Nedelja, 31. 10. 2021, 22.47
2 leti, 5 mesecev
Kako so skrivnostne, tisočletja stare mumije povezane s Slovenci
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,34
13
Lepotica iz Šjaoha je vzdevek najbolj slavne mumije iz Tarimske kotline. Rdečelasa mumija je stara približno 3.800 let.
Tarimske mumije predstavlja več sto naravno mumificiranih trupel, ki so jih v preteklih desetletjih našli v puščavski Tarimski kotlini na zahodu današnje Kitajske. Zaradi zahodnjaškega videza te več tisoč let stare mumije razvnemajo domišljijo. Pred dnevi je del skrivnosti teh mumij razkrila mednarodna genetska študija.
V začetku 20. stoletja so arheologi v Tarimski kotlini, ta je del zahodne kitajske pokrajine Šindžjang (Xinjiang), našli koščke rokopisa do takrat neznanega jezika. Najden zapis so datirali v sredino prvega tisočletja našega štetja.
Skrivnostni izumrli indoevropski jezik
Jezikoslovci so razvozlali, da gre za zdaj že izumrli indoevropski jezik. Nenavadno za ta jezik, ki je dobil ime toharščina (obstajata dve različici toharščine – toharščina A in toharščina B), je, da je bil to kentumski jezik.
Do tedaj je namreč veljalo, da so zahodni indoevropski jeziki (germanski, keltski, italski ...) kentumskega tipa, vzhodni (iranski, indijski, slovanski, baltski ...) pa satemskega tipa. V tem primeru pa je skrivnostno ljudstvo govorilo kentumski indoevropski jezik daleč na vzhodu Evrazije.
Toharci in tarimske mumije
To indoevropsko govoreče skrivnostno ljudstvo so znanstveniki poimenovali Toharci, ker so napačno sklepali, da so istovetni s Toharci (starogrško Tokharoi), ljudstvom, ki je živelo v antični Baktriji (današnji Tadžikistan, Uzbekistan in Afganistan). Toharščina se je govorila v Tarimski kotlini nekje med letoma 400 in 1.200 našega štetja ali od leta 500 do leta tisoč našega štetja.
Videoposnetek o toharščini:
Indoevropsko govoreče tarimske Toharce so nekateri povezali s skrivnostnimi mumijami (nastale so po naravni poti zaradi suhega puščavskega podnebja in zelo slanih tal), ki so jih našli v Tarimski kotlini. Prve mumije so našli že na začetku 20. stoletja, nekatere od njih prav isti arheologi, ki so našli tudi prve toharske rokopise. Do zdaj so odkrili več sto mumij.
Rdečelase mumije z zahodnjaškimi obrazi
Te mumije imajo zahodnjaške obrazne poteze in (vsaj nekatere) rdeče lase. Ena skupina mumij je datirana od leta 1.800 pred našim štetjem do prvih stoletij našega štetja, druga skupina pa od leta 2.100 do leta 1.700 pred našim štetjem.
Ameriški sinolog Victor H. Mair je leta 1995 v članku Mumije iz Tarimske kotline (ang. Mummies of the Tarim basin) zapisal, da gre pri najstarejših tarimskih mumijah za ljudi evropskega videza, ki so morda prišli v Tarimsko kotlino pred pet tisoč leti s Pamirskega gorovja.
Starodavni kitajski rokopisi o svetlolasih ljudeh
Okoli leta tisoč pred našim štetjem so po Mairovem mnenju v vzhodni del kotline prišli ljudje vzhodnoazijskega izvora, turško govoreči Ujguri, ki še zdaj živijo tam, pa so prišli okoli leta 842 našega štetja.
Med znanimi tarimskimi mumijami je tudi Mož iz Čerčena (ime je dobil po mestu, ki leži blizu kraja njegove najdbe), ki ga zdaj hranijo v muzeju v Urumčiju. Ob njem so našli mumije treh žensk in enoletnega otroka (na fotografiji). Mož iz Čerčena je visok malo manj kot 180 centimetrov in ima rdečkastorjave lase, ena od žensk ima svetlorjave lase. Mumije so starejše od tri tisoč let.
Mair je "evropoidne" prebivalce Tarimske kotline povezal s starimi kitajskimi rokopisi, ki govorijo o visokoraslih modrookih in zelenookih ljudeh, ki so imeli velike nosove, brade ter svetle in rdeče lase. Te stare zapise je večina znanstvenikov do tedaj štela bolj kot ne za pravljične.
"Keltske" mumije in tartan
Tarimske mumije so seveda razvnemale domišljijo. Novinar Clifford Coonan, ki je poročal iz Šindžjanga za različne medije, je tako leta 2011 za britanski Independent zapisal, da gre za keltske mumije. Podobno je zapisal že leta 2006 za dublinski časnik The Irish Times.
Enačenje mumij iz Tarimske kotline z bronastodobnimi Kelti je seveda temeljilo na rdečih laseh, evropskih obraznih potezah in tartanu podobnem volnenem blagu (vanj so bile ovite mumije), menda podobno spletenem kot blago, najdeno v rudnikih soli v sosednji Avstriji, ki jih povezujejo z zgodnjo železnodobno halštatsko kulturo.
Genetska raziskava haploskupin
Seveda so tarimske mumije začeli tudi genetsko preučevati. Najprej so se raziskave DNK osredotočile na haplotipe (medsebojno tesno povezane skupine genov, op. p.) na moškem spolnem Y-kromosomu in v mitohondrijski DNK (mtDNK).
Tarimska kotlina, kjer so našli mumije, je zdaj del Kitajske oziroma njene ujgurske avtonomne republike Šindžjang. Tu živijo turško govoreči muslimanski Ujguri. Turški nomadi so v Šindžjang verjetno prišli v 9. stoletju po našem štetju. Lepotica iz Šjaoha (tudi Lepotica iz Luolana, mumijska princesa ali večna mumijska princesa) je postala nacionalna ikona Ujgurov. Ameriški sinolog Victor H. Mair ji je dal vzdevek puščavska Marlene Dietrich. Umrla je, ko je bila stara okoli 45 let.
Haplotipi na Y-kromosomu se prenašajo z očeta izključno na njegove sinove, zaradi česar lahko ugotovimo genetski izvor po moški liniji. Haplotipe v mtDNK pa prenašajo matere na sinove in hčere, a jih v naslednjo generacijo potem prenesejo le hčerke. S preučevanjem mtDNK torej ugotavljamo genetski izvor po ženski liniji.
Prevladujoči vzhodnoevrazijski izvor po ženski liniji
Leta 2010 je bil tako objavljen znanstveni članek o Y-kromosomih in mtDNK tarimskih mumij iz arheološkega najdišča Šjaohe (Xiaohe). To leži v puščavi Taklamakan, prvi pa ga je leta 1934 raziskoval švedski arheolog Folke Bergman. Med mumijami iz Šjaoha je tudi znana ženska mumija, ki ima ime Lepotica iz Šjaoha oziroma iz Loulana (to je kitajsko mesto v bližini).
Avtorjev članka iz leta 2010 je trinajst, prvopodpisani je kitajski znanstvenik Čunšjang Li (Chunxiang Li). Med avtorji je tudi zgoraj omenjeni sinolog Mair. Analiza mtDNK je pokazala, da preučevane mumije pripadajo tako vzhodnoevrazijskim mtDNK haploskupinam (haploskupina C) kot zahodnoevrazijskim (haploskupini H in K). Prevladovala je haploskupina C. MtDNK so preučili na 23 mumijah, 14 jih je pripadalo omenjeni haploskupini.
Zahodnoevrazijski izvor po moški liniji
Analiza haploskupin Y-kromosoma sedmih moških mumij pa je pokazala, da so ti moški pripadali zahodnoevrazijski haploskupini R1a1a. Ta haploskupina je pogosta med današnjimi indoevropsko govorečimi narodi, zlasti satemskimi. Tej haploskupini na primer pripada 37,5 odstotka slovenskih moških.
Leta 1995 so odkrili Moža iz Jingpana, znanega tudi kot Čedni mož. Ta tarimska mumija je po enih navedbah stara okoli dva tisoč let, po drugih pa okoli 1.600 let. Mož iz Jingpana je visok kar dva metra. Na obrazu ima zlato mrtvaško masko po grškem običaju. Ob smrti je bil star približno 30 let. Domnevajo, da je bil bogati trgovec ob svilnati cesti.
Prebivalci Tarimske kotline, ki je ležala na znani svilnati poti, naj bi bili torej po izvoru mešanega, zahodno in vzhodnoevrazijskega izvora. Prvi prebivalci naj bi prišli z zahoda.
Najnovejša študija o tarimskih mumijah
Pretekli teden, 27. oktobra, pa je revija Nature objavila najnovejši znanstveni članek o tarimskih mumijah. Ta se ne posveča mtDNK in Y-kromosomu (na slednjem je manj kot dva odstotka vse DNK), ampak avtosomnim kromosomom (atDNK), ki vsebujejo veliko večino genetskega zapisa (tudi barvo oči, las in kože). Pri študiji je sodelovalo 34 znanstvenikov (prvopodpisani so Fan Žang, Čao Ning in Ashley Scott), med njimi je tudi nekaj avtorjev iz zgoraj omenjene študije iz leta 2010.
Znanstveniki so opravili analizo glavnih komponent (PCA) in analizo genetskih primesi (ang. admixture analysis). S prvo lahko grafično prikažejo oddaljenost ali morebitno prekrivanje med genetskimi populacijami (lahko med sočasnimi genetskimi populacijami ali med starodavnimi in današnjimi). Z drugo analizo pa ugotavljajo delež genov posameznih starodavnih genetskih populacij v drugih starodavnih genetskih populacijah in v današnjih genetskih populacijah.
Indoevropska ljudstva v Džungarski kotlini
Znanstveniki so preučili DNK pri petih posameznikih iz Džungarske kotline iz obdobja med letoma tri tisoč in 2.800 pred našim štetjem ter pri 13 posameznikih iz Tarimske kotline iz obdobja med letoma 2.100 in 1.700 pred našim štetjem. Gre za tarimska najdišča Šjaohe, Gumugou in Beifang.
Puščava Taklamakan (na fotografiji) je ljudem zelo negostoljubna. Življenje je mogoče samo v rečnih oazah. V ujgurščini Taklamakan menda pomeni: "Vstopiš in nikoli ne prideš ven."
Ugotovitve so naslednje: zgodnjebronastodobni prebivalci Džungarske kotline, ta leži severno od Tarimske, so večinoma genetsko sorodni pripadnikom kulture Afanasjevo. Pripadniki te južnosibirske kulture so verjetno bili indoevropskega izvora, morda so bili govorci pratoharščine. Najverjetneje so se v južno Sibirijo priselili iz vzhodnoevropskih step pred približno pet tisoč leti.
Del DNK bronastodobnih Džungarov pa je lokalnega izvora, torej od avtohtonih prebivalcev, ki so živeli tu, preden so s severa sem prišli pripadniki indoevropske kulture Afanasjevo.
Bronastodobni Tarimci so bili tisočletja genetsko izolirani
Prebivalci Tarimske kotline pa so – glede na DNK 13 posameznikov – samo lokalnega, avtohtonega izvora. Predstavljajo genetsko izolirano skupino, njihov genetski sklad se je verjetno oblikoval pred približno deset tisoč leti. So večinoma potomci genetske populacije, ki ji znanstveniki pravijo starodavni severni Evrazijci (ang. Ancient North Eurasians – ANE). To so bili sibirski lovci in nabiralci.
V tarimskih mumijah so našli okoli 72 odstotkov genov ANE, preostalih 28 odstotkov genov pa je še od ene avtohtone oziroma lokalne starodavne vzhodnoevrazijske genetske populacije z območja Bajkalskega jezera, ki ji pravijo starodavni severovzhodni Azijci.
Genetska populacija ANE, katere potomci so bronastodobni prebivalci Tarimske kotline, je po predvidevanjih znanstvenikov nekoč živela po vsej srednji Aziji in južni Sibiriji.
Sprejemanje tuje kulture in tujega načina življenja
Čeprav so bili zgodnjebronastodobni prebivalci Tarimske kotline genetsko izolirani od svojih sosedov in prišlekov oziroma se niso genetsko mešali z njimi, pa so "svetovljansko" sprejemali njihovo kulturo.
V najnovejši študiji o tarimskih mumijah so preučili DNK 13 mumij, čeprav je tarimskih mumij več sto. V študiji, kot je opozoril genetik Iosif Lazaridis, tudi ni pojasnjeno, katere mumije so preučili. Tako se za zdaj ne ve, ali so preučili tudi Lepotico iz Šjaoha, Moža iz Čerčena in druge mumije, ki so jim, glede na njihov zunanji videz, pripisovali evropski izvor.
Tako so prevzeli živinorejo in poljedelstvo, ki sta jim omogočila življenjski obstoj v rečnih oazah v sicer za življenje zelo neprijazni puščavi Taklamakan. Proteinska analiza zob pri sedmih mumijah je pokazala, da so uživali (ovčje, kravje in kozje) mleko oziroma predelano mleko – kefirju podobno pijačo. Pri nekaterih mumijah so našli celo kose sira.
Zakaj imajo mumije zahodnjaški videz
Zahodnjaški videz tarimskih mumij je po mnenju avtorjev najnovejše študije verjetno posledica njihove povezave z genetskim naborom genetske populacije ANE, ki ga je ta imela v času pred 12 tisoč leti, ter skrajno genetsko izolacijo prebivalcev Tarimske kotline v poznejših obdobjih.
Iz preteklih študij vemo, da je bil najstarejši odkriti predstavnik ANE t. i. deček iz Malte, ki so ga izkopali v bližini sibirske vasi Malta. Deček iz Malte je bil star tri ali štiri leta, ko je umrl pred približno 24 tisoč leti. Pripadal je haploskupini R oziroma R*, iz katere sta se, prek R1, razvili haploskupini R1a in R1b, ki sta danes zelo pogosti med indoevropsko govorečimi populacijami.
Sibirski lovci in današnja slovenska populacija
Del ANE je iz Sibirije odšel proti zahodu. V vzhodni Evropi se je pomešal z genetsko populacijo (zahodno)evropskih staroselskih lovcev in nabiralcev. Njihovi geni so tudi del genetskega nabora bronastodobnih vzhodnoevropskih stepskih pastirjev in tako tudi del genetskega nabora sodobnih evropskih populacij.
Po analizi genetskih primesi iz leta 2014, ki jo je vodil genetik Iosif Lazardis, imajo na primer Čehi in Madžari (slovensko populacijo, tako kot nam najbližjo slovaško, Lazaridis ni vključil v študijo) 16,7 oziroma 17,9 odstotka genov ANE. Podoben odstotek genov ANE imamo najverjetneje tudi Slovenci. Lazaridis je v študijo analize genetskih primesi poleg ANE vključil še starodavni DNK anatolskih zgodnjih kmetov ter zahodnoevropskih lovcev in nabiralcev.
13