Neka zgodba o sindikalnih protestih, ki do zdaj niso prinesli večje blaginje

Na desnici to dejstvo razlagajo s tem, da so največji sindikati povezani z levimi strankami. Pri tem se sklicujejo na to, da je največji sindikat, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), naslednica režimske Zveze sindikatov Slovenije iz obdobja enostrankarskega sistema. V obdobju vladavine LDS so sindikati organizirali le ene množične demonstracije Tudi dejstvo, da je na čelu omenjenega sindikata že dolgo let Dušan Semolič, član SD, ki je bil v obdobju enostrankarskega sistema med drugim visoki funkcionar Socialistične zveze delovnega ljudstva, je pomemben del interpretacije o povezanosti med levico in sindikati. Prav tako je drugi opazni sindikalni voditelj, vplivni politik stranke TRS Branimir Štrukelj, ki vodi del sindikatov javnega sektorja, po mnenju svojih kritikov tesno povezan z levico, zato naj bi bila njegova sindikalna dejavnost ideološko, ne stanovsko motivirana. V obdobju vladavine Liberalne demokracije Slovenije (LDS) 1992‒2004 ni bilo množičnih sindikalnih protestov. Edina izjema so bile demonstracije proti pokojninski reformi leta 1998. Bolj naklonjeni množičnim demonstracijam oziroma protestom so postali sindikati v obdobju Janševe prve vlade (2004‒2008). Protest proti reformam za večjo konkurenčnost in gospodarsko rast V zasneženi Ljubljani se je tako 26. novembra 2005 zbrala več desettisočglava množica (po mnenju organizatorjev jih je bilo 40.000), protestirala je proti vladnim gospodarskim in socialnim reformam, ki naj bi med drugim povečale konkurenčnost slovenskega gospodarstva in gospodarsko rast (zlasti so bili sindikalisti naperjeni zoper razmišljanja o uvedbi enotne davčne stopnje). Znova so sindikalisti šli množično na ulice 17. novembra 2007, ko se je v središču Ljubljane pod vodstvom šestih sindikalnih central zbrala množica protestnikov na demonstracijah za višje plače. Po navedbah sindikatov je demonstriralo 70.000 protestnikov, med njimi tudi novoizvoljeni predsednik države Danilo Türk. Türk se mora še zdaj otepati očitkov, zakaj je bil pripravljen sodelovati na demonstracijah v obdobju desnosredinske vlade, ko je bil za nameček čas gospodarskega razcveta in najnižje brezposelnosti, ni pa sodeloval na nobenih protestih v dneh vlade levega trojčka, v času, ko sta se začela močno gospodarsko nazadovanje in množična brezposelnost ter s tem večje socialne stiske. Sindikati na začetku prizanesljivi do Pahorjeve vlade Na volitvah leta 2008 so volivci večino glasov dali levim strankam, t. i. levemu trojčku (SD-Zares-LDS), ki je nato skupaj z DeSUS sestavil vlado. Po mnenju številnih so se volivci odločili za zamenjavo oblasti, ker je v javnosti prevladala interpretacija levice in večine medijev, da je Janševa vlada gospodarsko neuspešna in da je – kljub statistikam, ki so govorile nasprotno – poslabšala socialni položaj ljudi. Levi trojček je obljubljal, da bo bolje vodil Slovenijo, toda v resnici se je ekonomski in socialni položaj poslabšal. V letu 2009 smo doživeli strm upad bruto domačega proizvoda (‒8,1 %) in skokovito zvišanje brezposelnosti ‒ pri čemer je bila za to deloma kriva svetovna finančno-gospodarska kriza, a tudi strukturne napake slovenskega ekonomskega tranzicijskega modela, zgrajenega v obdobju vladavine LDS, in zgrešeni odziv Pahorjeve vlade na krizo. Kljub očitnemu poslabšanju ekonomskega in socialnega položaja sindikati v prvih mesecih leve vlade niso organizirali množičnih demonstracij. Vse dokler ni septembra 2009 zavrelo v dveh t. i. paradnih konjih slovenskega gospodarstva ‒ Gorenju in Muri. Delavci proti sindikatom V teh dveh tovarnah je izbruhnilo spontano delavsko nezadovoljstvo, ki ni bil usmerjeno le proti upravi, ampak tudi proti sindikalnim zaupnikom oziroma sindikatom, ker – tako so bili prepričani delavci – sindikati niso branili interesov delavcev, ampak so bili na strani uprav in lastnikov. Med delavci so se pojavljali tudi pozivi, naj Semolič odstopi. Nezadovoljstvo delavcev je prisililo vodstvo sindikata ZSSS v bolj ostro politiko do Pahorjeve vlade. Oktobra 2009 je vrh omenjenega sindikata tako sklenil, da bodo 28. novembra organizirali množične demonstracije. Na njih je sedem sindikalnih central ob sodelovanju upokojencev in študentov izrazilo nestrinjanje s predlagano pokojninsko reformo in zahtevalo dvig minimalne plače. Demonstracij se je po navedbah organizatorjev udeležilo 30.000 ljudi. Rezultat bolj ostre politike sindikatov je bil tudi padec zakona o malem delu in pokojninske reforme na lanskih referendumih. Neuspeh omenjenih zakonov, zlasti pokojninske reforme, je po mnenju številnih ekonomistov poslabšal gospodarski položaj v Sloveniji in ni pripomogel k rešitvi iz krize. Bodo sobotne demonstracije pripomogle k izhodu iz krize? Pahorjevo vlado je po predčasnih volitvah nasledila druga Janševa vlada, ta je morala zaradi ureditve javnih financ začeti t. i. zategovanje pasu v javnem sektorju, ki se ga kriza dotlej še ni dotaknila (v obdobju, ko so v gospodarstvu že na veliko odpuščali, se je število zaposlenih v javnem sektorju povečevalo). Proti varčevalnim ukrepom so se uprli sindikati javnega sektorja. Osemnajstega aprila letos se je na demonstracijah pred parlamentom in vlado zbralo nekaj tisoč zaposlenih v javnem sektorju (po različnih ocenah od 3.000 do 10.000). Glavni organizator in govornik na demonstracijah je bil Štrukelj, prvi mož Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS). Naslednje sindikalne množične demonstracije bodo to soboto – demonstracije bodo v okviru Evropske konfederacije sindikatov, protesti bodo tudi drugod po Evropi. Kot je dejal Semolič, bodo protestirali proti ukrepom, ki v imenu izhoda iz krize poglabljajo gospodarsko in socialno krizo. Del sindikatov demonstracijam, ki jih organizirata Semoličev ZSSS in Štrukljev KSJS, nasprotuje, saj so po njihovem mnenju neproduktivne in ne bodo pripomogle k rešitvi iz krize.