Petek, 21. 3. 2014, 16.45
8 let, 8 mesecev
Kako je v hladni vojni Zahod porazil Sovjetsko zvezo
Ruska zasedba ukrajinskega polotoka Krim je staro celino pahnila v največjo politično krizo po padcu berlinskega zidu. Zaradi zaostrovanja odnosov med Zahodom in Putinovo Rusijo številni politiki in politični analitiki svarijo, da je stara celina spet stopila v novo hladno vojno.
Hladna vojna je bilo obdobje političnih napetosti in ideološkega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med kapitalistično-demokratičnim in komunističnim blokom. Izraz hladna vojna je bil mišljen v tem smislu, da med obema svetovnima supersilama, ZDA in Sovjetsko zvezo, in blokoma, ki sta jih vodili, ni bilo nobene vsesplošne vojne velikega obsega.
Ideološki tekmici sta vojaško le posredno merili moči – na primer v korejski (1950−1953), vietnamski (1956−1975) in afganistanski vojni (1979−1989). Celotno obdobje hladne vojne je sicer nad človeštvom visel strah, da bi se zgodila neposredna vojna med obema supersilama, t. i. tretja svetovna vojna, ki bi se končala z jedrsko apokalipso in propadom človeštva.
Obe supersili sta oblikovali tudi vojaška bloka. Leta 1949 so ZDA, Kanada in nekatere zahodnoevropske države ustanovile obrambno organizacijo – Severnoatlantsko zavezništvo oziroma Nato pakt, leta 1955 pa je Sovjetska zveza oblikovala Varšavski pakt, v katerega so bile včlanjene vse komunistične države na stari celini, razen Titove Jugoslavije. Leta 1968 je iz Varšavskega pakta uradno izstopila Albanija, ki ni sodelovala v njem že od leta 1961, saj se je v sovjetsko-kitajskem razkolu leta 1960 postavila na stran Pekinga.
Najprej je bila v prednosti Sovjetska zveza, ki je oktobra 1957 v vesolje uspešno izstrelila satelit Sputnik 1. Novembra istega leta so Sovjeti v vesolje poslali prvo živo bitje – psičko Lajko. Tudi prvi človek v vesolju je bil Sovjet – Jurij Gagarin, aprila 1961.
So bili pa Američani prvi, ki so pristali na Mesecu – julija 1969. Pozneje se je vesoljska tekma umirila, ZDA in Sovjetska zveza so začele sodelovati na področju vesoljskih programov, ameriški astronavti in sovjetski kozmonavti so se leta 1975 prvič srečali tudi v vesoljski orbiti.
Če je na Zahodu vladala demokracija s svobodnimi volitvami, so bile komunistične države enostrankarske države, kjer je imela škarje in platno v rokah partija. Zgodile so se številne vstaje nezadovoljnega prebivalstva, ki pa so bile zadušene v krvi – Vzhodna Nemčija leta 1953, Madžarska leta 1956, Češkoslovaška leta 1968.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je celoten komunistični blok na stari celini padel v gospodarsko agonijo. Dolžniška kriza je močno udarila po Poljski, Madžarski, Romuniji in Jugoslaviji. Sovjetsko zvezo je udaril padec cen nafte na svetovnem trgu, vse večji denarni in krvni davek je zahtevala tudi afganistanska vojna, kjer so se sovjetske sile bojevale s protikomunističnimi muslimanskimi uporniki.
Sovjetski komunisti so spoznali, da bodo potrebne gospodarske in politične spremembe. Leta 1985 je tako generalni sekretar sovjetske partije postal Mihail Gorbačov, ki je mislil, da bo lahko Sovjetsko zvezo rešil z reformami – s t. i. perestrojko.
A rešitve ni bilo več, pod vzhodnim pokrovom je vse bolj vrelo. Na Poljskem je neodvisni, protikomunistični delavski sindikat Solidarnost, ki ga je vodil električar v gdanski ladjedelnici Lech Walesa, postal resen izzivalec vladajoče partije. Niti uvedba vojaškega režima ni zlomila delavskega upora.