Zdravniška stavka: "Naše javno zdravstvo je centralnoplansko gospodarstvo, ne odziva se na dejanske potrebe"

V torek, 8. novembra, je napovedana stavka zdravnikov in zobozdravnikov. Stavkali bodo tako, da ne bodo delali več kot 40 ur na teden.

O tem, kaj zdravnike najbolj pesti pri njihovem vsakdanjem delu, smo povprašali radiologa Gregorja Šavlija. Kot pripravnik je delal v kliničnem centru v Ljubljani, pozneje pa v zdravstvenih domovih v Ajdovščini in Novi Gorici – deloma kot zdravnik družinske medicine, deloma kot urgentni zdravnik. Nekaj časa je bil tudi specializant ortopedske kirurgije. Danes je vodja radiološkega oddelka Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica.

Kot zdravnik je zaposlen od leta 2001, pred tremi leti in pol je opravil specializacijo. Ves čas je zaposlen v javnem zdravstvu. Uvrščen je v 48. plačni razred, kar pomeni, da prejema 2.782 evrov bruto plače. Dodatek za vodenje oddelka znaša osem odstotkov osnovne plače (ko je na dopustu, tega ni).

"Slovensko zdravstvo je predobro glede na vložek" #video

Pravi, da je bil do zdaj vedno proti stavkam zdravnikov. "Vedno sem trdil, naj to trg regulira. Če ti kaj ni prav, pojdi drugam po boljšo plačo." Zdaj meni, da so nujno potrebne tudi strukturne spremembe, ker trenutno stanje ni vzdržno.

17 let brez napredovanja

Kot glavno težavo izpostavlja, da ni spodbud za delo, zlasti za mlajše. "Obtičal sem v najnižjem razredu in nimam nobene možnosti napredovanja. Še vedno sem v najnižjem specialističnem razredu." Prvič bo napredoval leta 2018. "Nikogar ne zanima, ali kaj znam ali ne. Napreduje se izključno po letih. To je edini kriterij. Namesto meritokracije v Sloveniji vlada gerontokracija, ker napreduješ samo, če si starejši."

Staranje prebivalstva in vedno več tožb

Zahteve prebivalstva se povečujejo – zaradi staranja prebivalstva in defenzivne medicine. "To, kar se je dogajalo v ZDA pred 10 ali 20 leti, zdaj prihaja k nam. Zdravniki se bojijo tožb, zato so se diagnostični in terapevtski postopki pomnožili. Govorimo o računalniški tomografiji (CT), gastroskopiji in podobnem. Nas ni toliko več, od nas pa se zahteva vedno več." Šavli opozarja, da se od zdravnikov zahteva že toliko, da ni več mogoče pričakovati, da bi dobro opravljali svoje delo.

"Napredovanja so povsod v podjetjih pomembna. Tudi v McDonald'su vsak začne s cvrtjem krompirja, a upa, da bo, če bo bolje delal, napredoval. To ga žene naprej." Foto: Vid Ponikvar

Za primer daje svojega kolega, ki dela v Bristolu v Veliki Britaniji. Ko je podpisal pogodbo, je natančno vedel, kakšne so njegove dolžnosti. V osmih urah mora napisati 24 izvidov CT za 120 funtov na uro. Ob tem ga ne motijo s telefoni.

"Pri nas je približno enako – napišemo približno tri izvide CT na uro, plačani pa smo približno petkrat manj. Ob tem slovenski BDP ni petkrat manjši od britanskega," ugotavlja radiolog.

"Ni napredovanj, dela pa je vedno več, in to v zastarelem tehnološkem okolju, z malo možnosti, da se ukvarjaš z napredno medicino – kar te najbolj zanima, ko si na začetku poti." Ob tem poudarja, da z veseljem veliko dela, a ne prek svojih zmožnosti, saj gre to na račun pacientov.

"Treba je postaviti jasne standarde in normative, koliko moramo narediti. Zdaj ni meje. Delodajalec se lahko spomni, da moram napisati tudi 50 izvidov CT, a že vem, da bom pri polovici zgrešil," pravi Šavli.

"Fides se je v predlogu malo zgledoval po Veliki Britaniji. V njem je še vedno malo gerontokracije, a je vseeno za mlade boljši kot trenutna ureditev." Foto: Vid Ponikvar Beg v tujino

Od tistih, ki so z njim isto leto končali specializacijo, jih je šest že v tujini, kar je polovica. "In to še ni konec. Tudi jaz razmišljam o tem." Za primer, kjer zdravnikov niso poslušali, daje Romunijo. "Zgodil se je eksodus zdravnikov. Njihovo število se je zmanjšalo z 21 na 14 tisoč v treh letih."

Po Šavlijevem mnenju bi moralo pri napredovanju šteti tudi znanje. Morali bi se ocenjevati znotraj kolektiva. "Med seboj točno vemo, kdo je kdo. Točno vem, koga bom šel vprašat, ko se mi bo kaj zataknilo."

"Trg vedno deluje. Tudi ko misliš, da ne deluje, deluje. Ko sistem razpade, ko ne dobiš več zdravstvene storitve, poiščeš nov način. V Srbiji moraš priti s kuverto." Poudarja, da to ne pomeni, da podpira korupcijo, a ta se pojavi po naravni ekonomski poti, ko ljudje iščejo pot do zdravstvenih storitev. "Tega zdravniki ne želimo, nočemo kuvert. Vsi moji kolegi – dam roko v ogenj zanje – niso skorumpirani. Hočemo se le ukvarjati z medicino na neki spodobni ravni."

Oprema se kvari, denarja za novo ni. Foto: Vid Ponikvar

Zastarela oprema

Oprema, s katero delajo, je zastarela. "Naši aparati stanejo okoli milijon evrov. Vsi so stari več kot osem let. V Nemčiji jih zamenjajo že pred tem. Naš aparat za CT se sumljivo veliko kvari, morali ga bomo zamenjati. S čim ga bomo kupili? Ta trenutek smo v minusu za 1,7 milijona evrov. To izgubo smo pridelali v enem letu."

Na področju računalniške tomografije njihov oddelek letni načrt presega za skoraj 30 odstotkov, pri ultrazvoku 55 odstotkov, zahteve so še večje. "To pomeni, da za 55 odstotkov presegamo tisto, za kar nas bo ZZZS plačal." Foto: Vid Ponikvar Tržna logika tu ne deluje, pravi. "Mi smo izjema, kako se pridela minus. Podjetja gredo ponavadi v stečaj, ker je trg prenasičen in svojega izdelka ne morejo prodati. Mi smo v minusu zato, ker smo naredili preveč!"

Pregledali so namreč več pacientov in naredili več zanje, kot jim za to plača zavarovalnica. "Vsak CT, ki ga naredimo kot presežen program, stane od 50 do 60 evrov – in v to stroški osebja niti niso vključeni," je izračunal Šavli.

"Tega ne delamo, ker bi nam bilo zabavno delati več," poudarja. "Vodstvo bolnišnice je v istem 'zosu'. Moralo bi se strinjati s stavko. Če naredimo manj, bomo pridelali manj izgube. Naše javno zdravstvo je čudno. Če bi se obnašali tržno, bi delali manj, ljudje bi bili še bolj nezadovoljni. Čakalne dobe bi se še podaljšale."

Centralnoplansko gospodarstvo

Zakaj pride do tega? ZZZS vnaprej določi višino sredstev, ki jih bo namenil za določene preiskave, posege in terapije, ne ozira pa se na dejansko stanje in potrebe, pojasnjuje zdravnik.

Dolgoročnega izhoda ni, treba bo privatizirati – vsaj zavarovanje, meni Šavli. Foto: Vid Ponikvar Šavli za primerjavo daje avtomobilsko zavarovanje. Če bi to delovalo enako kot zdravstveno, bi zavarovalnica rekla: "V Žalcu povrnemo štiri primere za točo." Toda bilo jih je pet. Kaj bomo torej? Ne ozirajo se na dejanske potrebe ljudi, opozarja Šavli.

Izobraževanj bistveno premalo

Brez izobraževanja ne gre. Kot vodja oddelka želi smiselno, pametno izobraževanje za denar, ki je na razpolago. "Oddelek od bolnišnice za izobraževanje dobi 5.400 evrov letno, na oddelku pa imamo 35 ljudi s končano fakulteto, ki se morajo izobraževati. To znese 150 evrov na osebo. Tipične kotizacije za dobro izobraževanje pa znašajo od 500 evrov navzgor," pove Šavli. "Toda ne moreš biti dober brez rednega izobraževanja."

Na oddelku so se zato dogovorili, da na primer dnevnic v tujini sploh ne izplačujejo. "Pazim na stroške in to kot vodja zahtevam tudi od sodelavcev." Brez sponzorskih sredstev pa, kot pravi, sploh ne bi šlo.

"Prijatelj, profesor na FDV, ima na razpolago dobrih 2.000 evrov letno za izobraževanje. To se mi zdi prav, čeprav niti to ni veliko. Pri nas pa je 150 evrov. Hočem dobro delati. In če ne bo več izobraževanj, grem takoj od tu," je odločen.

Na področju družinske medicine bi morali delati najboljši zdravniki. Oni morajo v poplavi pacientov ugotoviti, kateri primeri potrebujejo posebno obravnavo, je prepričan Šavli. Foto: Vid Ponikvar

Najbolj nastradajo zdravniki družinske medicine

Po Šavlijevem mnenju so največje žrtve sistema zdravniki družinske medicine. Poudarja, da morajo pregledati preveč pacientov, da bi se jim lahko resno posvetili. "To je industrija. Splošna medicina se zdi preprosta. Ljudje mislijo, da je to pisanje napotnic in receptov. Eden redkih sem, ki trdim, da za splošnega zdravnika potrebuješ najboljše zdravnike."

Kot splošni zdravnik lahko malo pogledaš, poslušaš, potipaš, iz tega pa moraš izločiti težje primere, pojasnjuje. V poplavi primerov viroz, na primer, moraš razbrati, ali ima kdo morda levkemijo.

"Za to, da iz plev dobiš zrnje, potrebuješ najboljše zdravnike in čas, da se pacientom posvetijo. Na primer: prišel je nekdo, ki ga je bolela noga. Lahko bi bilo kaj narobe s hrbtom, lahko bi bilo karkoli. Potreboval sem kar nekaj časa za vprašanja, pregled, da sem ugotovil, da ima zamašeno žilo. V poplavi pacientov take reči mimogrede zgrešiš. Na koncu te pa tožijo," pravi zdravnik.

"Pacienti nam na žalost ne uhajajo v Italijo. Lahko bi malo več uhajali. Mi bi bili zadovoljni, kar je noro. V vsakem poslu si želiš več strank, tu pa je obratno." Foto: Vid Ponikvar Tožb do zdaj malo

Priznava, da imajo zdravniki v Sloveniji vendarle še kakšno ugodnost. Tožb do zdaj skoraj ni bilo. "V Jugoslaviji so zdravniki imeli ego. Pihali so jim na dušo, bili so bogovi, zato so nas do zdaj pustili pri miru. A to se zdaj spreminja," ugotavlja Šavli.

"Zahteve postajajo britanske, kar je pravilno, a preostale zadeve ne sledijo. Če bi naredil toliko, kolikor znašajo potrebe, bi vsak napisal od 25 do 30 izvidov CT na dan. Toda točno vem, kje imam mejo. Če napišem več kot 20 izvidov CT na dan, se že pozna na kakovosti mojega dela." S tem se povečuje možnost za napake in posledično tudi tožbe.

Kadrov iz tujine ni več

Bi se dalo vrzel zdravnikov napolniti s kadri iz tujine? 30 dni so imeli odprt razpis za radiologa, a se nihče ni prijavil. Pritok z Balkana se je precej umiril, čeprav od njih sploh ne zahtevajo več dobrega znanja slovenščine.

"Slovence pa imajo v tujini radi. Smo kar dobro izurjeni za delo. Imamo aparate, lahko približno delamo. Slovenski zdravniki znamo kar veliko za zelo ugodno ceno," je prepričan Šavli.

"V Veliki Britaniji in Skandinaviji zelo intenzivno iščejo zdravnike. Imam profil na LinkedInu in ne mine teden, da ne bi dobil kakšne ponudbe." Foto: Vid Ponikvar

Zdravstvo je v redu, šlo bo na slabše

"Zdravstvo je v Sloveniji na višji ravni, kot bi moralo biti glede na številke in na to, kaj se dogaja. Ljudje nimajo kaj tarnati. Je kar v redu, šlo bo na slabše," napoveduje.

Pravi, da se bomo morali kot družba odločiti, v katero smer bomo šli. "Če želimo obdržati zahodno medicino, bo treba več vložiti v to. V zdravstvo vlagamo manj kot devet odstotkov BDP, vse zahodne razvite države vlagajo več kot deset odstotkov. Lahko pa gremo v drugo smer – se dogovorimo, da bomo imeli slabše zdravstvo, a se potem ne smemo pritoževati zaradi korupcije in čakalnih dob."

"Če se tako odločimo, lahko vztrajamo pri centralnoplanskem gospodarstvu, ki pa se ni obneslo v nobeni državi," trdi Šavli.