John F. Kennedy – katolik, ki se je zavihtel na čelo protestantske države

Politični vzpon Johna Fitzgeralda Kennedyja (29. maj 1917–22. november 1963), znanega tudi po kratici JFK, je del političnega vzpona ameriških katolikov v 20. stoletju, zlasti po koncu druge svetovne vojne.

Množično priseljevanje katolikov v ZDA Od srede 19. stoletja je v ZDA, ki so jih ustanovili britanski protestanti, zaradi priseljevanja začelo naraščati število katolikov. V začetku dvajsetega stoletja je v ZDA živelo okoli 17 odstotkov katolikov, predvsem v velikih mestnih središčih. Toda oblast je bila še trdno v rokah elite t. i. belih anglosaških protestantov (izvirno White Anglo-Saxon Protestants – WASP), ki so imeli sprva prevlado tudi v obeh največjih ameriških političnih strankah, Republikanski in Demokratski.

Prvi ameriški katolik, ki si je priboril predsedniško nominacijo, je bil Al Smith, ki se je kot kandidat Demokratske stranke, kjer se je z leti vse bolj krepil vpliv manjšin (katolikov, Judov in temnopoltih), na volitvah leta 1928 neuspešno pomeril z republikancem Herbertom Hooverjem. Prav protikatoliško razpoloženje med večinskimi protestanti, ki katolikov niso imeli za prave Američane in so dvomili o njihovi lojalnosti Ameriki, je bil eden od pomembnih razlogov Smithovega poraza.

Njegovi nasprotniki so širili govorice, da bo katolik v Beli hiši le marioneta v rokah papeža, da bodo, če se izrazimo v sodobnem slovenskem notranjepolitičnem besednjaku, vatikanski strici iz ozadja vladali protestantski Ameriki. Na drugi strani so se zaradi Smitha ameriški katoliki prvič množično odpravili na volišča. Smithov poraz pa je bil verjetno za ameriške katolike sreča v nesreči – v primeru njegove zmage bi katoliki postali priročni grešni kozli za veliko gospodarsko krizo, ki je izbruhnila leto po volitvah.

Kennedy proti drugorazrednosti katolikov Moč katolikov se je po drugi svetovni vojni okrepila. Leta 1960 si je predsedniško nominacijo Demokratske stranke priboril John F. Kennedy. Ta je prihajal iz bogate in politično vplivne družine irskega izvora. Njegov oče Joseph je bil med drugim pred drugo svetovno vojno ameriški veleposlanik v Berlinu. Tako kot pri Smithu leta 1928 se je tudi pred volitvami leta 1960 znova sprožil strah protestantov pred katolikom v Beli hiši. Kennedy je skušal te strahove pomiriti.

V Houstonu septembra 1960 je v znanem govoru pred številnimi protestantskimi duhovniki, ki so imeli velik vpliv na protestantski del demokratskih volivcev, zagotovil, da Katoliška cerkev ne bo narekovala njegovih političnih odločitev. Obenem pa je pozval k preseganju verske nestrpnosti in nasprotoval temu, da se katolike obravnava kot drugorazredne državljane, ki se jim že vnaprej odreka pravico postati predsednik ZDA. Protestante je skušal pomiriti tudi s tem, da je za svojega podpredsednika izbral Lyndona B. Johnsona, predstavnika protestantskega krila v stranki, ki je imel velik vpliv v ameriških južnih državah.

Kennedy je na volitvah za las (nekaj več kot sto tisoč glasov) premagal republikanskega kandidata Richarda Nixona. Zaradi protikatoliških predsodkov je po eni strani izgubil veliko glasov, ker pa so se na volitve množično odpravili katoliki (ti so že predstavljali četrtino prebivalstva), od katerih jih je skoraj 80 odstotkov glasovalo zanj, je bila karta protikatolištva, na katero so igrali republikanci, po svoje strel v koleno.

Kennedy proti diskriminaciji, revščini in komunizmu 43-letni Kennedy je postal 35. po vrsti in drugi najmlajši predsednik ZDA v njeni zgodovini. V notranji politiki je v skladu s svojim programom Nove meje (New Frontier) zagovarjal odpravo rasne diskriminacije in revščine. Velik del teh reform je šele po njegovi smrti uresničil Johnson v okviru programa The Great Society (sl. Velika družba).

V zunanji politiki je bil JFK odločen protikomunist. Podprl je poskus strmoglavljanja kubanskega komunističnega diktatorja Fidela Castra, ki pa se je aprila 1961 ponesrečil s spodletelo invazijo v Prašičjem zalivu na Kubi. S Kubo je povezana Kubanska raketna kriza oktobra 1962. Ker so Sovjeti na Kubi začeli nameščati jedrske rakete, je Kennedy zaukazal pomorsko blokado karibskega otoka. Svet je bil na robu jedrske vojne. Po 13 napetih dneh se je kriza končala s kompromisom – Sovjeti so umaknili rakete s Kube, Američani pa iz Turčije in Italije.

Odločen je bil tudi pri zaustavljanju komunizma na stari celini. 26. junija 1963 je nagovoril na sto tisoče Zahodnih Berlinčanov. V govoru je ostro nastopil proti komunizmu, ki ga je označil za nečloveški sistem, ki nima prihodnosti. V času svojega predsednikovanja je tudi okrepil število ameriških vojaških svetovalcev v Južnem Vietnamu, ki se je boril proti komunističnim gverilcem in komunističnemu Severnemu Vietnamu.

Usodni obisk v Dallasu Kennedyja je 22. novembra 1963 v Dallasu ustrelil Lee Harvey Oswald, nekdanji marinec, ostrostrelec, ki je bil navdušenec nad marksizmom in je v letih 1959–1962 živel v Sovjetski zvezi. Umor ni bil nikoli docela pojasnjen, zato so se razvile številne teorije zarote. Žrtev atentata je 5. junija 1968 postal tudi Robert Kennedy - Bobby , ki ga je ustrelil arabski kristjan iz Palestine Sirhan Sirhan, ker je Robert Kennedy podpiral Izrael. JFK-jev mlajši brat je umrl dan po atentatu.