado, je bil Hadrijan (76–138), in sicer zato, da bi prekril brazgotino na obrazu. Toda to je bil tudi čas, ko je bilo med številnimi Rimljani priljubljeno občudovanje grške kulture in grštva, del tega grštva pa so bile tudi brade.

Obriti cesar Konstantin Veliki Vse do cesarja Konstantina Velikega (272–337) so bili rimski cesarji neobriti. Šele omenjeni cesar, ki je končal preganjanje kristjanov in krščanstvu podelil enakovreden status drugim veram, se je spet bril.

Vse do vzhodnorimskega cesarja Foke (547–610, vladal je med letoma 602–610) so bili rimski cesarji – tako na vzhodu kot na zahodu – obriti. Foka, ki je bil po rodu Grk, je bil znova neobrit.

Brada kot simbol poganstva V času med Konstantinom in Foko je bil edina bradata izjema cesar Julijan Odpadnik oziroma Julijan Apostat (331–363), nečak Konstantina Velikega. Ta je bil za razliko od svojega strica nasprotnik krščanstva in naklonjen poganstvu.

Brada je imela tako pri njem tudi verski oziroma ideološki simbol. Bradati cesar je tudi napisal satiro Misopogon (sl. Sovražnik brad), v kateri je smešil nasprotnike brad.

Jezus Kristus dobi brado Kljub temu sta se pozneje na grškem vzhodu krščanstvo in brada spravila. Pravoslavni duhovniki so tako lahko bili neobriti, brado je v šestem stoletju dobil tudi Jezus Kristus (zanj ni podatkov, ali je imel gladek obraz ali je nosil brado).

Na ikonah so Bizantinci Kristusa upodabljali z brado, saj so menili, da bi bilo žaljivo do Jezusa, če bi ga slikali golobradega. Šele nekaj stoletij pozneje se je tudi v zahodnem krščanstvu uveljavila podoba bradatega Jezusa, čeprav so bili zahodnokrščanski, tj. katoliški duhovniki obriti, kar je bila zahteva vrha Cerkve.

Obriti katoliški duhovniki proti bradatim pravoslavnim duhovnikom Še zlasti je papeška oblast zahtevala dosledno britje po razkolu med katoliškim Rimom in pravoslavnim Bizancem leta 1054. Obriti duhovniki so bili vidni znak pripadnosti katolištvu.

Nadškof iz francoskega Rouena je leta 1096 celo zagrozil, da bo iz katoliške skupnosti izločil vse, ki imajo brado ali dolge lase, ne samo duhovnike. Prvi papež, ki si je pustil rasti brado, je bil leta 1527 Klement VII., in sicer v znak žalovanja zaradi opustošenja Rima.

Bradati protestanti Protestantizem je bil manj strog do brade. Leta 1547 si je angleški nadškof Thomas Cranmer pustil rasti brado v znak žalovanja za kraljem Henrikom VIII. in da bi se ločil od obritih katoliških duhovnikov. Ne pozabimo: tudi slovenski protestant Primož Trubar (1508–1586) je imel košato brado.

Med ljudmi zunaj duhovniške strukture je bil odnos do brad v različnih obdobjih različen. Brade so na primer postale zelo priljubljene po začetku križarskih vojn (od konca 11. stoletja). V času renesanse so bili življenjski slogi različni: od brad, brkov do gladko obritih lic. V 18. stoletju, stoletju razsvetljenstva, so bili bolj priljubljeni gladko obriti obrazi.

Davek na brade Košata brada je v 17. stoletju postala simbol nerazvitosti in nemodernosti. Tako je ruski car Peter Veliki (1672–1725), ki je želel Rusijo približati Evropi, vsem svojim dvorjanom, državnim uradnikom in vojakom zaukazal, da si obrijejo brade. Leta 1698 pa je uvedel tudi davek na brade. Sam je nosil le brke.

V 19. stoletju so postal brade spet sprejemljive, še zlasti so postale priljubljene po letu 1840. Prav košate brade so dobile tudi ideološki pomen, saj so jih nosili številni ljudje, ki so zagovarjali uvedbo demokracije. Zato so jim rekli tudi demokratične brade.

Preporod brad in tudi brkov Tudi predstavnika nemške levice, nasprotnika meščanstva in zagovornika socialističnih revolucij Karl Marx (1818–1883) in Friedrich Engels (1820–1895) sta bila bradača. Konec 19. stoletja je bil malokateri moški neobrit – ali je imel brado ali vsaj brke.

Premik od gladko obritih lic do poraslosti nam kažejo tudi podobe takratnih slovenskih politikov in umetnikov: oče slovenskega naroda Janez Bleiweis (1808–1881) in pesnik France Prešeren (1800–1849) sta bila gladko obrita, drugače je bilo pri naslednjih generacijah: Ivan Tavčar in Josip Jurčič sta imela kratko brado, Janko Kersnik in Josip Stritar pa košati bradi.

Lincoln in Castrovi bradači Drugje po Zahodu ni bilo nič drugače: Abraham Lincoln (1808–1865, predsednik od 1861–1865), ki je odpravil suženjstvo, je bil prvi ameriški bradati predsednik. Do Woodrowa Wilsona, ki je postal predsednik leta 1913, so imeli vsi ameriški predsedniki ali brado ali brke.

Prav Lincoln naj bi bil vzgled tudi za kubanske revolucionarje pod vodstvom Fidela Castra. Imeli so celo vzdevek bradači. Pozneje se je izkazalo, da so Castro in njegovi sobojevniki, med katerimi je najbolj znan prav tako neobriti Ernesto Che Guevara, v resnici pristaši idej prav tako bradatega Marxa.

Po drugi svetovni vojni prevladujejo obrita moška lica Nacistični diktator Adolf Hitler in komunistični diktator Josip Stalin, ki sta najbolj zaznamovala obdobje po prvi svetovni vojni, sicer nista bila bradača, niti nista bila popolnoma obrita, ampak sta nosila brke. Nasploh pa so na Zahodu po štiridesetih letih prejšnjega stoletja vse bolj prevladovali obriti moški obrazi. Hipijevsko gibanje je sicer dalo spodbudo tudi bradam, a te niso prevladale kot v drugi polovici 19. stoletja.

Al Bagdadi in Bedanec V zadnjih desetletjih pa so brade postale tudi simbol islamizma. Bradati so ali so bili vsi islamistični voditelji: ajatola Homeini, ki je leta 1979 vodil islamsko revolucijo v Iranu in ustanovil islamsko republiko, vodja Al Kaide Osama bin Laden, ki je leta 2001 organiziral teroristične napade v ZDA, pa tudi samooklicani kalif Al Bagdadi. Njihovemu vzgledu sledijo tudi njihovi privrženci.

In če končamo z enim od najbolj znanih slovenskih literarnih in filmskih negativcev: bradat je tudi Bedanec, zlobnež mrkega pogleda, ki preganja Kekca in zatira Mojco.