Janez Janša
Ponedeljek, 26. 12. 2016, 3.37
6 let, 6 mesecev
Dan samostojnosti in enotnosti
Slovenski čudež #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,88
43
57. številka Nove revije, proces proti četverici JBTZ, slovenska pomlad, demokratične volitve, plebiscit o samostojnosti ... To so nekateri od mejnikov na poti k slovenski državi.
V Sloveniji na današnji dan praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, in sicer v spomin na 26. december 1990, ko so v slovenskem parlamentu slovesno razglasili izid plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije, ki je bil tri dni prej – 23. decembra 1990.
A pot slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije se je začela že leta pred tem. Poglejmo mejnike od znamenite 57. številke Nove revije naprej.
Slavna 57. številka Nove revije
Nova revija je začela izhajati leta 1982, v času, ko se je začela komunistična Jugoslavija vse bolj pogrezati v gospodarsko krizo. Še zlasti odmevna in pomembna je bila 57. številka, ki je izšla februarja 1987 in je vsebovala prispevke za slovenski nacionalni program, zato velja za programski temelj slovenskega osamosvajanja. 57. številka je bila slovenski odgovor na vse večje težnje južnih republikah, da bi s spremembo jugoslovanske ustave iz leta 1974 Jugoslavijo spremenile v unitaristično in centralistično državo.
Aretacija Janeza Janše 31. maja 1988
Poleg kroga okoli Nove revije je bil partijski oblasti in Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) trn v peti tudi tednik Mladina. Eden od najbolj znanih kolumnistov tednika je bil Janez Janša. Ta je leta 1988 kandidiral za predsednika mladinske organizacije ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije). 31. maja 1988 zgodaj zjutraj ga je slovenska Služba državne varnosti (SDV), pogovorno bolj znana kot Udba, aretirala in ga naslednji dan izročila jugoslovanski vojski, ki ga je zaprla v vojaški zapor na Metelkovi.
- To je revija, ki je Slovencem pokazala pot iz jugoslovanske agonije
- Majniška deklaracija: ko Slovenci zahtevajo suvereno državo
- "Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo." (foto)
- Ko sta merila moči slovenski David in jugoslovanski Goljat
Poleg Janše sta SDV in vojaška protiobveščevalna služba Kos aretirali tudi zastavnika JLA Ivana Borštnerja ter novinarja in urednika Mladine Davida Tasiča. Vse tri in tedanjega urednika Mladine Francija Zavrla je nato vojaško tožilstvo obtožilo izdaje vojaške skrivnosti (corpus delicti je bilo posedovanje dveh vojaških dokumentov o posegu vojske v primeru civilnih protestov v Sloveniji).
Shod na Kongresnem trgu, ki se ga je po najvišji oceni udeležilo do 40 tisoč ljudi, je hkrati tudi začetek slovenske pomladi.
Po aretaciji Janše je bil ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Ko se je razvedelo, da je aretiranih več, se je preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Odbor, ki ga je vodil Igor Bavčar, je bil množično civilnodružbeno gibanje in je združeval v političnem smislu širok spekter ljudi (pozneje člane Odbora najdemo v različnih strankah – od levice do desnice). Odbor je 21. junija 1988 organiziral tudi shod v podporo četverici JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl) na Kongresnem trgu.
Pred vojaškim sodiščem na Roški sta protestirala tudi pisatelja Rudi Šeligo in Veno Taufer.
Sojenje proti četverici se je pred ljubljanskim vojaškim sodiščem na Roški začelo 18. julija. Sojenje, ki je bilo zaprto pred javnostjo in je potekalo v srbohrvaškem jeziku, je trajalo do 27. julija. Vojaško sodišče, pred katerim so se v času sojenja vsak dan zbirale množice protestnikov, je Borštnerju na koncu prisodilo štiri leta zaporne kazni, Janši in Zavrlu 18 mesecev, Tasiču pa 5 mesecev.
Tone Pavček bere Majniško deklaracijo.
Ko je slovenska policija maja 1989 še drugič aretirala Janšo in ga odpeljala v zapor na prestajanje kazni, ki mu jo je prisodilo vojaško sodišče, je bil 8. maja na Kongresnem trgu protestni shod, na katerem je pesnik Tone Pavček pred več tisoč glavo množico prebrali znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.
Sestanek predstavnikov strank Demosa januarja 1990. V sredini Jože Pučnik, ob njem so še Dimitrij Rupel, Marjan Podobnik, Ivan Oman, Hubert Požarnik, Rajko Pirnat, Katja Boh, Dušan Plut, Leo Šešerko, Silvester Plahutnik in Andrej Magajna.
Januarja 1989 se je začel pravi val ustanavljanja novih strank: najprej se je januarja 1989 ustanovila Slovenska demokratična zveza (SDZ), nato Socialdemokratska zveza (zdajšnja SDS, op. p.) … Že od maja 1988 je delovala Slovenska kmečka zveza (SKZ), ki pa je najprej delovala kot stanovska organizacija, šele pozneje je dobila bolj strankarski značaj in preimenovala v SLS. Novoustanovljene demokratične stranke so novembra 1989 ustanovile koalicijo Demos, katere predsednik je postal socialdemokrat Jože Pučnik.
Volitve na cvetno nedeljo 8. aprila 1990
Aprila 1990 so bile prve demokratične volitve v Sloveniji po letu 1928. Slovenski volivci so volili slovensko skupščino (parlament), člane predsedstva Slovenije in predsednika predsedstva. Na skupščinskih volitvah je prepričljivo zmagala koalicija Demos. V družbenopolitičnem zboru (DPZ) je dobila več kot 50 odstotkov, še prepričljivejša je bila zmaga v zboru občin (ZO), le v zboru združenega dela (ZZD), kjer je bil volilni sistem izrazito pisan na kožo nekdanjim družbenopolitičnim organizacijam (prenovitelji, socialisti in liberalni demokrati), ji ni uspelo zmagati.
Predvolilno soočenje na TV Slovenija med Jožetom Pučnikom (levo) in Milanom Kučanom. Soočenje je vodil Branko Maksimovič.
Ni pa ji uspel naskok na položaj predsednika predsedstva Slovenije, saj je Pučnika, ki je bil kandidat Demosa, v drugem krogu premagal Milan Kučan, nekdanji predsednik Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Pučnik se je potem popolnoma posvetil vodenju Demosa in priganjal vlado k osamosvojitvi. Zato je dobil pozneje oznake, kot sta motor slovenskega osamosvajanja in oče slovenske države.
Predsednik slovenske vlade (uradno se je vladi takrat reklo še slovenski izvršni svet) Lojze Peterle in njegovi ministri (uradno se jim je takrat reklo še sekretarji ali predsedniki komitejev). Najpomembnejša ministrstva so dobili člani SDZ: Janez Janša (obramba), Igor Bavčar (notranje zadeve), Dimitrij Rupel (zunanja politika) in Rajko Pirnat (pravosodje).
Po aprilskih volitvah je koalicija Demos sestavila vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle. Po predvolilnem dogovoru v Demosu je namreč predsednika vlade predlagala stranka, ki bo od koalicijskih strank dobila največ sedežev v družbenopolitičnem zboru (DPZ) slovenskega parlamenta. To je malce presenetljivo uspelo krščanskim demokratom.
Zaradi zasedbe štaba Teritorialne obrambe se je pred stavbo na Prežihovi zbralo veliko ogorčenih Ljubljančanov. Med njimi je zdaj že pokojni pomorščak Jure Šterk, ki v rokah drži tablo.
Demos se je takoj znašel pod udarom jugoslovanske armade, saj je ta maja 1990, še preden je nova vlada sploh dobro začela delovati, izpeljala razorožitev slovenske Teritorialne obrambe (TO). Kot vemo, še zdaj potekajo zelo ostre polemike o tem, ali bi lahko Kučan kot predsednik predsedstva preprečil to razorožitev. Znova pa je prišlo do zaostritve odnosov med Slovenijo in JLA oktobra 1990, ko je namesto Beogradu zvestega generala Ivana Hočevarja republiški štab TO prevzel Janez Slapar.
Na zamenjavo je JLA odgovorila s tem, da je na republiški štab na Prežihovi v Ljubljani poslala enoto vojaških specialcev. Slovenija se je na to zavzetje odzvala s taktiko, ki jo je pozneje še večkrat uporabila: odklop elektrike, telefona in vode. Novi štab je je slovenska oblast tudi preselila na drugo lokacijo.
Po zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki ga je 6. decembra 1990 sprejel slovenski parlament, je morala za uspeh plebiscita na vprašanje pozitivno odgovoriti več kot polovica vseh volilnih upravičencev.
Plebiscit o neodvisni in samostojni Slovenije je bil 23. decembra 1990. Na njem so se slovenski volivci z veliko večino odločili za samostojnost. Plebiscitno vprašanje se je glasilo: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?"
Veselje Ljubljančanov po plebiscitni zmagi.
Da je plebiscit uspel, je bilo znano že 23. decembra zvečer, kmalu po zaprtju volišč. Navdušeni Slovenci so izid množično in veselo proslavljali na ulicah. Na plebiscitu sprejeta odločitev o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je zavezovala slovenski parlament, da v šestih mesecih od dneva razglasitve izidov plebiscita, torej do 26. junija 1991, sprejme ustavne in druge akte ter ukrepe za osamosvojitev.
Slovesna razglasitev izida plebiscita. Od leve proti desni: podpredsednik parlamenta Vitodrag Pukl, predsednik parlamenta France Bučar, podpredsednik parlamenta Vane Gošnik in predsednik zbora združenega dela Jože Zupančič.
Plebiscitni izid je slovenski parlament (oziroma skupščina, kot se je takrat uradno imenoval) slovesno razglasil tri dni po plebiscitu – 26. decembra 1990. V spomin na slovesno razglasitev plebiscitne odločitve za samostojno in neodvisno Slovenijo 26. decembra praznujemo dan samostojnosti oziroma od septembra 2005 dan samostojnosti in enotnosti.
Slovenski naborniki v učnem centru na Igu
JLA seveda ni križem rok gledala odhoda Slovenije iz Jugoslavije, ampak je začela vse bolj rožljati z orožjem. Še zlasti je jugogenerale jezilo ustanavljanje slovenske vojske, saj je Slovenija prenehala pošiljati nabornike v JLA. 15. maja 1991 so prvič v zgodovini slovenski naborniki začeli služiti vojsko v slovenski vojski, in sicer v učnih centrih na Igu in v Pekrah.
Mariborčani prižigajo sveče na kraju, kjer je umrl Josef Šimčik, prva smrtna žrtev slovenskega osamosvajanja.
23. maja 1991 je JLA resno zagrozila Sloveniji z obkolitvijo učnega centra v Pekrah pri Mariboru in zahtevo, da jim slovenska vojska izroči nabornike v centru. To je bil nekakšen uvod v osamosvojitveno vojno, ki je izbruhnila dober mesec dni pozneje. Pred učni center v Pekrah so se zgrnili tudi prebivalci Peker in blokirali dostope, da pred center niso mogle priti dodatne jugoslovanske enote. Ogorčeni Mariborčani so protestirali tudi pred vojašnicami. 24. maja je oklepnik JLA med enim od protestov do smrti povozil Josefa Šimčika, prvo žrtev za samostojno Slovenijo.
JLA je pričakovala, da bo z lahkoto strla slovenski odpor.
Slovenija ni popustila, zato se je JLA v Mariboru umaknila v vojašnice. A to je bilo le zatišje pred viharjem. Ko je 25. junija 1991 Slovenija razglasila samostojnost, so jugoslovanski tanki že začeli hrumeti, najprej že 26. junija tanki reškega korpusa. Enote JLA, ki so bile v vojašnicah v Sloveniji in njeni bližini, so se odpravile proti mejnim prehodom in letališču Brnik.
Pripadniki slovenske teritorialne obrambe razorožujejo ujete pripadnike JLA.
Toda Slovenija se ni vdala, ampak se je uprla agresiji. Slovenske sile (teritorialci in policisti) so v desetdnevni osamosvojitveni vojni premagale JLA in jo potisnile v kot. Vojna za Slovenijo se je končala 7. julija 1991 z brionskim sporazumom, s katerim je JLA končala svoj napad, Slovenija pa je za tri mesece zamrznila osamosvojitvene dejavnosti. Predsedstvo Jugoslavije je nato 18. julija sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so Slovenijo zapustili skozi koprsko pristanišče v noči na 26. oktober.
43