Ali se prav piše whisky ali whiskey?

Viski je, poleg dud in kilta, zagotovo najbolj prepoznaven del škotske kulture, dediščine, identitete in vsakdanjega življenja. Škoti sicer niso edini, ki avtohtono proizvajajo viski, saj je ta pijača značilna tudi za Irsko, a so Škoti svoj način priprave dodatno zaščitili s pojmom Scotch, ki ga lahko uporabljajo le škotski proizvajalci (mimogrede, beseda Scotch ne pomeni pridevnika škotski v splošni rabi, kot nekateri zmotno mislijo - takrat je, seveda, pravilna beseda Scottish).

Kolikor destilarn, toliko različnih viskijev

Viski je neločljiv del škotske identitete – ne le da jim je, zlasti na podeželju, dolga leta pomagal lajšati dolge zime, je tudi skorajda obvezni del škotske gostoljubnosti. Seveda ni zanemarljivo, da je viski tudi eden od najpomembnejših škotskih izvoznih proizvodov. Škotska letno izvozi za dobrih pet milijard evrov viskija, kar predstavlja četrtino vsega britanskega izvoza vse hrane in pijače. Leta 2011 je izvoz škotskega viskija v povprečju znašal 40 steklenic na sekundo.

Kolikor je destilarn, toliko je različnih načinov priprave viskija, zato je o tipičnem škotskem viskiju načeloma nemogoče govoriti. Za večino škotskih viskijev je značilen dimni priokus, svojo končno aromo, neredko s sadnimi odtenki, pa pridobijo med dozorevanjem v skrbno izbranih sodih. Okvirno pravilo, ki ima izjeme, je, da pri pripravi viskija na Škotskem destilirajo dvakrat, na Irskem pa trikrat.

Priokus dima v škotskem viskiju je morda še najbolj poudarjen pri destilarnah Škotskega višavja, a tudi na tem območju viskiji nimajo enotnega značaja. Tako na primer v severnem delu, njihov najbolj znani predstavnik je verjetno Glenmorangie, prevladujejo polni žitni okusi, medtem ko so v južnem delu, kjer med drugim izdelujejo Aberfeldy, viskiji lažji in imajo bolj suh okus.

Zdravilna voda življenja

Beseda whisky izvira iz gelske besede usquebaugh, kar pomeni voda življenja, pojem, ki ga sicer v drugih jezikih uporabljajo za precej širši nabor pijač. Prvi pisana omemba viskija sega v leto 1405 na Irsko, Škoti pa so ga prvič omenili leta 1494, čeprav naj bi besedo whisky začeli uporabljati že v 12. stoletju namesto izvirne besede usquebaugh.

Sprva so viski uporabljali predvsem v medicinske namene, saj so verjeli, da ohranja dobro počutje, podaljšuje življenje, krepi prekrvavitev in zdravi težave z želodčnimi krči ali okuženost s kozami.

Viski kot nacionalni ponos

Vedno večja proizvodnja viskija je pritegnila pozornost škotskih oblasti, ki so v 16. stoletju najprej obdavčile slad, pozneje pa tudi končni izdelek. Po združitvi Škotske z Anglijo leta 1707 so se davki samo še višali, ne nazadnje tudi zato, ker je s tem Anglija poskušala krotiti nezadovoljne Škote. No, ti se niso vdali in velik del proizvodnje viskija se je takrat preselil v ilegalo. V očeh Škotov je viski tako postal še pomembnejši del njihove identitete.

Šele leta 1823 je parlament Združenega kraljestva sprejel zakon, ki je razbremenil zakonite proizvajalce viskija in obenem začel resneje preganjati nezakonite.

V naslednjem letu je destilarna Glenlivet, ena od bolj znanih na Škotskem, pridobila dovoljenje, skladno z novo zakonodajo, a danes marsikaterega Škota boli, da je ta pristala v francoskih rokah.

Sami ne pridelajo dovolj surovin

Temeljna sestavina viskija je ječmenov slad. Škotska ne pridela vsega ječmena za svojo porabo ter proizvodnjo viskija in piva, zato ga deloma tudi uvaža, prav tako uvažajo tudi že pripravljeni ječmenov slad, večinoma iz Nemčije.

Redki so proizvajalci, ki sami proizvajajo slad, iz katerega bodo z destilacijo pridobili viski. Večina izmed manj kot deset takih proizvajalcev na Škotskem to počne bolj zaradi tradicije in turizma, zato tudi oni del slada dobavljajo od drugod.

Kateri je boljši: sodobni ali tradicionalni?

Toda stroka vztraja: sodobno pripravljen slad iz industrijske proizvodnje se pri pripravi viskija obnese bolje kot tradicionalno pripravljeni, saj je v sodobnih obratih lažje zagotoviti in vzdrževati prave pogoje za dozorevanje ječmena.

Zagovorniki tradicionalne pridelave imajo še en pomemben argument: nacionalni ponos, ki ga pri Škotih zagotovo ne manjka. Zato jih po tihem toliko bolj boli, da je večina škotskih destilarn, predvsem večji proizvajalci, pristala v rokah tujih lastnikov, a vendarle vztrajajo pri svojih najbolj priljubljenih glede na okus in regijo porekla.

Nazaj k začetnemu vprašanju

Razlika v zapisu se je pojavila v zadnjem četrtletju 19. stoletja, ko so irski proizvajalci želeli začeti izvažati svojo žlahtno kapljico v ZDA. Prepričani so bili, da so njihovi viskiji, ki takrat niti niso bili pripravljeni tako zelo skrbno kot danes, veliko bolj kakovostni.

Z namenom, da bi svoje izdelke ločili od takrat ne ravno cenjenih škotskih tekmecev, so Irci dodali eno črko v svoj zapis in ta razlika vztraja še danes. Irci zagovarjajo zapis whiskey, ki ga v praksi raje vidijo tudi v ZDA, Škoti in preostanek sveta, pa tudi knjižna ameriška angleščina, priznavajo le zapis brez e, torej whisky.