Rupel: To se ne dela tako

Dimitrij Rupel je bil 10 let slovenski zunanji minister. Med letoma 1997 in 2000 je bil veleposlanik v ZDA. Novembra 2008 ga je predsednik vlade Borut Pahor imenoval za svojega svetovalca, kar je postala prva afera te vlade. Rupel je s tega mesta odstopil marca 2009 in postal uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve. Je tudi predsednik odbora SDS za zunanje zadeve. V kratkem pogovoru za SiOL je komentiral objavo in vsebino depeše, iz katere izhaja, da je bil Pahor v zameno za srečanje z ameriškim predsednikom Barackom Obamo pripravljen sprejeti zapornika iz Guantanama in da je Američanom zagotavljal posel v NEK. Kako komentirate vsebino depeše, ki bremeni predsednika vlade gospoda Pahorja? Najraje ne bi … Da je do razkritij depeš prišlo, je zelo sabo, nemogoče, narobe … Spomnite se, kakšne težave smo imeli mi na začetku leta 2008 s tisto washingtonsko depešo, ko so jo objavili. To so zelo neprijetne stvari. Komu bo najbolj škodilo? Naperjeno je proti ZDA. Največja škoda bo za ameriško zunanje ministrstvo. Se bo kaj spremenilo v delovanju diplomacije ZDA? Bojim se, da bodo posledice. Tudi ta naša zgodba jih bo imela. Zelo neprijetna je za predsednika vlade. Uporabil bom besedo, ki jo je že predsednik Danilo Türk: empatija, sočutje. Do te vlade imam empatijo. Želite povedati, da čutite njene težave? Kaj ni grozno? Sprašujem se, kako ta diplomacija deluje. To je precej nenavadno.

Bili ste tudi svetovalec predsednika vlade za zunanjepolitično področje. Ste imeli občutek, da ima nenavadne predstave o diplomaciji? On je predvsem predsednik stranke, ki vodi vlado. Že v začetku, ko je šlo za veleposlanike, tudi zame, je on nastradal. Nekako je to nesrečna zgodba zadnjega časa, za katero bi si želel, da bi šla čim prej mimo nas. To zagotovo dokazuje neko nespretnost, neko stopnjo dozorelosti naše diplomacije. Bil sem tudi veleposlanik v ZDA in vem, da se stvari ne delajo tako.

Uporabili ste besedo nemogoče. Kaj je tu nemogoče? V smislu, da je ta stvar zoprna in občutljiva.

Ste, ko ste bili veleposlanik v ZDA, dobili občutek, da bi bilo treba za srečanje z najvišjimi predstavniki obljubljati velike posle? Ne. Ko sem organiziral obisk takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška v Washingtonu, so bile potrebne dolgotrajne priprave. Imel sem nekaj znancev in prijateljev in smo pritiskali, pritiskali, pritiskali. Pol leta je trajalo, preden smo uspeli. Ko smo predsedovali EU leta 2008, pa sploh ni bilo težko dobiti nobenega obiska, ne v eno ne v drugo smer. Zagotovo je bil pomen Slovenije leta 2008 večji kot kdajkoli prej ali zdaj. Na žalost je prišlo do nekega preloma in se je vse začelo znova. Zdaj pa imamo težave.

Ste kdaj dobili občutek, da je Pahor človek, ki bi mu "fototermin" z ameriški predsednikom pomenil toliko, da bi za to ponujal tudi največji posle v Sloveniji? Poglejte, saj lahko sami o tem sklepate. V politiki so razne priložnosti, "fototermini", zelo pomembne stvari. Predsednik vlade je še posebej občutljiv na to, kako bi rekel, estetsko podobo. Najbrž si je tega srečanja res želel. Spomnim se, da je on z menoj govoril o tem, da bi se rad sestal, ampak to je normalno. S tem ni nič narobe. Nesreča je za Ameriko, da se je ves ta plaz usul, ta slovenska zgodba pa je nesreča za Pahorja.

Ste kdaj svetovali gospodu Pahorju, naj se tako loteva diplomacije? Najin skupni čas je bil minimalen. Tej stvari, o kateri govorite, se nisva posvečala. Ukvarjal sem se predvsem z denarjem za manjšino v Italiji.