Kdo in zakaj si želi šibek in podrejen Iran?

Težko je podati objektivno sliko o Iranu za tiste, ki ga niso osebno spoznali in doživeli. Iran, država, ki ni le bogata z nafto in plinom, temveč tudi ljudmi in tradicijo, je že dalj časa žarišče svetovne pozornosti, a tudi številnih nasprotujočih si pogledov, vplivov in pritiskov.

V državi, kjer so, kot pravi nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu dr. Jožef Kunič, razmere tako zapletene kot vzorci na perzijskih preprogah, so se že ob prehodu iz 19. v 20. stoletje začeli spopadati interesi velikih sil – takrat predvsem Anglije in Rusije, danes pa ZDA, Kitajske in še vedno Rusije.

Več obrazov velike države

Temu primerna pa je slika, ko jo zahodni mediji ustvarjajo o Iranu. Velike svetovne sile si ne želijo močnega Irana, ker bi tako veliko težje ustvarjali svoje interese, so se strinjali udeleženci razprave ob slovenski predstavitvi knjige Zakaj Iran, ki jo je v Ljubljani organiziral Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije IFIMES.

Avtor knjige Emir Hadžikadunić je bil v obdobju od leta 2010 do 2013 veleposlanik Bosne in Hercegovine v Teheranu, mestu, ki že samo ponuja več obrazov Irana. V njegovem severnem delu, kjer se še danes za visokimi zidovi vrstijo razkošne vile in palače iranske aristokracije in tujih veleposlaništev, islamska revolucija nikoli ni predrla v vse pore tako kot na primer v južnih predmestjih iranske prestolnice, kjer je med drugim tudi ogromen mavzolej z grobom voditelja islamske revolucije Homeinija.

Iranci želijo biti enakopravni sogovorniki

Oba nekdanja veleposlanika v Iranu sta potrdila to, kar doživi večina celo kratkotrajnih obiskovalcev te države: "Šele po obisku Irana postane slika o tej državi popolnejša in precej drugačna od enostranske podobe, ko jo zahodni mediji ustvarjajo ob nareku interesov velikih sil."

Iran in Irance opisujeta kot državo in ljudi, ki želijo dobre odnose z vsemi, ki spoštujejo druge in tudi sebe, a zato pričakujejo, da tudi drugi spoštujejo njih. Iranska politika in ljudstvo težko sprejemajo, da se v mednarodnih pogovorih do njih pristopa kot do podrejenega pogajalca.

Nasprotujoča vrednostna kompleksa Irancev

Iranci veljajo za tople in gostoljubne ljudi z zelo izraženim ponosom in domoljubjem, kar se hitro pokaže ob obisku njihove države. Po eni strani izražena stara kultura, zgodovinski dosežki in prispevki znanosti in civilizaciji pri vseh ljudstvih Irana (Perzijcih, Azerih, Kurdih, Lurih, Balučih, Arabcih, Turkmenih, Turkih, Armencih in drugih) izziva občutek skupne pripadnosti in občutek višje vrednosti, obenem pa jih neprijetne izkušnje z velikimi silami, ki so se zlasti profilirale ob prehodu iz 19. v 20. stoletje z naraščajočim vplivom britanskih in ruskih interesov na njihovo politiko in gospodarstvo, usmerjajo k občutku nižje vrednosti.

Kakor hočejo veliki

Tudi dogodki iz bližje zgodovine pod taktirko svetovnih velikanov so Irance v lastni državi postavljali v podrejen položaj, ob katerem so naveličani, da drugi uživajo v sadovih njihovih naravnih bogastev in upravljajo z njihovo državo. Čeprav je bil Iran prva demokracija s in prva demokratična vlada na Bližnjem vzhodu, so velike sile leta 1953 postavile šaha – diktatorja. Islamska revolucija je pred dobrimi tremi desetletji potekala dobesedno na daljavo, Homeini jo je mirno izpeljal iz Pariza brez ovir – samo zato, ker velike sile niso bile nezainteresirane za to revolucijo.

Cilj je bil oslabiti to deželo, ki je postajala velika regionalna sila. To je bilo moteče tako za tiste velike sile, ki so pogrešale svoj nekdanji vpliv na tem območju, kakor tudi za Izrael in Savdsko Arabijo, ki dobro unovčujeta svojo vlogo pomembnih regionalnih partnerjev ZDA.

Tudi začetek poteka iraško-iranske vojne dokazuje, da se je to dogajalo pod močnim vplivom interesov velikih sil, ki so začutile, da je Iran precej oslabljen. Toda kljub močni prevladi iraške oborožitve nad iranskim se iraške enote nikoli niso uspele prebiti globlje kot kakih 25 kilometrov globoko v iransko ozemlje, zato je meja med državama ostala nespremenjena, na pogorišču vojne pa sta ostali dve šibki državi.

Od osi zla do novih priložnosti

Pozicija Irana pa se zadnje čase, zlasti po izvolitvi reformističnega predsednika Rohanija, vendarle spreminja iz nekdanje podobe osi zla. Vprašanje iranskega jedrskega programa se nekako izpenja, kajti večje geopolitične težave so drugje v svetu. Iran se počasi odmika od nevarne bližine točke spopada z ZDA proti točki dogovora, razmere se počasi vendarle normalizirajo, zato postaja Iran vedno bolj zanimiv za sodelovanje.

Prav zato je nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu prepričan, da odločitev za zapiranje slovenskega veleposlaništva v Iranu ni bila najboljša: "Vprašanje je, če smo s tem kaj prihranili, kajti ti ljudje zdaj delajo v Sloveniji, izgubili smo pa pomembno diplomatsko in gospodarsko oporišče." Podobno razmišlja tudi glede zapiranja predstavništev slovenskih podjetij.

Tako Iran kot zahodni svet vsakodnevno izgublja ogromne zneske zaradi embarga proti Iranu, zato je dogovor v interesu mnogih – ne pa vseh. Za tiste, ki imajo lastne načrte v regiji, predstavlja močan Iran motnjo – morda še najbolj za Izrael in Savdsko Arabijo, ki spretno in izdatno unovčujeta svojo vlogo pomembne in močne regionalne zaveznice Združenih držav.

Da enakopravnost ne bo le na papirju

Povedano drugače, Iranci ne želijo nič več, a niti nič manj od tega, kar je za druge samoumevno. Zakaj bi zanje morala veljati druga pravila, merila in pričakovanja kot za druge samo zato, ker si tako želi nekdo tretji in veliki? Iščejo odgovor na preprosto vprašanje, ki pesti tudi marsikateri drug narod po svetu.