Odprto pismo: Zakaj generalni direktor policije Marjan Fank v svojih vrstah ščiti gnila jajca?

Pojasnilo uredništva: kdo je Boris Karlovšek

Pravnik Boris Karlovšek je bil pred sodiščem obsojen zaradi kaznivih dejanj, povezanih z gospodarskimi goljufijami. Zaradi tega je bil v zaporu in ima dve pogojni obsodbi. V uredništvu smo maja letos z njim objavili pogovor, v katerem je razložil, kako je policiji pomagal kot tajni sodelavec. Trdi, da za njegove dejavnosti večkrat ni bila izdana odredba tožilca/preiskovalnega sodnika, ki je v takšnih primerih obvezna in z zakonom predpisana, saj gre za najobčutljivejše represivne prijeme. Iz njegovega pripovedovanja izhaja, da je po navodilih kriminalista deloval kot agent provocateur, kot tisti, ki druge zvabi v kaznivo dejanje, policija pa jih potem prime. Takšno delovanje je v kazenskem pravu prepovedano. Na Karlovškove navedbe v dveh člankih, ki smo jih objavili, se policija doslej ni odzvala. Karlovšku je pred mesecem dni višje sodišče potrdilo obsodbo na zaporno kazen v zadevi Dekotan. Obsodili so ga zaradi utaje davkov in ponarejanja listin. Na sodbo je Karlovšek podal zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri sodišče še ni odločilo. V odprtem pismu, ki ga objavljamo, navaja imena oseb iz policijskih vrst, ki naj bi v primeru Dekotan zagrešile zatrjevane nepravilnost, in opozarja na neodzivnost generalnega direktorja policije Marjana Fanka, ki mu je večkrat pisal, ker je želel odgovore, ter notranje ministrice, pravosodnega ministra in predsednika vlade.

Vrh Policije sem večkrat opozarjal na nepravilnosti, a so tam žal zavzeli stališče, da sem moteč element in da so prav vsi zaposleni na Policiji brezmadežni. Vrhu, na čelu z generalnim direktorjem g. Fankom, sem pisal večkrat in vedno naletel na enako odklonilno stališče, katerega končna posledica je popolno zanikanje kakršnihkoli nepravilnosti v vrstah Policije. Na žalost lahko ugotovim, da je v vsakem odgovoru, ki sem ga prejel od policije, cela kopica napak. Ne ujemajo se dejstva, ne datumi. Posebej sporno se mi zdi, da sem po trditvah Policije januarja 2012 podpisal soglasje k mojemu tajnemu delovanju v zadevi Gorenje. Pri tem je bil dokument sestavljen januarja 2011, jaz pa naj bi takrat privolil, da bom kot direktor avstrijske družbe podal ponudbo družbi Gorenje Avstrija. Dokument je ne glede na podpis nastal januarja 2011, jaz pa sem postal direktor avstrijske družbe šele septembra 2011 (!!!). Toda pustimo to. Morda bi me gospod generalni direktor lahko povabil na pogovor, preveril moje trditve, ki temeljijo na številnih e-pismih, ki sva si jih izmenjavala jaz in kriminalist Boris Kroneker iz SKP PU Celje, ter so dokazi za nepravilnosti, na katere opozarjam. Tega ni storil, zato se s tem pismom obračam na odgovorne v Sloveniji in na javnost. Vsak posameznik naj presodi, ali so nepravilnosti bile ali ne.

V maju letos je bil na spletnem mediju Siol.net objavljen pogovor z menoj, kjer sem se razkril kot tajni policijski sodelavec. Odziva s strani najodgovornejših v Sloveniji ni bilo. Pri tem mislim na ministrico za notranje zadeve, na ministra za pravosodje in predsednika vlade. Že pred tem sem omenjene tri in še nekaj drugih najvidnejših predstavnikov oblasti v Sloveniji s priporočenim pismom, dne 20. januarja 2016, seznanil o tem, a odziva ni bilo.

Marca letos sem v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Tajni policijski sodelavec, v kateri sem pojasnil ozadje in potek velike prevare in spletke, ki jo je zagrešila Policija. Zadeva se je končala z obsodilno sodbo na okrožnem sodišču v Celju zoper mene. Dosojena mi je bila zaporna kazen v trajanju treh let in štirih mesecev. Gre za primer podjetja Dekotan, v katerem se je tri leta pralo denar prek slamnatih podjetij. Soobsojena v primeru Dekotan sta bila tudi zakonca Dejan Kovačič in Tatjana Kovačič. 

1. Vloga tajnega policijskega sodelavca Petra Planinška

Glavni organizator pranja denarja je bil tajni policijski sodelavec Peter Planinšek iz Celja, ki me je k sodelovanju v kaznivem dejanju prisilil. Seveda njegove vloge tožilec Stanislav Pintar, ki je po svoji izjavi na sodišču pojasnil, da je vodil predkazenski postopek ni opazil. Tožilec Pintar ni zahteval ovadbe zoper Petra Planinška, ni zahteval preiskave in obtožbe zanj, čeprav je bil v celoti seznanjen z njegovo vlogo v tej kazenski zadevi. Ker je šlo za dejanje Petra Planinška, ki bi se moralo uradno preganjati in tožilec tega ni storil, sem tožilca Stanislava Pintarja kazensko ovadil.

Na tem mestu ni prostora, da bi pojasnjeval, kaj vse je storil Peter Planinšek kot glavni organizator zadeve Dekotan, zato se bom dotaknil samo dveh zadev. 

Ponarejena analiza telefonskih pogovorov

Policija je ponaredila analizo telefonskih pogovorov in v njej navajala, da sva Dejan Kovačič in jaz preko telefonske številke 040 296 696  v letu 2007 in 2008 komunicirala kar 1753-krat. Na ta način me je Policija sodišču prikazala kot člana hudodelske združbe. Boris Kroneker je dobro poznal Planinškovo telefonsko številko, a je strokovnjaku, ki je delal analizo pojasnil, da sem v obravnavanem obdobju sporno telefonsko številko uporabljal jaz. Policija ni zahtevala podatka o lastništvu telefonske številke od operaterja Simobila.

Na sojenju se je nesporno ugotovilo, da je ta telefonska številka pripadala Petru Planinšku, članu hudodelske združbe, ki pa je bil iz zadeve izvzet in je nastopal v postopku kot priča proti meni. Pri tem me je na sodišču pred sodnico in tožilko fizično napadel.

Povezave: 
http://www.slovenskenovice.si/crni-scenarij/doma/pornoreziser-pravnika-na-sodiscu-na-gobec
http://www.delo.si/novice/kronika/kljuc-do-resitve-je-v-zavezi-molcecnosti.html
http://www.delo.si/novice/kronika/visoke-kazni-za-davcno-utajevanje.html

Sodišče me je obdolžilo, da sem pisal lažne fakture. Izkazalo pa se je, da je lažne fakture pisal Peter Planinšek preko svoje družbe Manta film. Pri svojem delu je bil tako inovativen, da je najprej napisal račun družbe Manta film za znesek 15.774 evrov, nato pa uporabil isto besedilo in enak znesek v višini 15.774 evrov zaračunal družbi Dekotan še preko slamnate družbe C Format. Ker sta obe fakturi identični, je jasno, da je Peter Planinšek pisal račune za družbo Manta film, kot tudi za družbo C Format. Sodišče tega ni ugotovilo. Podobnosti med računi pa ni "mogel ugotoviti" niti uslužbenec NPU gospod Antolovič. Na sodišču je izrecno izjavil, da podobnosti ne vidi, oziroma da ni finančni ekspert. Enako je seveda trdil tudi kriminalist Boris Kroneker. Prilagam na vpogled dva računa in naj javnost sama presodi, ali gre za podobne račune ali ne.

Dokaz: kopiji obeh računov
 

2. ​Vloga kriminalista Borisa Kronekerja

Menim, da je kriminalist predstavnik države. Mirno lahko rečem, da je država na sojenju v tem primeru zmagala na podlagi hude prevare. Dne 2.2.2009 sem podal na policiji v Celju in sicer kriminalistu Borisu Kronekerju ovadbo in samoovadbo, v kateri sem ovadil hudodelsko združbo Dekotan in pri tem ovadil samega sebe (!)  Zakaj sem to storil? Jaz trdim, da na nagovor kriminalista Borisa Kronekerja in Petra Planinška. Premislite, ali je normalno, da nekdo samoovadi policiji, pri tem pa policija o kaznivem dejanju predhodno nima pojma. Verjetno je odgovor na dlani.

Toda bistvo spletke je drugje. Policija je ugotovila, da mi kriminalist Boris Kroneker ni dal pravilnega pravnega pouka in zato bi morali biti vsi dokazi, ki so bili pridobljeni po moji ovadbi, iz kazenskega spisa izločeni. Da se to ne bi zgodilo, me je bilo potrebno prepričati, da omenjeno samoovadbo še enkrat potrdim in sicer ob prisotnosti odvetnika. Mirno lahko zatrdim, da sem bil z istim kriminalistom stalno na vezi od 2.2.2009 do sredine decembra istega leta. Policija je dne 15.12.2009 aretirala dva člana hudodelske združbe Dekotan. Mene je o aretacijah obvestil prav Boris Kroneker in mi po telefonu naročil, da pridem naslednji dan, to je 16.12.2009 na policijsko postajo, kjer bom v prisotnosti tožilca Stanislava Pinterja potrdil svojo prvotno ovadbo, to pot s pravilnim pravnim poukom.

Naj pojasnim, da je nesporno dejstvo, da če jaz tega dne 16.12.2009 ne bi potrdil prejšnje ovadbe, postopka zoper hudodelsko združbo sploh ne bi bilo. Sodišče bi moralo zavreči vse dokaze, ker jaz dne 2.2.2009 nisem dobil pravnega pouka. Tu je nastopil kriminalist Boris Kroneker in me prevaral. Spomladi 2009 sem postal tajni policijski sodelavec, saj sem podpisal o tem podpisal listino, ki pa je sedaj ni. Podobno kot v primeru Ornig. Veliko uric v letu 2009 sem prebil skupaj s kriminalistom Borisom Kronekerjem v njegovem službenem vozilu. Tikala sva se. Pogovarjala sva se o taktiki in metodiki dela in o zadevi Dekotan. Seveda sem mu verjel, ko mi je pripovedoval, da je tožilec v tej zadevi zame odločil, da bo sodišču predlagal pogojno obsodbo.

Dne 16.12.2009 sem tako prišel v spremstvu odvetnice, moje svakinje na policijo in pred tožilca Stanislava Pintarja. Svakinja mi je strogo odsvetovala, da bi ponovno potrdil samoovadbo. Toda nisem je poslušal. Iz pisarne sem odšel na hodnik in poklical Borisa Kronekerja. Vprašal sem ga: "Ali še drži pogojna?" Kriminalist mi je to potrdil. Zato sem mu dejal, naj gre do tožilca in ga vpraša, če še drži pogojna. Kriminalist je vstopil v pisarno, se vrnil in potrdil, da pogojna drži. Na sojenju se je izkazalo, da tožilec Stanislav Pintar meni pogojne obsodbe nikoli ni obljubil. Poleg tega je zanikal, da bi se o tem dne 16.12.2009 s kriminalistom Kronekerjem sploh pogovarjal.

Sodišče ni dovolilo soočenja med kriminalistom in tožilcem in tudi ni zaslišalo dveh kriminalistov, ki so sedeli v pisarni in bi pogovor morali slišati. Dejstvo je, da sem se "zaklal". Zakaj? Kar sem resnično sodeloval s kriminalistom in sem mu verjel. Ne znam si predstavljati, da bi šel v pisarno in tožilcu rekel, da izjave ne bom podpisal. To bi pomenilo, da miniram svojega mentorja – kriminalista Borisa Kronekerja, kateremu sem neizmerno verjel in bil prepričan, da sva tim. Z njim sem sodeloval že v letu 2009 in nato še štiri leta, kar dokazujejo dopisi, ki pa jih ni želelo videti ne sodišče, še manj pa odgovorni ljudje v naši državi.

Na sojenju je nastopal kriminalist kot moja priča. Pojasnil je, da mi je tožilec Stanislav Pintar obljubil pogojno kazen. Na sodišču je bil zaslišan trikrat in trikrat se je v svojih izjavah grozovito zapletel in sodišču ni znal pojasniti, kdo in kje mi je obljubil pogojno.

3. Vloga tožilca Stanislava Pintarja

Zaenkrat samo to. Bil je del spletke, ker je v dogovoru s policijo dopustil, da pridem na policijsko postajo dan kasneje, kot sta bila aretirana dva člana hudodelske združbe. Vse to je bilo narejeno z razlogom, ker me je bilo potrebno prevarati, da bom potrdil samoovadbo, tokrat s pravnim poukom. Tožilec Pintar se je na sojenju popolnoma zmedel. Izjavil je, da je moji pripovedi v celoti verjel, češ da sem bil v hudi finančni stiski in zato zame ni predlagal pripora. Žal je pozabil, da sem bil jaz zaslišan en dan po aretacijah in zato pripora zame sploh ni mogel predlagati (!!!), Jaz sem mu na sojenju dejal: "Gospod tožilec, aretacija Kovačičev se je zgodila en dan prej." Tožilec pa je samo nerazumevajoče spraševal: "Kako en dan prej? Kakšen en dan prej?"

Še ena pomembna podrobnost. Policija je trdila, da sem prišel dne 2.2.2009 na policijo sam, da pred tem z menoj ni nihče kontaktiral in da pred tem o zadevi Dekotan niso vedeli ničesar. Na sojenju pa je tožilec Stanislav Pintar izjavil, da je bila vloga kriminalista Borisa Kronekerja ta, da je mene prepričal, da sem prišel na policijo podat ovadbo (!!).

Kaj naj povem za zaključek?

Država mora temeljiti na vladavini prava in zato spoštujem odločitev Višjega sodišča iz Kopra in sem pripravljen odsedeti še dve leti in deset mesecev zaporne kazni. Glede na zagnanost Policije, to zame morda niti ne bo zadnja zaporna kazen.

Ker sem napadel Policijo, bom deležen diskreditacije in Policija bo pojasnila, da je še veliko kazenskih postopkov, ki me še čakajo. To drži. Vendar drži tudi to, da se prav v vseh teh kazenskih postopkih na ta ali oni način pojavljata Peter Planinšek in kriminalist Boris Kroneker. Kaj bralcem pove podatek, da se  Planinšek in Kroneker pojavljata brez izjeme v vseh postopkih zoper mene?

Moje pismo ni politično motivirano. Ne pripadam nobeni politični opciji. V imenu državljanov pa bi bilo prav, da bi to moje pismo komentirala Policija, oziroma omenjeni minister ali ministrica.

Mislim, da si Slovenci zaslužimo pošteno Policijo, torej bi moral nekdo poskrbeti, da se morebitni dvomi v poštenost policije razčistijo. V zadevi Ornig nismo šli do konca. V državah zahodnih demokracij bi prišli zadevi do dna. Mislim, da nismo nič slabši od njih in si državljani zaslužimo, da se ta primer razišče.

Pa še nekaj. Sem univerzitetni diplomirani pravnik. Uspešno sem zaključil študij na ljubljanski pravni fakulteti. Brez ponarejene ali prepisane diplome. Na to sem ponosen. Nisem pa ponosen na ravnanje sodišč v takih primerih, kot je bil moj, v zadevi Dekotan. Jasno je, da nimam podpisanega lista kriminalista, ki mi je naročil, kaj naj naredim.

Torej morajo sodniki pokazati več hrabrosti in manj strahu pred tožilci, ki s svojimi trditvami vedno znova uspejo. Posebej proti nekomu, ki je kriv samo tega, da je bil nekoč že obsojen. Na sodišču bi sodnik lahko raziskal ozadje povsem drugače, kot si je to upala sodnica v zadevi Dekotan v Celju. Toda to so vprašanja za pravno stroko. Za vedno sem pozabil na opravljanje poklica pravnika. Posvetil sem bom pisanju knjig. Predlagam, da si knjigo Tajni policijski sodelavec preberete. Morda pa branje te knjige ne bi škodilo tudi komu drugemu.

Morda bi še kakšen raziskovalni novinar lahko svoj talent preizkusil v tej zadevi, ki jo omenjam. Slovenija si ne sme dovoliti, da so nekomu tako hudo kršene človekove pravice, da izgine potrdilo o statusu tajnega policijskega sodelavca. Nekoč sem menil, da se je to zgodilo samo meni. Ni se. To se je dokazano zgodilo dvema, prepričan pa sem, da je takih primerov še več. Če želimo biti poštena družba se mora to nehati.

Reakcija s strani Policije? Uradno verjetno ne bo odziva. Tako kot verjetno ne bo reakcije politike. To pa je tisto, kar najbolj boli. Upam samo, da ne samo mene.

Lep pozdrav, Boris Karlovšek, l.r.