Ameriški študentje prisiljeni v vse hujše zadolževanje

Vsota študentskih posojil se je v zadnjih dvanajstih letih podvojila in zdaj znaša že več kot 1.000 milijard dolarjev (okrog 770 milijard evrov). Povprečna zadolženost ameriških študentov na zasebnih univerzah tako znaša dobrih 23.000 dolarjev (slabih 18.000 evrov), na javnih pa le nekoliko manj, in sicer dobrih 20.000 dolarjev (dobrih 15.000 evrov). Kljub temu da se študentskega dolga ni mogoče znebiti skozi bankrot, pa je število osebnih bankrotov med letoma 2008 in 2011 vseeno naraslo s pet na deset odstotkov. Prestižne zasebne univerze so že dolgo nazaj vzpostavile popolnoma tržne cene za visokošolsko izobrazbo. Ameriške univerze so tako že dolgo med najdražjimi na svetu. Letna šolnina na Harvardu tako znaša 36.000 dolarjev (dobrih 27.000 evrov) oziroma 52.650 dolarjev (dobrih 40.000 evrov), če prištejemo še življenjske stroške. Vodilne univerze, kot so na primer Cornell, Johns Hopkins in Stanford, za štirileten študij tako zahtevajo več kot 200.000 dolarjev (dobrih 150.000 evrov), s čimer so se samodejno podražile tudi šolnine na primerljivih univerzah. Tudi javne univerze v tem pogledu niso bistveno boljše in tudi tam študij v resnici ni vsem dostopen. Saj morajo s šolnino, ki je letno omejena na največ 13.000 dolarjev in še dodatnimi 30.000 dolarji, ki so potrebni za življenjske stroške, tudi v tem primeru študentje na leto plačati vsaj 33.000 dolarjev oziroma dobrih 25.000 evrov. Ideal vsem dostopne izobrazbe je tako samo še ideal, saj šolnine danes naraščajo dva do štirikrat hitreje kot inflacija. V zadnjih tridesetih letih so se stroški obiskovanja javne univerze podvojili, odvijajoča se gospodarska kriza pa šolnin ni zmanjšala, temveč jih je celo še povišala. Na zasebnih univerzah so se šolnine lani povprečno povišale za 8,3 odstotka, še posebej skokovita je bila rast na zasebnih univerzah v Kaliforniji (21-odstotna), Arizorni (17-odstotna) in v zvezni državi Washington (16-odstotna). Skrb vzbujajoč je tudi trend, ki je prisoten v vseh 50 zveznih državah, to je sistematično krčenje sredstev za visoko šolstvo, od katerih je življenjsko odvisno delovanje javnih univerz. Zaradi dolgoročnega krčenja sredstev univerzam in posledičnega zmanjšanja subvencij študentom morajo danes ti plačevati bistveno več denarja kot pred desetimi leti.

Študentske štipendije

V sredini šestdesetih let je zvezna vlada začela podeljevati sredstva za štipendiranje neposredno študentom in ne več samim univerzam. Vendar ta sredstva niso šla v korak s skokovito naraščajočimi stroški, zato je razkorak med najvišjo štipendijo in šolnino danes zelo velik. Od najbolj razširjene zvezne štipendije Pell grant lahko posamezni študent dobi največ 5.500 dolarjev letno (dobrih 4.000 evrov), kar predstavlja le kakšno tretjino stroškov šolnine. Preostanek si morajo študentje zagotoviti prek sposojanja denarja. Vendar so tudi državno subvencionirana študentska posojila omejena, zaradi česar si morajo študentje na koncu denar sposojati od zasebnih bank. Število študentov, katerih dolg presega 40.000 dolarjev (slabih 31.000 evrov), se je v zadnjem desetletju tako že podeseterilo. V praksi večina ameriških študentov zato obiskuje profitne visokošolske ustanove, ki za veliko denarja ponujajo malo izobrazbe. Čeprav naj bi te zasebne ustanove poslovale neodvisno od državne pomoči, je kar 90 odstotkov njihovih prihodkov odvisnih od zvezne pomoči. V praksi pa v primerjavi z javnimi univerzami računajo dvakrat višje šolnine, učnemu procesu pa namenjajo le tretjino toliko denarja. Zato ne preseneča, da le vsak peti študent na teh univerzah v resnici pridobi diplomski naziv. Zvezna oblast tako subvencionira zasebne univerze, ki svoje študente silijo v najemanje posojil, zaradi katerih je vsaj polovica prisiljena pozneje razglasiti osebni bankrot. Položaj je tako slab, da je na to težavo v svojem nagovoru ob oceni stanja v državi posebej opozoril tudi predsednik Barack Obama. Po njegovih besedah bi bilo treba kaznovati tiste univerze, ki prehitro višajo šolnine, in jim odtegniti del zveznih sredstev, ki jih prejemajo. Vendar tudi ta predlog ne bo rešil globljih problemov ameriškega gospodarstva in izboljšal položaja srednjega razreda.

Dediščina reaganomike

Trenutni položaj ameriškega visokega šolstva je namreč rezultat več kot treh desetletij trajajočih varčevalnih ukrepov, ki so opustošili javni sektor, povzročili stagniranje plač in močno zaostrili neenakost. Danes je namreč skoraj polovica Američanov pod pragom ali blizu pragu revščine. Vzrok tega je predvsem neokonservativna ideologija, tako imenovana reagonomika, ki so jo po predsedniku Ronaldu Reaganu uresničevali vsi republikanski in tudi številni demokratski predsedniki.

Glavna ideja tega politično ekonomskega pristopa je tako imenovana ekonomija kapljanja navzdol, kar v praksi pomeni, da so službe in bogastvo celotne države odvisne od tega, kako dobro gre njenim najbogatejšim članom. V skladu s to logiko so v zadnjih desetletjih opravičevali nižanje davčnih stopenj za najbogatejše Američane. Reaganomika, ki opravičuje prenašanje stroškov visokega šolstva z javnih na zasebna sredstva, je tako povzročila, da v zadnjih tridesetih letih kar tri četrtine Američanov ni nič bližje univerzitetni izobrazbi, kot so bili pred njenim začetkom.