Britanska novinarka, ki bo na kolesu skušala predstaviti drugo plat Bližnjega vzhoda

Britanska novinarka Rebecca Lowe je na posebni misiji. Na 11 tisoč kilometrov dolgi poti od Velike Britanije do Bližnjega vzhoda bo na kolesu mehčala stereotipe.

1 / 5

Foto: Arhiv Rebecce Lowe

2 / 5

Foto: Arhiv Rebecce Lowe

3 / 5

Foto: Arhiv Rebecce Lowe

4 / 5

Foto: Arhiv Rebecce Lowe

5 / 5

Foto: Arhiv Rebecce Lowe

Rebecca Lowe je britanska novinarka, ki se je specializirala za teme, povezane s človekovimi pravicami. Nedavno se je podala na pot svobodnega novinarstva, delo pa združila z rekreativno platjo. Na kar 11 tisoč kilometrov dolgo pot od Velike Britanije do Bližnjega vzhoda se je namreč podala kar s kolesom. In to brez posebnih fizičnih priprav. Na poti želi spoznati drugačno plat zgodbe, kot jo podaja večina medijev, s tem pa bo skušala seznaniti tudi javnost. Rebecca je na poti že skoraj 40 dni, do marca prihodnje leto, ko upa, da bo prikolesarila do končne destinacije, Irana, pa jo čaka še mnmogo krajev in še več kilometrov. Trenutno je nekje na poti med Zagrebom in hrvaško mejo z Bosno in Hercegovino, spremljate pa jo lahko tudi na zemljevidu in blogu. Zaveda se, da je bil prvi del poti lahkotnejši v primerjavi s tem, kar jo čaka v nadaljevanju. Predvsem po psihični plati.

Koliko kilometrov je danes že za vami? (pogovor je potekal v četrtek zvečer, op. a.)

Uf, danes je bilo kar naporno. Za mano je približno 90 kilometrov, kar je več od mojega povprečja, ki se giblje okrog 60 kilometrov.

Kam se vam tako mudi?

V Zagreb. Tja moram zaradi nekaterih srečanj prispeti v petek, zato te dni res precej hitim.

Zadali ste si, da v približno osmih mesecih prekolesarite več kot 11 tisoč kilometrov od Velike Britanije do Bližnjega vzhoda. Pot vas bo peljala čez dve celini in 20 držav. S kakšnimi cilji v mislih ste se podali na pot? In to menda brez posebnih fizičnih priprav …

V prvi vrsti je šlo za to, da bolje spoznam Bližnji vzhod in njegove značilnosti. To je namreč področje, za katerega se kot novinarka "freelancerka" želim specializirati. Gre za izredno kompleksno območje, ki je neprestano v medijih in ki je, vsaj jaz tako mislim, pogosto napačno predstavljeno. V medijih se večina njegove raznolikosti porazgubi.

Vse je preveč poenostavljeno. Novinarji govorijo le o spopadih, na ozadje in na zgodovinske temelje tega dela sveta pa se pozablja.

Zakaj ste za pot izbrali ravno kolo? Ker je to način, na katerega lažje prideš do povsem običajnih ljudi? Dobiš pravo sliko dogajanja? Da, na ta način upam, da bom prišla tudi do drugačne slike, kot jo neprestano spremljamo v medijih.

Mislim, da je preveč poudarka na politiki tega območja. Vsa nesoglasja med šiiti in suniti, med Iranom in Savdsko Arabijo, se posplošuje, da ne govorim o splošnem mišljenju, da na tem območju mrgoli teroristov.

Želim se znebiti tega bremena politike, se srečati z ljudmi in predstaviti njihovo zgodbo. Javnosti želim prikazati drugo plat tega dela sveta in dokazati, da imamo z njimi veliko več skupnega, kot si marsikdo misli.

Na Twitterju ste zapisali, da ste v Sloveniji izvedeli, da se je tu leta 1992 zgodil izbris določenega dela prebivalstva. Ste bili že prej seznanjeni s tem?

Ne. Sem se pa pred dnevi v Ljubljani srečala z vodjo Amnesty Internationala in tam izvedela vse o tem. Zdi se mi grozljivo, da ta problematika še vedno ni razrešena. Zagotavljam vam, da se bom o tem informirala tudi v prihodnje. Imam kar nekaj gradiva na to temo.

Jutri odhajate v Zagreb, kam vas bo kolo peljalo potem?

Moj urnik se je zdel malce spremenil, odločila sem se, da izpustim Etiopijo. Mislim, da bi bil obisk te države zame preveč naporen. Iz Zagreba bom pot nadaljevala proti Bosni in Hercegovini, Črni Gori in Kosovu. Potem naprej proti Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Grčiji do Turčije, Libanona, Jordanije, Egipta, Sudana, Omana, Združenih arabskih emiratov pa vse do Irana. Upam, da mi to uspe do marca 2016.

Na poti boste verjetno srečali tudi reke beguncev, ki se, večinoma iz Sirije, skozi Srbijo selijo proti Nemčiji in skandinavskim državam. Kako vi gledate na ta pretresljiv potek dogodkov?

Mislim, da bo to eden največjih madežev v zgodovini človeštva. Tudi Velika Britanija je pri tem pogrnila na celi črti. Odnos do beguncev je negativen, tematika pa za politike kot vroč krompir, ki si ga podajajo, nihče pa se ga noče lotiti. Britanske politike je strah, da bi prebivalci Velike Britanije njihov odziv razumeli kot politiko odrtih vrat. Mislim, da gre za veliko sramoto, ki ne bo nikoli pozabljena.

Kaj v tem trenutku najbolj potrebujemo, da bi se tematika začela razreševati?

Mislim, da potrebujemo voditeljstvo, ne vem pa, če in kje ga sploh lahko pričakujemo.

Dotakniva se še fizičnega dela vaše poti. Več kot 11 tisoč kilometrov. To ni mačji kašelj.

Vse skupaj je bilo res nekoliko preveč širokopotezno zastavljeno. Prve dni sem bila neprestano utrujena. Ko mi je bilo nekje lepo, sem že morala hiteti naprej. Glede na to, da se na kolesarjenje nisem kaj posebej pripravljala, je bil začetek res izredno naporen. Še posebej Francija, ta mi je dala vetra.

Druga stvar je vsakodnevno iskanje prenočišča, tudi to je precej naporno. Precej mentalno izčrpavajoče je vse skupaj.

Kako boste vse te zgodbe predstavili javnosti? S kom imate sklenjeno pogodbo?

Sproti pišem blog. To je sicer bolj za sprostitev, bo pa besedilo objavljeno tudi v nekaj publikacijah. Sodelujem tudi z nekaterimi časopisi, popotniškimi in celo kolesarskimi revijami. Dogovorili smo se, naj se jim oglasim, ko bom imela kaj pokazati.

Kaj bi za zdaj izpostavili kot vrhunec svojega potovanja?

Bilo je kar nekaj stvari, ki so me osupnile. Ena prvih je na primer Gardsko jezero v Italiji. Prespala sem tik ob njem, se zjutraj v miru naplavala. Krasno.

Druga svetla točka je bil obisk Ljubljane. Ne vem, kaj sem pričakovala, verjetno nekaj bolj jugoslovanskega oziroma zaznamovanega z ostanki tega obdobja. No, bilo pa je ravno obratno: lepo, dinamično, pa še internetne povezave so izredne, kar je povsem v nasprotju z internetom, ki ga ponuja Francija. Neverjetno, tam skoraj nikjer nimajo Wi-Fi-ja, poleg tega nihče ne govori angleško.

V Sloveniji sem se počutila izredno dobrodošla. Pa tega ne govorim samo zato, ker ste Slovenka (smeh, op. a.).

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano