Torek, 27. 10. 2020, 22.01
3 leta, 5 mesecev
Erdoganove sanje o osvojitvi Evrope
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,98
44
Recep Tayyip Erdogan je že od mladih let vnet zagovornik islamizma. V začetku 21. stoletja je želel narediti vtis, da je nekakšen islamski demokrat, ki bo poskrbel za sožitje islama in demokracije, zadnja leta pa ne skriva svojega odkritega islamizma in avtoritarnih teženj.
Turški islamistični predsednik Recep Tayyip Erdogan že nekaj let spodbuja migrantske krize in nato izsiljuje Evropo za milijarde. V Evropi živeče Turke izkorišča kot nekakšnega trojanskega konja in jih poziva, naj osvojijo Evropo z demografskim džihadom.
Otomansko cesarstvo je bilo stoletja najpomembnejša in najmočnejša muslimanska država. Otomanski Turki so zasedli jugovzhodno Evropo in dvakrat prišli do Dunaja, a ga niso nikoli zasedli. Sultan, ki je prestoloval v Carigradu, je bil tudi kalif – verski vodja sunitskih muslimanov po vsem svetu.
Zaton Otomanskega imperija
Od konca 17. stoletja, po neuspešnem obleganju Dunaja leta 1683, se je začel počasni zaton Otomanskega cesarstva, ki je postopoma moralo zapuščati evropske dežele, ki jih je osvojilo v preteklih stoletjih. V 19. stoletju je cesarstvo dobilo vzdevek bolnik ob Bosporju, zadnji žebelj v krsto Otomanskemu cesarstvu pa je zabila prva svetovna vojna.
Namesto Otomanskega cesarstva je nastala Atatürkova Turčija, republika, ki je novembra 1922 odstavila zadnjega sultana in ukinila sultanat. Sultan je tako ostal samo še kalif, a ne za dolgo. Že marca 1924 je Mustafa Kemal Atatürk, ki je želel Turčijo modernizirati po evropskem zgledu, odpravil tudi kalifat.
Atatürkova vojska proti islamistom
Porok Atatürkove dediščine je bila vojska, ki je po potrebi tudi večkrat odkrito prevzela oblast in vzpostavila vojaški režim. Eni od glavnih nasprotnikov kemalizma so bili islamisti. A pri merjenju moči z vojsko so dolga desetletja nizali poraz za porazom. Dokler ni na čelo turških islamistov stopil Recep Tayyip Erdogan, ki je bil med letoma 1994 in 1998 carigrajski župan.
Mustafa Kemal Atatürk je po prvi svetovni vojni po zahodnem zgledu želel preoblikovati Turčijo iz islamskega sultanata v sodobno državo. Odpravil je sultanat in razglasil republiko, odpravil je kalifat in ločil mošejo od države. Med drugim je tudi uvedel gregorijanski koledar, odpravil šeriatsko pravo in uvedel zakonodajo po zahodnem zgledu. Zapovedal je zahodna oblačila za moške in delno tudi za ženske, ženskam je dal volilno pravico in namesto arabske pisave uvedel latinico.
Predsednik vlade je postal leta 2003 (njegova islamistična Stranka pravice in razvoja – AKP – je zmagala na volitvah leta 2001) in se je najprej nekaj let previdno izogibal sporom z vojsko. Začetna leta njegovega vladanja, ki ga je spremljala hitra gospodarska rast, so pozitivno ocenjevali tudi na Zahodu, kjer so Erdoganovo Turčijo imeli za državo, ki je znala uskladiti islam in demokracijo.
Erdoganov obračun s sekularnimi častniki
A Erdogan v resnici ni bil blagohotni islamski demokrat, kar je pokazal v poznejših letih svojega vladanja. Leta 2008 je začel obračunavati z domnevnimi pripadniki domnevne skrivne sekularne organizacije Ergenekon, ki naj bi pripravljala zaroto proti zakoniti turški vladi. Ergenekon naj bi bil del tako imenovane turške globoke države.
V nekaj letih je Erdogan s čistkami, ki so se še okrepile po poskusu vojaškega udara julija 2016, prevzel popoln nadzor nad vojsko. Že prej, po protivladnih protestih, ki so izbruhnili v Carigradu leta 2013, je snel ovčjo preobleko demokrata in pokazal pravi avtoritarni obraz.
Sanje o obnovi Otomanskega imperija
Na zunanjepolitičnem področju je Erdogan, ki se zgleduje po osvajalskih sultanih iz slavne turške preteklosti, začel izvajati politiko širjenja turškega vpliva, ki je znana kot neootomanska politika. Najprej je hotel izkoristiti nestabilnost, ki jo je povzročil izbruh državljanske vojne v Siriji leta 2011.
Erdogan ne skriva, da so njegovi veliki vzorniki otomanski sultani, ki so bili stoletja strah in trepet krščanske Evrope. Z množičnimi shodi rad praznuje pomembne dogodke iz časov slavnega islamskega cesarstva, kot je na primer osvojitev Konstantinopla leta 1453.
V sirski državljanski vojni je Turčija podprla islamiste, ki so se borili proti predsedniku Bašarju Al Asadu. Turška vojska je tudi v letih 2016, 2018 in 2019 zasedla dele sirskega ozemlja ob sirsko-turški meji. Ti deli sirskega ozemlja, ki jim Turčija uradno reče varna območja, so še vedno pod nadzorom turške vojske in sirskih islamistov. S temi vojaškimi posegi je Turčija tudi zatrla oblikovanje kurdske države na severu Sirije.
Vojaški posegi v Libiji in Gorskem Karabahu
Erdogan je letos poslal tudi turške vojaške enote in sirske džihadistične plačance v Libijo in tako podprl libijsko vlado. Poteza, ki je spravila v jezo številne zahodne države, najbolj pa Francijo.
Turški predsednik ima tudi prste vmes pri najnovejšem poskusu Azerbajdžana, da bi vojaško zasedel ozemlje Gorskega Karabaha. Azerbajdžanu pri spopadu z Armenci pomagajo turški vojaški svetovalci in sirski džihadistični plačanci. Turčija tudi pomaga Azerbajdžanu z vojaško opremo.
Boj za prevlado v vzhodnem Sredozemlju
Erdogan napenja svoje mišice tudi v Egejskem morju in v morju okoli Cipra. Leta 2018 je z vojaškimi ladjami preprečil ciprsko iskanje zemeljskega plina, letos poleti pa je poslal turško ladjo za iskanje nafte in zemeljskega plina in spremljajoče vojaške ladje v del Egejskega morja, ki si ga lastita tako Grčija kot Turčija. Grčija se je seveda odzvala z napotitvijo svojih vojaških ladij na sporno območje. Grčijo je podprl tudi francoski predsednik Emmanuel Macron. S turške strani so na Macrona leteli očitki, da je aroganten in da ima "stare kolonialistične reflekse".
Erdoganov politični cilj je tudi postopna razgradnja sekularne turške države. Med drugim načrtno krepi islamske šole, da bi izoblikoval, kot je sam rekel, globoko verno generacijo, ki bo ustvarila novo civilizacijo. Ženske spodbuja, naj se oblačijo po islamskih zapovedih. Letos poleti je znova dovolil muslimanske molitve v Hagiji Sofiji, ki je bila vse od leta 1934 muzej. Ta zgradba je bila dolga leta pravoslavna cerkev, šele po osvojitvi Konstantinopla je bila spremenjena v mošejo.
Veliko težav je Erdogan nakopal Evropi leta 2015, ko je Turčija križem rok opazovala, kako na sto tisoče migrantov iz muslimanskih držav turško ozemlje uporablja kot odskočno desko za prodor proti evropskim državam. Migrantska kriza leta 2015 je v veliki meri krivda Erdoganove Turčije.
Spodbujanje migrantske krize
Letos marca je Turčija znova hotela v Evropi sprožiti migrantsko krizo, ko je spodbudila na deset tisoče migrantov, da so z njenega ozemlja poskušali vdreti na grško ozemlje. Da je bil ta poskus sprožitve migrantske krize umetno spodbujen s strani turških oblasti, nakazuje že to, da je do pritiska migrantov prišlo samo na grško-turški, ne pa tudi na bolgarsko-turški meji.
In to kljub temu, da je meja med Bolgarijo in Turčijo dolga 259 kilometrov, grško-turška kopenska meja pa 200 kilometrov. Razlog, da migranti kot po nekakšnem čudežu niso pritiskali na bolgarsko mejo, ampak samo na grško, je v tem, da sta Erdogan in bolgarski premier Bojko Borisov zaveznika.
Žaljivo rohnenje nad Evropejci
Erdogan se v zadnjih letih zapleta tudi v ostre besedne spore s številnimi evropskimi voditelji. Ko Nizozemska marca 2017 dvema turškima ministroma ni dovolila, da bi pred turškim ustavnim referendumom v okviru kampanje nagovarjala na Nizozemskem živeče Turke na množičnih shodih, je Erdogan Nizozemce žaljivo označil za fašiste in ostanke nacizma.
Že leta je Turčija odskočna deska za migrante in begunce iz številnih azijskih in afriških držav, ki želijo oditi na Zahod. Turčija je tako križem rok opazovala migrantski cunami, ki je leta 2015 s turške obale Egejskega morja pljusknil proti Evropi. Migranti še vedno v manjšem številu iz Turčije prihajajo v Grčijo, Erdogan pa vsake toliko časa Evropi zagrozi, da bo znova spodbudil množičen val, kot je bil tisti med jesenjo 2015 in pomladjo 2016. To grožnjo je poskušal uresničiti februarja in marca letos, a je Grčija ubranila svojo kopensko mejo pred migranti, ko so poskušali na silo vstopiti na grško ozemlje.
V enem od govorov pred referendumom se je obregnil ob nizozemsko prepoved vodenja turške predreferendumske kampanje na nizozemskih tleh in rohnel, da bo Evropa plačala za to, kar je storila. Evropejcem je tudi zagrozil, da če se bo takšen odnos do Turčije nadaljeval, se ne bo mogel noben Evropejec, noben zahodnjak kjerkoli po svetu mirno in varno sprehajati po ulicah.
Klic k demografskemu džihadu proti Evropejcem
Erdogan je v evropskih državah živeče Turke, ki so tja prišli s trebuhom za kruhom pred desetletji, marca 2017 še pozval, naj osvojijo Evropo z nekakšnim demografskim džihadom: "Imejte pet otrok, ne tri. Vi ste prihodnost Evrope." V zahodni Evropi živi več kot pet milijonov Turkov. Te turške migrante Erdogan uporablja kot nekakšnega trojanskega konja proti Evropi.
Te proti krščanski Evropi usmerjene grozeče besede so padle na plodna tla med turškimi volivci, saj so ti na referendumu aprila 2017 izglasovali Erdoganov predlog preoblikovanja parlamentarnega sistema vladanja v Turčiji v predsedniški sistem.
Macron je trn v peti Erdoganu
Zadnje čase pa je Erdoganu velik trn v peti Macronova Francija, ki se zoperstavlja njegovi ekspanzivni politiki v vzhodnem Sredozemlju in v Libiji. Erdogan je tako izkoristil zadnje dogodke v Franciji po islamističnem umoru srednješolskega učitelja Samuela Patyja in za Macrona, ki napoveduje ukrepe proti islamistom, dejal, da bi potreboval pregled duševnega zdravja. Erdogan je tudi podprl bojkot francoskih izdelkov, ker je Macron podprl svobodo izražanja in s tem tudi objavljanje Mohamedovih karikatur.
44