Dubaj, mesto sužnjev

"Smo kot zaporniki. Vstanemo ob petih, ob sedmih začnemo delati, ob devetih zvečer nas pripeljejo nazaj v naselje. Dan za dnem," je svoje življenje na gradbišču v Dubaju novinarju BBC-ja opisal eden izmed imigrantskih delavcev. Od milijona in pol prebivalcev tega emirata je skoraj 90 odstotkov tujcev. Nekaj med njimi je Zahodnjakov, ki jih je prignal visok zaslužek, velika večina pa so nekvalificirani in brezpravni delavci iz Indije, Pakistana, Bangladeša, Šrilanke in hišne pomočnice iz Filipinov, Malezije in v zadnjem času zelo popularne Etiopije.

Segregacija na metroju Hierarhija dubajske družbe je strogo določena. Na vrhu so državljani Emiratov, ki uživajo vse privilegije brezplačnega šolstva, zdravstva in subvencij države. Nato so priseljenci z Zahoda, med njimi prednjačijo Britanci, ki so hitro prevzeli višji družbeni status. Sledijo jim državljani drugih arabskih držav, ti, če niso nekvalificirani delavci iz Egipta, že zaradi kulture uživajo nekaj spoštovanja. Prav na dnu pa so Indijci in vsi, ki dejansko opravljajo vsa dela v mestu, od gradbenih delavcev do hišnih pomočnic, čistilk in prodajalk. Družbeno razslojevanje je tako močno, da državljanov Emiratov na ulicah sploh ne opazite, saj se gibljejo le v svojih izjemno bogatih getih in ekskluzivnih trgovskih centrih. Prav tako pa na mestnih plažah ne opazite delavskega razreda, saj jim je vstop tja prepovedan. Zdaj, ko se gradi metro, se je v medijih pojavila čisto resna debata, da bi uvedli ločene vagone – ene za indijske delavce, druge za vse preostale. In ob tem nihče ni protestiral, ideja se vsem zdi popolnoma sprejemljiva.

Brezpravni delavci brez stranišč Približno 300 tisoč nekvalificiranih delavcev je brez vsakršnih pravic. Večina od njih je v domovini agencijam za delo plačala tudi do dva tisoč evrov, da so jih pripeljali na delo v Dubaj. Velikokrat družina proda zemljo, da lahko plačajo pot, misleč, da bodo denar tako ali tako hitro zaslužili nazaj. Običajno jim obljubljajo dobro plačilo, zavarovanje, celo letalsko karto za obisk družine.

Na letališču pa jih čaka realnost. Ponavadi jim takoj odvzamejo potni list. Strpajo jih v barakarska naselja na obrobju mesta, daleč od oči turistov. Glede na poročila človekoljubnih organizacij jim ne zagotovijo niti najnižjih življenjskih standardov. Po deset jih spi v malih sobah brez klimatskih naprav. Stranišča so brez kanalizacije, tako da se fekalije razlivajo kar po ulicah. Smeti ne odvažajo, tako da se kopičijo po naseljih. Kuhinj pa niti ne potrebujejo, saj jih večina nima niti za dostojno prehrano, zato večinoma jedo riž in lečo.

Ujeti v past delodajalca Tudi zaslužki niso tako bajni, kot so jim obljubili. Delajo šest dni v tednu, dvanajst ur na dan, v peklenski vročini, za kar konec meseca dobijo povprečno od 200 do 300 evrov, nekateri še manj. Med podjetji je navada, da jim prvih dveh plač sploh ne izplačajo. Tako jih ujamejo v zanko – ker bi prvi dve leti tako ali tako odplačevali dolg za prihod v mesto in ker so v zamudi s plačilom, niti ne morejo dati odpovedi. Ne morejo niti odpotovati, saj so jim odvzeli potni list. Tako so primorani ostati v mezdnem delovnem odnosu. Šele po dveh letih lahko z dovoljenjem trenutnega delodajalca zamenjajo službo.

Brez sindikatov Mednarodne organizacije za človekove pravice že nekaj let vztrajno opozarjajo na izkoriščanje delavcev v Dubaju. Toda vlada Emiratov se sklicuje na zakone, ki so res napisani tako, da spoštujejo vse pravice delavcev. V resnici pa ni tako. Čeprav je sodišče že leta 2006 razsodilo, da je odvzem potnega lista nezakonit, to še vedno delajo. Čeprav so mednarodne organizacije opozorile, da je prepoved sindikalnega združevanja kršitev človekovih pravic, so sindikati še vedno prepovedani, vsakršen boj za delavske pravice pa je sankcioniran. Ko so med gradnjo najvišjega nebotičnika na svetu Burj Dubai delavci eno popoldne zaradi neizplačanih plač protestirali tako, da so polomili nekaj lopat, so jih že naslednji dan delodajalci tožili zaradi poškodovanja lastnine.

Normalna kulturna norma V podobnih situacijah je tudi velika večina hišnih pomočnic. Tudi one so agencijam za delo dolžne veliko denarja, da so jih poslali na delo v Dubaj. Tudi njim so odvzeli potni list in jih prepustili na milost in nemilost dodeljene družine.

Ker je izkoriščanje delavcev postalo dubajska družbena norma, je tudi vse več primerov, ko hišne pomočnice do onemoglosti izkoriščajo in šikanirajo tudi Zahodnjaki. Na forumih se pogovarjajo, da so to delavke, ki so navajene na odnos gospodar – suženj, ne pa na odnos delodajalec – delavec. Ali pa, da tako ali tako ne potrebujejo dneva počitka, saj ženska sama ne sme iz hiše. Hkrati pa se hvalijo, kako udobno je življenje, ker jim ni treba delati prav nič, saj imajo za vse "sužnje". Za delovno silo dejansko uporabljajo izraz sužnji.

Sprevrženost družbe se kaže tudi v tem, da so vsi iz višjih slojev prepričani, da se izkoriščani delavci v primeru prometne nesreče sami vržejo pred avtomobil, da bi izsilili odškodnino. Seveda ni treba poudariti, da večina teh delavcev nima niti zdravstvenega zavarovanja.

Seveda se o vsem tem javno ne govori. Strogo cenzurirani mediji Dubaj nenehno prikazujejo kot rajsko mesto sredi puščave. Vse bolj pa se zdi, da je vse skupaj bolj podobno fatamorgani.