Nedelja, 8. 10. 2017, 17.10
6 let, 6 mesecev
Starodavna slovenska dežela, ki si jo je prisvojila Hrvaška
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,23
8
Slovensko-hrvaški mejni spori imajo že dolgo zgodovino. Eden od takšnih je bil tudi spor med deželo Kranjsko in Hrvaško o Prezidu in Čabru.
Ozemeljski spori, ki smo jim po osamosvojitvi priča med Slovenijo in našo južno sosedo, niso v zgodovini nič novega. Najbolj izstopajoč in razvpit primer iz slovensko-hrvaške zgodovine je spor zaradi Žumberka.
Malce v senci prerekanj o Žumberku pa je bilo vprašanje pripadnosti območja, ki se mu danes reče Gorski kotar (kotar je hrvaška beseda za okraj, op. p.).
Čabarski okraj je bil pred 16. oziroma 17. stoletjem del Kranjske
Gre za kraje Prezid (včasih se je imenoval Staro Babno Polje), Čabar (domačini mu pravijo Čeber), Gerovo in druge manjše kraje severno od zdajšnjega hrvaškega narodnega parka Risnjak.
To območje je bilo dolga stoletja del dežele Kranjske in je pripadalo gospostvoma Lož in Kočevje, poseljeno pa je bilo s slovensko govorečim prebivalstvom.
Hrvaška se je v deželo ob Čabranki oziroma Čebranki in zgornji Kolpi (Prezid, Čabar, Parg, Gerovo, Zamost ...) začela širiti v 16. stoletju. Prvi so si to območje prilastili plemiči hrvaške rodbine Frankopani. Ti so bili izvirno knezi na otoku Krku, pozneje pa so svoje posestvi iz Vinodola ob Kvarnerju širili proti goratemu in gozdnemu severu, ki je bil bogat z rudami. Čeprav na hrvaški strani trdijo, da so Frankopani svojo oblast v dolini Čabranke in zgornje Kolpe vzpostavili že vsaj v 13. stoletju, pa urbar iz leta 1468 omenja, da so imeli Frankopani v lasti gorskokotarske kraje, kot so Vrbovsko, Bosiljevo, Lukovdol in Gomirje, ne pa še tudi krajev na Kranjskem, kot so Prezid, Čabar ali Gerovo.
Ozemeljsko širjenje hrvaških plemiških rodbin proti severu
Po bitki pri Mohaču leta 1526, v kateri so Turki do tal potolkli ogrsko vojsko, so se ostanki nekdaj mogočnega Ogrskega kraljestva, katerega del je bila tudi Hrvaška, vključili v Habsburško monarhijo.
S tem tudi meja Kranjsko in ogrsko Hrvaško ni bila več trdna državna meja, temveč je postala prepustna notranja meja. V 16. stoletju so se tako v čabrskem okraju dokončno utrdili Frankopani, hrvaška plemiška rodbina z območja današnjega Kvarnerja.
Čabarski okraj v rokah Zrinjskih
Po smrti Štefana Frankopana leta 1577 je frankopanska posestva v čabarskem okraju dobila hrvaška plemiška rodbina Zrinjski. Leta 1651 so Zrinjski v Čabru med drugim zgradili tudi topilnico železove rude, pozneje tudi kovnico. Izučeno delovno silo so iskali v deželah Nemškega cesarstva.
Leta 1638 sta si brata Peter in Nikolaj Zrinjski razdelila posestev. Gorski kotar in Vinodol je dobil Peter Zrinjski (na fotografiji), poznejši hrvaški ban. Peter Zrinjski, ki so ga zaradi protihabsburške zarote leta 1671 obglavili, je spodbujal gospodarski razvoj Gorskega kotarja.
V čabarski okraj so tako Zrinjski za potrebe gospodarstva naseljevali poleg mojstrov in rudarjev iz Kranjske (v kraj Tršče so na primer Zrinjski leta 1665 privabili idrijske rudarje, ki so tu kopali železovo rudo) tudi mojstre iz Nemčije in Češke. Poleg tega so verjetno Zrinjski v 17. stoletju slovensko govoreče prebivalstvo iz čabarskega okraja naseljevali tudi v druge svoje gorskokotorske kraje: Skrad, Delnice, Brod na Kupi, Lokve …
Gospostvi Lož in Kočevje zahtevali vrnitev svojega ozemlja
A ozemlje čabarskega okraja sta si lastili tudi kranjski gospostvi Lož in Kočevje, zato so kranjski deželni stanovi stalno vlagali pritožbe in zahtevali vrnitev ozemlja Kranjski.
Leta 1671, ko so po propadu zrinjsko-frankopanske zarote proti dunajskemu dvoru usmrtili Petra Zrinjskega, so kranjski deželni stanovi v svoji vlogi opozorili, da so si Zrinjski ozemlje čabarskega okraja nasilno prisvojili v začetku 17. stoletja.
Jezikovno slovenski so, če ne prej, pa vsaj v 17. in 18. stoletju, postali tudi gorskokotarski kraji, kot so Delnice, Ravna Gora, Brod na Kupi in Skrad. Sem so Zrinjski naseljevali slovensko govoreče prebivalce iz doline Čabranke in verjetno tudi priseljence iz Kranjske. Vzhodno od Ravne Gore (Moravice, Matići ...) so hrvaški plemiči v 16. stoletju naseljevali pravoslavne, srbsko govoreče Vlahe. Vzhodno od Broda na Kupi na desni strani Kolpe (Plemenitaš, Močile, Osojnik ...), podobno kot v Fužinah južno od Delnic, živi kajkavsko govoreče prebivalstvo. Južno od Kolpe leži tudi kajkavski kraj Lukovdol, kjer se je rodil znani hrvaški pesnik Ivan Goran Kovačić. Ta je napisal tudi zbirko kajkavskih pesmi z naslovom Ognji i rože (sl. Ognji in rože).
Zrinjski izmaknili Čabar vdovi grofa Blagaja
Takrat je gospostvo Kočevje vodila Doroteja Blagaj, vdova pokojnega grofa Blagaja. Blagaji so bili izvirno slavonski plemiči, ki so se po izgubi svojih posestev v Bosni zaradi turških osvajanj preselili na Kranjsko, kjer je leta 1547 grof Štefan Blagaj kupil gospostvo Kočevje.
Kot so pojasnjevali kranjski deželni stanovi, grofova vdova prilastitvi kočevskega ozemlja od Čabra do mej Grobnika ni ugovarjala, ker se je takrat ubadala z napadi Vlahov.
Pogajanja o vrnitvi Čabra Kranjski
A čabrski okraj je tudi po letu 1671 še vedno ostal del Hrvaške oziroma Ogrske. Leta 1678 je bila zadeva delno rešena, a le v prid loškemu gospostvu.
Leta 1784 se je na pritisk ogrske komore knez Henrik Turjaški, takratni lastnik gospostva Kočevje, odrekel spornemu ozemlju proti odškodnini 12 tisoč goldinarjev. A kljub temu se je spor še vedno vlekel vse do leta 1794 (vir: Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne).
Če so za jug Bele krajine, kamor so se v 16 stoletju naselili Uskoki, značilni plesi in pesmi (belokranjsko kolo, Lepa Anka, Zeleni Jurij, Pastirče mlado ...), ki izvirajo iz Balkana, pa je folklora čabarskega okraja, ki je zdaj del Hrvaške, povezana z osrednjo Slovenijo in ima prepoznaven alpski pečat. Velik vpliv ima tudi slovenska narodnozabavna glasba. Tole so plesi prebivalcev Čabra:
Kranjsko-hrvaška pogajanja v 19. stoletju o vrnitvi Prezida
Leta 1847 so se v Zagrebu začela pogajanja o ozemeljskih sporih med Kranjsko in Hrvaško oziroma Ogrsko. Na teh pogajanjih je bilo v ospredju vprašanje vrnitve Žumberka in Marindola Kranjski.
A kranjska stran je znova odprla tudi vprašanje čabarskega okraja. Tokrat Kranjci niso zahtevali vrnitve vsega čabarskega okraja, ampak le njegov najbolj severni del, Prezid (nem. Altbabenfeld).
Med letoma 1929 in 1931 je bil čabarski okraj del Dravske banovine
Pogajanja niso obrodila sadov, čeprav so se vlekla desetletja. Po koncu prve svetovne vojne in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je čabarski okraj postal del Karlovške oblasti.
Leta 1929, ko se je Kraljevina SHS preimenovala v Jugoslavijo in razdelila na banovine, je čabarski okraj postal del Dravske banovine. A po drugi strani je zunaj Dravske banovine ostal okraj Metlika oziroma Bela krajina.
Legendarni junak Zgornjekolpske doline, ki ga poznajo na obeh straneh današnje državne meje, je Peter Klepec iz Osilnice, mož nenavadne moči, ki je iz doline pregnal plenilske Turke. Klepec je bil kot otrok telesno šibek in tarča nasilja zlobnih pastirjev. A vse se je spremenilo, ko mu je gorska vila podarila nadnaravno moč. Kot še pravi slovenska pripovedka, je Klepec po poroki v Malem Logu pri Gerovu zgradil hišo.
Čabarski okraj k Savski, metliški okraj k Dravski banovini
Leta 1931 seje tako zgodila menjava: okraj Metlika je pripadel slovenski Dravski banovini, čabarski okraj pa hrvaški Savski banovini, središče katere je bil Zagreb.
Leta 1939, ko je bila z združitvijo Savske in Primorske banovine ustanovljena Banovina Hrvaška, je čabarski okraj pripadel tej banovini.
Osvobodilna fronta v Prezidu, po vojni Čabarski okraj k Hrvaški
V času druge svetovne vojne je bil čabarski okraj del italijanskega okupacijskega območja. Je pa pomenljivo, da je med drugo svetovno vojno v Prezidu deloval okrajni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Po drugi svetovni vojni je območje Čabra (Čabar, Prezid, Gerovo …) pripadlo Hrvaški.
Eugen Kvaternik
Kot zanimivost. Iz Gorskega kotarja izvirajo tudi znani hrvaški nacionalisti, ki so v resnici (delno) slovenskega rodu: pravaš iz 19. stoletja Eugen Kvaternik (njegov oče se je rodil v Ravni Gori), ustaš Slavko Kvaternik (rojen v delu Gorskega kotarja, kjer večinoma živijo Srbi), ki je 10. aprila 1941 v Zagrebu razglasil fašistično Neodvisno državo Hrvaško, in njegov sin Eugen Dido Kvaternik, eden od najbolj krvoločnih ustaških preganjalcev Srbov in Judov. Ustaš je bil tudi častnik jugoslovanske vojaške mornarice Petar Milutin Kvaternik, brat Slavka Kvaternika, ki je 10. aprila 1941 v Crikvenici poskušal s svojimi privrženci jugoslovanske vojaške ladje izročiti Italijanom, a je to preprečila skupina jugoslovanskih mornariških častnikov pod vodstvom Slovenca Mirka Pleiweissa, ki je Kvaternika usmrtila.
Zedinjena Slovenija ni vključevala ozemlja Čabra in Delnic
V 19. stoletju, ko se je začelo slovensko narodno gibanje, območje čabarskega okraja in drugi deli Gorskega kotarja, kjer je živelo slovensko govoreče prebivalstvo (Delnice, Ravna Gora, Skrad, Brod na Kupi, Lokve …), niso bili del tega gibanja, prav tako slovenska stran ni vključevala tega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo.
Kljub temu da je slovenski narodni buditelj Peter Kozler leta 1854 v svojem Kratkem slovenskem zemljopisu ugotavljal, da del prebivalstva Gorskega kotarja govori bolj čisto slovenščino kot Belokranjci: "Ljudje v Gerovu pri Osivnici, v Plešici, Delnici, Ravnigori, Škradi itd., ki so že na hervaški zemlji, bolj slovensko-kranjsko govore kakor pa beli Krajnci."
Madžarski zemljevid Gorskega kotarja iz 19. stoletja. Čabarski okraj (označen s št. 7) je del ogrsko-hrvaške Modruško-reške grofije (županije). Številka 6 je delniški okraj, številka 8 pa vrbovski okraj.
Jezikoslovci o jeziku prebivalcev Gorskega kotarja
Kljub temu da velik del Gorskega kotarja govori narečje, ki je slovenskega izvora, pa na večini slovenskih zemljevidov slovenskih narečij to ni označeno. Razen zemljevida narečij Frana Ramovša iz pred 2. svetovne vojne, kjer so Prezid, Čabar in Brod na Kupi označeni kot kraji, kjer se govori slovensko, se slovenski dialektološki zemljevidi večinoma končajo na slovensko-hrvaški državni meji.
- "Zagreb leži na slovenski zemlji"
- Zakaj je Hrvaška dobila Savudrijo, čeprav tam niso živeli Hrvati
- Kako je Hrvaša jugoslovanski vojski omogočila napad na Slovenijo
Zanimivo je tudi, da ima korenine v Gorskem kotarju veliko znanih hrvaških jezikoslovcev. Tako sta se v Ravni Gori rodila jezikoslovca Josip Vončina in Nikola Majnarić. Zadnji je po prvi svetovni objavil jezikoslovno študijo, v kateri je trdil, da v Ravni Gori govorijo čisto slovensko rovtarsko narečje in da so se prebivalci preselili iz Kranjske.
Med letoma 1929 in 1931 je bil Čabarski okraj del Dravske banovine (oranžna barva).
V gorskokotarskem kraju Lokve se je rodil jezikoslovec Rudolf Strohal (po priimku verjetno češkega rodu), ki je pisal o tem, kako je jezik iz Čabra v 17. stoletju prodiral v Lokve in v 18. stoletju izpodrinil hrvaško čakavščino.
8