Nedelja, 16. 4. 2017, 4.27
7 let, 2 meseca
Ali Turčija spet postaja bolnik ob Bosporju?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,15
5
Turki bodo danes na referendumu odločali o tem, ali bodo podprli ali zavrnili ustavne spremembe o zamenjavi parlamentarnega s predsedniškim sistemom. Ne glede na izid bodo posledice verjetno zelo daljnosežne.
Ustavne spremembe so seveda pisane na kožo zdajšnjemu predsedniku Turčije Recepu Tayyipu Erdoganu, ki hlepi po čim večji osebni oblasti.
- Kako je turški "sultan" Erdogan začel ogrožati Evropo
- Je državni udar v Turčiji Erdogan organiziral sam?
- Erdogan grozi: Evropejci ne bodo mogli varno hoditi po ulicah
Erdogan kot novi sultan
Če bodo spremembe izglasovane, bo islamist Erdogan postal skorajda nekakšen novi sultan oziroma, kot piše britanska revija The Economist, bo Turčija zdrsela v sistem, v katerem bo predsednik države nekakšen izvoljeni diktator.
Turčija je dolgo časa veljala za nekakšno zgodbo o uspehu, državo, ki ji je uspelo združiti islam, demokracijo in gospodarski razvoj.
Turčija je še pred nekaj leti veljala za zgodbo o uspehu, zdaj pa se nad njo zgrinjajo črni oblaki.
Erdogan je postopoma spodkopaval sekularno Turčijo
A kot kaže, je Erdogan, ki je Turčiji s svojo islamsko usmerjeno stranko AKP zavladal leta 2002, demokratične standarde upošteval bolj zaradi strahu pred tako imenovano globoko državo (beri: turško vojsko) kot zaradi iskrenega prepričanja v demokracijo.
Bolj ko se je namreč počutil močnega, bolj se je Turčija poslavljala od sekularnega modela države, ki ga je po prvi svetovni vojni vzpostavil Mustafa Kemal Atatürk.
Turčija in sirska državljanska vojna
Tudi dejstvo, da Turčija leži v soseščini nemirnega arabskega sveta, ima negativne posledice za maloazijsko državo. Arabska pomlad, ki se je po severni Afriki in Bližnjem vzhodu razdivjala zlasti leta 2011, je pahnila v krvavo državljansko vojno tudi sosedo Sirijo. Resnici na ljubo tudi s pomočjo turške podpore islamskim upornikom.
Odmev arabske pomladi so bili tudi množični protesti proti Erdoganu leta 2013. A se je ohranil na oblasti kot premier in leta 2014 postal predsednik države.
Protestniki, ki nasprotujejo Erdoganu, nosijo turško zastavo s podobo Mustafe Kemala Atatürka, ustanovitelja moderne in sekularne Turčije. Atatürk, ki ni brez krivde za genocid nad krščanskimi Armenci in etnično čiščenje Grkov, je po drugi svetovni vojni odpravil sultanat in kalifat ter Turčijo obrnil proti Zahodu. Uvedel je latinico, gregorijanski koledar ...
Erdogan po neuspehu na volitvah načrtno zaostruje razmere v Turčiji
A njegova oblast ni bila več tako trdna, kar so pokazale parlamentarne volitve junija 2015, ko njegovi AKP ni uspelo dobiti absolutne večine sedežev v parlamentu. Rešitev za pojemajočo moč svoje stranke je Erdogan videl v zaostrovanju notranjepolitičnih razmer in igranju na nacionalistično karto, da bi spet dobil nazaj glasove, ki jih je izgubil na račun nacionalistične stranke MHP.
Poleti so se tako začeli zaostrovati odnosi s kurdsko manjšino, takrat je iz Turčije tudi pljusknil val beguncev in migrantov proti Grčiji in po balkanski poti proti severu stare celine. Številni so prepričani, da je Erdogan načrtno spodbudil ta val.
Erdogan zaostruje razmere tudi pred referendumom
Taktika zaostrovanja se je izkazala za uspešno, saj je na novih, predčasnih volitvah novembra 2015 AKP dosegla absolutno število sedežev in sestavila novo vlado.
Po neuspehu Erdoganove AKP na volitvah 7. junija 2015 je Turčija (številni so prepričani, da je imel vmes prste Erdogan) kmalu postala odskočna deska za množični migrantski val proti Evropi.
Taktiko zaostrovanja in igranja na nacionalistično karto Erdogan uporablja tudi pred referendumom, in to v smeri proti Evropi. Da bi se prikazal kot močan voditelj oziroma novi neustrašni, osvajalski sultan, se je zapletel v besedne spopade s številnimi evropskimi državami.
Erdogan žali Evropejce in sanja o islamizaciji stare celine
Tako je Nemce in Nizozemce, ki so preprečili turška predreferendumska zborovanja v svojih državah, označil za naciste in fašiste. Svoje rojake v Evropi, za katere je prepričan, da trpijo ponižanje in zatiranje, je pozval, naj imajo številčne družine, da bodo postali "prihodnost Evrope".
Erdogan se leta 2014 razglaša za zaščitnika krimskih Tatarov ...
Erdogan je bil dolgo časa v slabih odnosih z Rusijo. Ob priključitvi Krima k Rusiji leta 2014 se je Erdoganova Turčija razglašala za nekakšne zaščitnike krimskih Tatarov, ki so nasprotovali odcepitvi polotoka od Ukrajine.
Lani jeseni se je začel Erdogan približevati Putinovi Rusiji, s katero je bil dolgo časa v sporu zaradi krimskih Tatarov in ruskega vpletanja v sirsko državljansko vojno.
Še nižje so padli rusko-turško odnosi novembra 2015, ko so Turki sestrelili rusko vojaško letalo, ki naj bi v bojih proti sirskim upornikom kršilo turški zračni prostor.
... po spodletelem državnem udaru pa išče Putinovo zavezništvo
A Edogan je lani pokazal, da se je pripravljen tudi zbližati z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, samo da spravlja Zahod v negotovost in tako preprečuje kakšna bolj ostra stališča zahodnih držav do vse manj demokratične Turčije. V slogu: ne smemo preveč pritiskati na Erdogana, ker se bo potem popolnoma spajdašil s Putinom.
Erdogan izsiljuje Evropo z migranti
Drugi vzvod, s katerim lahko Erdogan pritiska na Zahod, pa je poleg strašenja z povezovanjem s Putinom tudi izsiljevanje Evrope z migranti. Turčija je bila namreč odskočna deska za silovit migrantski val leta 2015, zdaj pa dokaj uspešno Evropo izsiljuje, naj ji da denar in odpravi vizumski režim za turške državljane, če noče ponovitve leta 2015.
Po napovedih bo izid referenduma zelo tesen. Na fotografiji: Erdoganov plakat, ki poziva volivce, da naj podprejo ustavne spremembe. Poleg Erdoganove AKP ustavne spremembe podpira tudi nacionalistična stranka MHP.
Če bo Erdogan z referendumom uspel (javnomnenjske ankete kažejo različne izide, po nekaterih bodo volivci ustavne spremembe sprejeli, po drugih ne, op. p.), potem bo dobil v svoje roke veliko moč.
Napetosti med sekularno in islamistično Turčijo ter med Turki in Kurdi
Kot svari The Economist, Turčija ni ustvarjena za vlado, ki ima popolno oblast, saj je zelo razdeljena. Politično na sekulariste, islamiste in nacionaliste, versko na muslimane sunite in muslimane alevite (ne smemo jih zamenjavati s sirskimi alaviti, op. p.), etnično na Turke in Kurde.
Če bo versko-konservativni blok po zmagi na referendumu hotel utišati preostali, sekularni del Turčije, tako kot je bil sam utišan dolga desetletja, potem država ob Bosporju še dolgo ne bo postala stabilna, so prepričani v zgoraj omenjeni britanski reviji.
Zborovanje nasprotnikov spremembe turške ustave. Turška beseda hayir pomeni "Ne", evet pa "Ja".
Erdogan s pomočjo izrednih razmer že vlada avtoritarno
A tudi če bo referendum padel, to še ne pomeni konec Erdoganove oblasti. Od spodletelega vojaškega državnega udara lani poleti (oziroma Erdoganovega samoorganiziranja državnega udara, kot menijo nekateri) namreč s pomočjo izrednega stanja že vlada kot avtoritarni voditelj.
Do zdaj je zaprl že 50 tisoč ljudi, 100 tisoč ljudi je bilo odpuščenih. Za sumničavi Erdoganovi režim je dovolj že to, da je nekdo hodil v šolo, ki je del izobraževalnega sistema, ki ga je vzpostavil pridigar Fethullah Gülen, ki naj bi iz ZDA rovaril proti turški oblasti.
Preganjanje gulenistov, kurdskih simpatizerjev in kritikov na socialnih omrežjih
Ali pa da je vložil denar v banko, ki spada v Gülenov krog. Tudi izkazovanje simpatije do Kurdov je številne novinarje, intelektualce in politike že drago stalo. Trda prede tudi vsem, ki se po socialnih omrežjih norčujejo iz Erdogana.
Številni zahodni mediji so se v 19. stoletju nekoč strah vzbujajočem Otomanskemu cesarstvu nadeli posmehljivi vzdevek bolnik ob Bosporju. Izraz bolnik za Otomansko cesarstvo naj bi prvič uporabil leta 1852 ruski car Nikolaj I. v pogovoru z britanskim veleposlanikom. Na fotografiji: nemška karikatura iz januarja 1914, ki kaže nemškega častnika, ki pomaga hoditi "bolniku ob Bosporju". Prizor opazujejo britanski, ruski in francoski častnik. Pred drugo svetovno vojno je namreč Nemčija postala glavna zaveznica razpadajočega turškega Otomanskega cesarstva.
5