Sobota, 1. 4. 2023, 22.07
1 leto, 1 mesec
Ob svetovnem dnevu avtizma
Rovšek: Šole se polnijo, otroke s posebnimi potrebami pa zato potiskamo v zavode #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,95
34
Otroci z avtizmom so izjemno heterogena skupina. "Vsak avtist je pravzaprav unikum, če poznamo enega, poznamo samo njega, res pa je, da imajo neke skupne značilnosti. Zato jih tudi uvrščamo v skupino otrok z avtistično motnjo, ki pa v življenju oziroma vzgoji in izobraževanju terja posebne, recimo temu vedenjske pristope," poudarja Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca iz Ljubljane, ustanove za otroke s posebnimi potrebami, predvsem učence z motnjami v duševnem razvoju in avtizmom. V videu sogovornik pojasnjuje razlike med motnjami v duševnem razvoju, saj vse prevečkrat vse mečemo v isti koš.
Zaznamujemo svetovni dan zavedanja o avtizmu. O tem se kar precej govori, veliko lahko tudi preberemo. Koliko sploh poznamo to motnjo in kakšen je v družbi odnos do oseb z njo?
Moram reči, da danes to motnjo poznamo - najprej seveda v specializiranih ambulantah in šolah pa tudi v družbi - bistveno bolje kot še pred desetimi ali 20 leti. V Centru Janeza Levca smo sicer prvi oddelek za avtistične otroke ustanovili že leta 1986. Takrat se je pojavila potreba po tem, da bi otroke z avtizmom obravnavali nekoliko drugače kot sicer otroke z motnjo v duševnem razvoju. Res je, da so bili to otroci, ki so imeli sopojavnost motnje v duševnem razvoju, vendar v tistem času v Sloveniji še nismo imeli sistema diagnosticiranja, prepoznavanja avtizma. Nekateri starši so se odločili in šli z otrokom v tujino, kjer so pridobili diagnozo avtizma, nekateri ne, tako da je avtizem dolgo časa ostajal kot nekaj, za kar smo vedeli, da obstaja, nismo pa ga posebej obravnavali, predvsem ne s posebnimi vedenjskimi pristopi, kot jih poznamo danes.
Diagnosticiranje avtizma smo v Sloveniji začeli šele po letu 2005, zato od takrat beležimo izjemen porast pojavnosti te motnje. Otroci z avtizmom so bili sicer šele po letu 2013 tudi v šolskem sistemu prepoznani kot posebna skupina otrok s posebnimi potrebami. Do takrat so jih usmerjali kot otroke z dolgotrajno boleznijo.
Glede na to, da gre za razmeroma nov pojem, koliko je v družbi predsodkov do oseb z avtizmom in za kakšne predsodke gre?
V družbi so še vedno prisotni predsodki ne samo do oseb z avtizmom, ampak na splošno do vseh, ki so drugačni od povprečne populacije. Se pa odnos v družbi do teh oseb spreminja. Če vemo, da pred 20 leti avtizma niti nismo poznali, nam je lahko jasno, da se z njim ne vzgojno-izobraževalni sistem ne družba nista zelo veliko ukvarjala.
Proti predsodkom najbolj pomaga ozaveščanje. Na tem področju je bilo veliko storjenega s pomočjo akcij, društev, staršev in seveda tudi šol. Menim, da se predsodki pogosto začnejo najprej v družini, nato pa v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Bolj ko bomo obvladovali vedenjske pristope do teh otrok, manj bodo stigmatizirani in manj bo tudi predsodkov. Gre za dolgoročen proces, ki bo trajal še desetletja, morda celo nikoli ne bo končan. Ampak več ko bomo o tem vedeli in se znali odzivati na te motnje, manj nas bo strah. Predsodki so navadno povezani s strahom.
"Otroci z avtizmom so bili sicer šele po letu 2013 tudi v šolskem sistemu prepoznani kot posebna skupina otrok s posebnimi potrebami. Do takrat so jih usmerjali kot otroke z dolgotrajno boleznijo," je povedal Matej Rovšek.
Vse več otrok dobi diagnozo motnje v duševnem razvoju ali avtizma. Se je pri nas šolski sistem sploh sposoben spopasti s tem?
Dobro vprašanje. Naš šolski sistem namreč konceptualno ostaja enak že dolga desetletja, pravzaprav imamo še vedno nastavke avstro-ogrskega šolskega sistema. Devetletka je imela sicer dobra kurikularna izhodišča za spremembe, vendar te - začele so se okrog leta 2000 - niso bile nikdar ustrezno evalvirane. Zakon o usmerjanju, ki je dal nek temelj za vključevanje otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem, je obstal tam, kjer je nastal, brez pomembne nadgradnje.
Kurikulum in tudi koncept minimalnih standardov ostajata enaka, kot sta bila v preteklosti, ravno tako koncept ocenjevanja. Množi se število podatkov in informacij, premalo pa je ukvarjanja s koncepti, poglobljenega razmišljanja, problemskega učenja in tako naprej.
In v takem šolskem prostoru, če govorim za redne ustanove in deloma tudi za programe z nižjim izobrazbenim standardom, je prostor za otroke, ki značilno odstopajo od povprečja drugih, zelo ozek. Otroci z motnjami v duševnem razvoju so iz rednega šolskega sistema večinoma izključeni, je pa tudi za otroke z avtizmom, hiperkinetično motnjo (ADHD) in tako naprej prostora v šolskem sistemu izjemno malo.
Seveda lahko rečemo, da imajo ti otroci dodatno strokovno pomoč v šoli, na primer nekaj ur na teden, vendar pa ta dodatna strokovna pomoč ne more nadomestiti primanjkljajev tako, da bi se lahko vsak učenec v celoti prilagodil šolskemu sistemu. Šolski sistem se namreč otroku ni prilagodil. Imamo preveč tog sistem z nabitim kurikulumom.
Časa zmanjkuje tudi progresivnim učiteljem, da bi se lahko več ukvarjali z učenci, ki odstopajo od povprečja, in njihovim vedenjem, opozarja Rovšek.
Tudi progresivnim učiteljem zmanjkuje časa, da bi se lahko več ukvarjali z učenci, ki odstopajo od povprečja, in njihovim vedenjem. Za vedenje se zdi, da je postalo postranska stvar v šoli, čeprav se vedenja ravno tako učimo, podobno kot matematike. Tudi zato ne uporabljamo tehnik, ki so danes povsem znane, na primer podpore pozitivnemu vedenju.
Podpore pozitivnemu vedenju?
Vemo, na primer, da kazni ne delujejo, v nasprotju s pohvalami, kar je tudi znanstveno dokazano. Ampak v primeru otrok z avtizmom, na primer z Aspergerjevim sindromom, so v redni osnovni šoli izzivi učiteljev, da bi pravilno vedenjsko pristopali, precej večji. Pri tem lahko pomaga specialni pedagog, ampak praksa iz šol kaže, da so pogosto neuspešni in se v takih primerih zelo hitro pojavijo nesporazumi med starši in med šolo.
Šola se potem zapre vase kot institucija, jaz pa menim, da bi morali v takih primerih izstopiti iz takšnega razmišljanja in pogledati, kaj je pravzaprav mogoče narediti.
Omenili ste nesporazume med starši in šolo. Kaj pa otroci sami? Zdi se, da otroci vendarle znajo bolje sodelovati?
Res je, ampak pri tem sodelovanju jim moramo učitelji in starši precej pomagati. Sam zagovarjam spodbujanje sodelovanja med različnostmi. Ne gre le za otroke z avtizmom, imamo tudi otroke z disleksijo, posebej nadarjene, Rome, otroke iz migrantskih družin, skratka celo paleto. Če se te različnosti spodbujajo že v vrtcu in osnovni šoli, je velika verjetnost, da se bo med njimi oblikovalo sodelovanje in da se otroci ne bodo več ukvarjali samo s tem, kdo je boljši in kakšen je, ampak se bodo med njimi lahko ustvarile resnične vezi.
Če pa se ukvarjamo samo z ocenjevanjem, kot ga poznamo, se hitro pojavita tekmovalnost in stigmatizacija tistih učencev, ki v takem sistemu ne zmorejo slediti. Otroci z avtizmom, recimo z Aspergerjevim sindromom, so lahko tudi nadpovprečno inteligentni in nimajo težav pri učni snovi, imajo pa izjemne težave pri obvladovanju svojega vedenja ali pa z navezovanjem stikov z vrstniki.
V takih primerih je pristop dejavnega vključevanja izjemno pomemben, saj je sploh za otroke z Aspergerjevim sindromom značilno, da imajo enega ali dva prijatelja, nekateri pa še tega ne in so zelo osamljeni. Glavna naloga šole bi morala biti, kako te učence vključiti v širšo skupino drugih učencev, ne pa samo, da jih poučujejo dejstva in informacije, ki bodo jutri morda celo že zastareli.
Motnje v duševnem razvoju niso enoznačne, nekateri otroci imajo hujše, drugi blažje motnje. Imamo pri nas sploh zadostno število ustreznih šol za različne oblike motenj?
Mislim, da imamo šol dovolj, čeprav v zadnjih letih opažamo izjemno velik pritisk predvsem na osnovne šole s prilagojenim programom, vsaj v urbanih središčih, kot je Ljubljana. Ampak tisto, s čimer bi se morali ukvarjati, je to, kako vzpostaviti inkluzivno šolo, da bi bili pogoji v rednih osnovnih šolah boljši za te otroke, česar danes ni.
Če bi bile redne šole bolj inkluzivne, bi se lahko specializirane ustanove začele počasi prazniti, saj nanje ne bi bilo več toliko pritiska. A smo do tega še zelo daleč, na zakonodajni osnovi ni bilo še nič narejenega.
Slovenija je znana po tovrstnem "vzporednem" šolstvu; imamo redne šole, specializirane šole in pa socialnovarstvene zavode, ki so prilagojeni otrokom s težjimi motnjami. Tak sistem se že stoletje ni spremenil in namesto več inkluzije imamo še manj inkluzije glede na to, kako bliskovito se polnijo specializirane šole.
"Ne gre le za otroke z avtizmom, imamo tudi otroke z disleksijo, posebej nadarjene, Rome, otroke iz migrantskih družin, skratka celo paleto. Če se te različnosti spodbujajo že v vrtcu in osnovni šoli, je velika verjetnost, da se bo med njimi zgradilo sodelovanje in da se otroci ne bodo več ukvarjali samo s tem, kdo je boljši in kakšen je, ampak se bodo med njimi lahko ustvarile resnične vezi," je prepričan ravnatelj Rovšek.
Je razlog v pogostejši diagnostiki?
Ne, mislim, da je bolj posledica dejstva, da so se osnovne šole v zadnjih 15 letih začele intenzivno polniti. To pa je povzročilo, jaz temu pravim, "iztis" otrok s posebnimi potrebami iz rednih osnovnih šol. Dolgo časa so redne osnovne šole te učence imele, ker so imele prostor in možnosti, kar pa se je spremenilo zaradi večjega vpisa.
Torej zaradi povečane rodnosti?
Res je. Pri nas v programe z nižjim izobrazbenim standardom večina učencev, kar 74 odstotkov, pride iz rednih osnovnih šol. To pomeni, da so bili že enkrat, dvakrat, trikrat neuspešni, preden so prišli k nam. To je rezultat našega šolskega sistema, ki se zelo trudi, da bi bili nekateri učenci neuspešni. Tudi avstro-ogrski ocenjevalni koncept od ena do pet je v resnici narejen krivično, saj že vnaprej vemo, da bo toliko in toliko učencev neuspešnih.
Vprašati se moramo, ali si v prihodnje res želimo, da bo del učencev v redni osnovni šoli, ki je obvezna za vse, neuspešnih? Zakaj vsakemu učencu ne ponudimo učnih priložnosti, da bo lahko uspešen, seveda v območju zmožnosti svojega razvoja in sposobnosti, saj vsi nimajo enakih sposobnosti in jih tudi ne morejo imeti?
Neenakost v šoli merimo s tremi merili; učne dosežke primerjamo s spolom, socialnoekonomskim statusom in etnično pripadnostjo. Menim, da je nujno treba dodati še četrti dejavnik, to je dejavnik inkluzije, kar je že zapisano v nekaterih mednarodnih dokumentih. To pomeni, da pogledamo, kaj pravzaprav v šoli spremeniti zato, da so lahko vsi učenci uspešni, poudarjam, znotraj svojih individualnih zmožnosti.
"Inkluzivno izobraževanje pomeni možnosti za učenje in napredovanje vseh učencev – vsebin, konceptov in vedenja se lahko vsak uči na ravni svojih zmožnosti – vsak ima možnost učenja v lastnem območju razvoja," pojasnjuje Rovšek.
Pri nas se pogosto vse začne in konča pri pomanjkanju kadra. Kako je s tem na tem področju?
Mi s pomanjkanjem kadra, s katerim se spopada skoraj vsa Slovenija, živimo skoraj že od nekdaj. Specialni in rehabilitacijski pedagogi so bili vedno izrazito deficitarni poklici.
Ampak v zadnjih dveh, treh letih opažamo, da smo pravzaprav pred kolapsom. Približno 60 novih učencev pričakujemo v naslednjem šolskem letu, prav toliko jih je bilo tudi letos, kar po naših normativih pomeni osem novih oddelkov, kar pomeni tudi osem novih učilnic.
In osem dodatnih pedagogov?
Še več, skupaj s podaljšanim bivanjem bi potrebovali 14 novih pedagogov, želeli bi si, da bi bilo vsaj osem specialnih pedagogov.
Kaj je razlog za tolikšno pomanjkanje?
Menim, da fakulteta vpisuje premalo študentov glede na potrebe v Sloveniji. Treba je vedeti, da narašča tudi število otrok s posebnimi potrebami, ki imajo pravico do dodatne strokovne pomoči v redni osnovni šoli, to dodatno strokovno pomoč pa večinoma izvajajo specialni pedagogi. Mislim, da ni šole v Sloveniji, ki ne bi imela pomanjkanja specialnih pedagogov, kar pomeni, da na Centru Janeza Levca konkuriramo 450 šolam v Sloveniji. Vpisnih mest na fakulteti je le 40 na leto. Kje torej najti dovolj usposobljenega kadra?
V Centru Janeza Levca smo skupaj z mestno občino Ljubljana ustanovili izobraževalni Center Pika. Ugotovili smo namreč, da tudi učitelji v rednih osnovnih šolah, ne le v specializiranih, potrebujejo precej več podpore pri poučevanju otrok z motnjami v duševnem razvoju in tudi sicer na splošno otrok s posebnimi potrebami. Organiziranih je ogromno seminarjev z aktualnimi tematikami, ki se jih udeležujejo učitelji iz vse Slovenije, ne samo iz Ljubljane. Veliko pedagoških sprememb je mogoče uvesti že v obstoječem sistemu vzgoje in izobraževanja, ni treba čakati na zakonodajne spremembe.
Izdali smo nekaj priročnikov, ki so v glavnem delo avtorice Branke D. Jurišić in tudi drugih manjših knjižic, literature in zbranega znanja je veliko, ostaja pa izziv, kako ta znanja vpeljati v vsakodnevno prakso.
"Literature in zbranega znanja je veliko, ostaja pa izziv, kako ta znanja vpeljati v vsakodnevno prakso," opozarja dolgoletni ravnatelj Centra Janeza Levca.
Šolski sistem se prenavlja. Ste s svojimi potrebami dovolj zastopani pri prenovi?
Tu ne gre le za vprašanje pomanjkanja specialnih pedagogov, ampak je še pomembnejše vprašanje, ali bo koncept inkluzivnega izobraževanja zajet v smernice za prenovo.
Pa imate možnost vplivati na to?
Mislim, da ne. Po mojih izkušnjah sodelovanja v vseh mogočih komisijah ministrstva, tudi pri beli knjigi iz leta 2011, ki so zadevale otroke s posebnimi potrebami oziroma specializirano šolstvo, so rezultati teh komisij le papirji. Kaj se potem zgodi v praksi, je povsem nekaj drugega. Če država ob tem, ko bo zastavila konceptualne spremembe, ne bo zastavila tudi dolgoročnega načrta uvedbe v prakso, bo v enem letu ta dokument verjetno že pozabljen.
Spremembe na področju inkluzije bomo dosegli, če bodo kreatorji reforme inkluzijo prepoznali kot osrednjo tematiko sprememb in načrtovali postopnost uvajanja. Tisto, česar se bojim, je, da bo v novih dokumentih umanjkal koncept inkluzivnega izobraževanja. V skupini namreč potrebuješ ljudi, ki vedo, kaj je izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in kaj je inkluzivno izobraževanje, da znajo ločevati integracijo od inkluzije. In da so "sistemci", ki vedo, kako sistem danes deluje in kako bi ga lahko spremenili na bolje.
Kako je z inkluzivnim izobraževanjem v tujini? Lahko navedete kakšen primer?
Predvsem skandinavske države so pri tem naredile precejšen preboj, pa tudi na Novi Zelandiji, v Kanadi, tudi na Škotskem, ki je primer morda celo najuspešnejše inkluzije. Sicer pa imajo vse države kar precej težav s tem, saj gre za proces, ki traja desetletja.
Ravnatelj Rovšek se sprašuje: "Kje najti dovolj usposobljenega kadra? Vpisnih mest za specialne pedagoge na fakulteti je le 40 na leto."
Za uspešnost inkluzije je pomembno, da z njo pridobijo vsi učenci, to je prvi aksiom. Ne le, da so samo vključeni v redno šolo, pojaviti se mora občutek vzajemnosti, da je prepoznavanje raznolikosti na prvem mestu v šoli. To pa pomeni povsem drugo kulturo šole, ki jo je treba privzgojiti, kar se ne more zgoditi čez noč. Nekatere države so celo naredile kakšen korak nazaj in spet odprle kakšno specializirano ustanovo in tako naprej.
Predvsem je pomembno, da v inkluzijo ne gremo čez noč in popolnoma. Takšen primer je Severna Makedonija, kjer so se čez noč odločili za povsem inkluzivno šolo. Šole za otroke s posebnimi potrebami so postale neki strokovni centri, vpisa v te šole ni več, samo še v redne osnovne šole. Kar pa so izjemni izzivi za stroko, za učitelje in vso družbo, kajti inkluzivno izobraževanje je zelo povezano z vrednotami, stališči, odnosi do tovrstnih skupin, ki se spreminjajo počasi. Tudi drugje, na primer v Italiji, so se že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spotaknili ob tem, ko so zaprli vse specializirane šole in psihiatrične bolnišnice. To je zelo nevarno početje.
Kaj pa pri nas?
Primer pozitivne prakse pri nas je inkluzivni oddelek na osnovni šoli Vide Pregarc v Ljubljani, ki izvrstno deluje že pet let, predvsem zato, ker inkluzija ni prisiljena, ampak spontano nastaja med učenci in učitelji. Tudi stališče učiteljev je, da so ti učenci del njihove šole, ne le nekakšen tujek, ki gostuje pri njih. V prihodnjem letu nameravamo odpreti še dva oddelka na osnovni šoli Franceta Bevka, kjer sta tudi vzpostavljena zelo dobro ozračje in sprejemanje. Ta šola že ima pozitivno izkušnjo - nekateri učenci Zavoda za gluhe in naglušne so bili uspešno vključeni v redne oddelke in so postali učenci njihove šole.
Pomembno je, da začnemo pri najmlajši populaciji in da se inkluzija med učenci dogaja spontano ter hkrati pod premišljenim vodenjem strokovnih delavcev in vodstva. To ne pomeni, da bodo na primer trije učenci z motnjami v duševnem razvoju v razredu sodelovali pri vseh predmetih. To največkrat ne deluje. Bodo pa pri tistih dejavnostih, kjer se bodo lahko učili drug od drugega, da je izkušnja pozitivna tudi za preostale otroke, in kjer se bodo naučili vsaj toliko, kot bi se v ločenem razredu. In pomembno je, da je izkušnja pozitivna tudi za učitelje. Tako bo tudi manj stigmatizacije.
Kako bi vi opozorili na prednosti inkluzije za družbo v celoti?
Strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, so dokazali prednosti na več področjih. Inkluzivno izobraževanje pomeni možnosti za učenje in napredovanje vseh učencev – vsebin, konceptov in vedenja se lahko vsak uči na ravni svojih zmožnosti –, vsak ima možnost učenja v lastnem območju razvoja. Druga prednost je, imajo vsi učenci in odrasli deležniki (učitelji in starši) koristi na področju socializacije in socialnega zavedanja.
In tretjič, kar vas bo morda presenetilo, je dejstvo, da je inkluzivno izobraževanje tudi ekonomsko upravičeno. Dolgoročno je na ta način lahko družba bolj povezana in homogena. Če te osebe opolnomočimo, bodo manj odvisne od drugih. Podcenjujoč odnos je tudi vzrok za segregacijo, a nas ta na koncu največ stane. Velikokrat smo že ugotovili, da bi veliko oseb, ki danes potrebujejo podporo, lahko živelo brez nje. Ne nazadnje se vsi naši učenci iz programa z nižjim izobrazbenim standardom lahko zaposlijo, so davkoplačevalci in so lahko samostojni, če jih sistem spodbuja k temu.
Kar nekaj stvari pa v naših šolah že dobro deluje, kajne?
Ko sam govorim o izključevanju, govorim predvsem o otrocih z motnjami v duševnem razvoju. Treba je vedeti, da so na primer otroci s slabovidnostjo ali slepoto v 95 odstotkih že v rednih osnovnih šolah. Visok je tudi delež otrok z gibalno oviranostjo, dodatno strokovno pomoč v rednih osnovnih šolah imajo tudi otroci z disleksijo, ADHD, diskalkulijo ali dolgotrajno bolni.
Ne gre le za socialne stike in toliko boljše prepoznavanje različnosti, ampak tudi za spremembo koncepta poučevanja. Raziskave kažejo, da so otroci danes v rednih osnovnih šolah pod pritiskom, da neradi hodijo v šolo in da imajo ogromno negativnih občutkov ob misli na šolo. Pri motiviranosti za šolo smo na repu lestvice OECD in kaj nam torej pomagajo učni dosežki, če pa imamo povsem pasivne otroke?
Ne mislim, da bi morala biti šola manj zahtevna, postati mora bolj zahtevna, a z drugačnim konceptom učenja. Danes se učenci v šoli predvsem učijo na pamet in kako manipulirati za boljšo oceno, ne pa razmišljati, kar so mnogo zahtevnejši kognitivni procesi. Pri razmišljanju v možganih gradiš višje modele, učenje na pamet pa je samo obremenjevanje oziroma zloraba delovnega spomina. Naučiš se samo za test naslednji dan, da dobiš oceno, potem pa te ne briga več.
34