Planinsko polje, Laze in Planina ob letu osorej (foto)

Planinsko polje se letos februarja prebuja v običajna zimska bela jutra. Sonce sicer ne premaga takoj oblakov in nizke oblačnosti, a so to vendarle jutra, kakršna bi si v Lazah in na Planini lani lahko samo želeli. Narava je namreč takrat imela drugačne načrte, visoka voda je usmerjala življenje vseh ob Planinskem polju, predvsem tistih, ki se jim je najbolj približala. Nekaterim je v naslednjih dneh tudi vstopila v domove in tam nadaljevala svoj rušilni pohod. Navzven brazgotin skoraj ni več V letošnjih skoraj idiličnih zimskih jutrih bi zlahka spregledali, kako hudo je bilo pred enim letom, a pozornemu očesu ne morejo uiti izdajalske črte na pročeljih tistih najbolj izpostavljenih hiš, ki jih je voda vendarle zalila.

Na povsem navaden zimski delovni dan je vas vendarle prazna. Ljudje so večinoma v mestih, v službah ali po opravkih. Najdemo le koga starejšega, ki nam tudi danes pove enako, kot smo slišali pred enim letom: "S tem smo se tu naučili živeti." Narava ima svojo moč A čeprav prebivalcem Laz in Planine visoke vode niso tuje, tako hudih poplav, kot so bile lanske, ne doživljajo ravno vsako desetletje. Danes, ko se iz Laz v Planino z avtom pride v pičlih dveh minutah – med lanskimi poplavami je bila namreč ta pot veliko daljša –, domačinka, ki smo jo srečali v Lazah, razmišlja bolj sproščeno.

Pravi nam, da spoštujejo moč narave, a da so za del škode ob lanskih visokih vodah krivi tudi sami domačini. "Vse stare hiše ob Planinskem polju so bile zgrajene na varnih lokacijah, dovolj visoko. Težava se je pojavila predvsem na Planini, ko so nekdanje hleve, ki so bili najbližje polju, začeli preurejati v hiše. Pa še nekaj novih hiš so gradili precej nižje, kjer jih nekoč nikoli ne bi. Ljudje pogosto preslišijo opozorila, mislijo, da se njim ne more zgoditi najhujše, a enkrat na sto let se vendarle zgodi."

Življenje gre dalje "A je že eno leto? Spomnim se, da je bilo februarja, a nisem niti pomislila, da je ravno zdaj obletnica," nama je povedala druga starejša domačinka, ko sva ji pojasnila, zakaj sva z Matejem danes v Lazah. Pove nama še, da je že tako stara, da je že večkrat doživela kaj podobnega. Njena hiša je na dovolj varnem kraju, da se ji ni treba bati poplav niti ob največjih količinah vode.

Tudi ona pove, da se ji zdi, da so nekoč skrbneje izbirali, kje bodo gradili hiše. "Danes ne preverijo dovolj, kaj se dogaja na zemljiščih, kjer gradijo, pa tudi zasipavajo tiste jame, kjer bi voda morda lahko odtekala. Posegi v naravo se prej ko slej maščujejo, vi, mladi, tega ne upoštevate dovolj," nama je še povedala.

Na vprašanje, kako je zdaj po enem letu, je odgovorila kratko in pragmatično: "Takrat smo naredili, kar smo lahko, a življenje gre dalje. Naj se ne ponovi."