Neizmerna domišljija tretješolcev bo v svet pokukala iz slikanice

Vsako leto morajo učenci za govorno vajo pripraviti besedilo na določeno temo. To so običajno živali, osebe, predmeti, knjige in drugo, o čemur pripravijo govorni nastop. Prav ta naloga marsikdaj postane bolj naloga staršev, kar lahko preberemo tudi na številnih spletnih forumih, kjer si izmenjujejo mnenja. Letos so se je v podružnični šoli Krašnja, kjer je trenutno 40 osnovnošolcev in vrtec, lotili drugače.

Vsakoletno govorno vajo so tokrat otroci pripravili brez pomoči staršev

Učiteljica Katarina Bergant je želela vsakoletno rutinsko delo nekoliko nadgraditi in doseči, da bi otroci nekaj naredili popolnoma sami. Kot pravi, je poseg staršev v otrokov izdelek zelo opazen, zato je letos poizkusila na drugačen način.

Svojim enajstim tretješolcem je naročila, naj sami napišejo zgodbo z vsaj enim čudežem, v njej pa mora nastopati tudi otrok. Da bi bile zgodbe zares samo plod otroške domišljije in jim z idejami ne bi dodatno pomagali starši, je zvezke v tem času zadrževala v šoli.

Po vsaki uri se je učiteljica z vsakim od otrok pogovorila o njegovi zgodbi in mu svetovala, kaj mora bolje pojasniti in kje mora za bralčevo razumevanje zgodbe dodati kako informacijo več, v samo vsebino zgodbe pa ni posegala.

Napisali so jih v osmih urah slovenščine, s svinčnikom, v vsako drugo vrstico, da so zgodbo lahko dopolnjevali in popravljali. V zvezkih otrok so dolge od pet do sedem strani, sicer pa dve strani v knjigi, ki bo velika 20 krat 20 centimetrov. Imela bo mehke platnice, saj bi trde tisk zelo podražile. Foto: Ana Kovač

Nastale so zgodbe, zanimive tako mlajšim kot starejšim

Ježek, ki te ponese v vesolje, orka, ki jo lahko zajahaš, novorojenčki, ki v samo treh dneh zrastejo v enajstletnike … Vse to so zgodbe, ki jih je ustvarila domišljija tretješolcev.

Odlomek iz pravljice Jaka dobi tri starejše brate

V neki hiši v Ljubljani je živel Jaka. Star je bil sedem let. Imel je mlajšo sestro. Ime ji je bilo Rebeka. Imel je tudi starejšega brata Miha. Velikokrat so se igrali igro človek ne jezi se in se pogovarjali o živalih. Nekega dne se je mamica Nuša Jaku zdela zelo debela. Jaka je vprašal mamico, zakaj je tako debela. Mamica je rekla, da je debela, ker je noseča. Jaka je bil začuden in je to povedal bratu in sestrici. Oba sta bila začudena kot Jaka. Vprašali so mamo, v katerem mesecu je. Rekla je, da je v sedmem mesecu. Da je hitreje minilo, so se veliko igrali človek ne jezi se in bil je že osmi mesec. Pričakovali so, da se bo otrok kmalu rodil.

Ko je prišel deveti mesec, je mamica izgledala zelo čudno. Imela je že precej velik trebuh. Jaka je rekel, če gredo že lahko v porodnišnico. V Ljubljano so se odpeljali z avtom. Peljala jih je teta Leja. Ko so prišli do porodnišnice, je mamica odšla v sobo, Jaka, Miha, teta in Rebeka pa so čakali. Rodili so se trije dojenčki. Ime jim je bilo Luka, Tilen in Aljaž... (Gašper Avbelj)

"Vnukinja mi je v branje ponudila pravljico. Prebrala sem jo z velikim zanimanjem in ko mi je povedala, da so jih pri pouku napisali prav vsi, sem pomislila, da bi jih morali nujno zbrati v knjigo in jo natisniti, da bi pravljice lahko prebral tudi kdo drug," je povedala Vera Beguš, nekoč učiteljica, danes pa predsednica kulturno-umetniškega društva Fran Maselj Podlimbarski Krašnja, v okviru katerega redno sodeluje s šolo.

Ob našem obisku so prav ti tretješolci in nekaj učencev iz drugega razreda za otroke iz vrtca pripravili predstavo po knjigi Alenke Žumbar Klopčič, v Krašnji živeče pisateljice otroških ekoknjig. Pisateljica jih redno obiskuje in otroci poznajo že prav vsa njena dela. Foto: Ana Kovač

Kot pravi Beguševa, so v njihovi vasi društva izjemno dejavna, šola pa je običajno središče kulturnega dogajanja. V tako majhnih šolah, kot je njihova, je prav vsak otrok aktiven udeleženec kulturnih prireditev, ki spodbujajo njihovo ustvarjalnost.

Pravljice so ilustrirale njihove babice

"To je nekaj, kar bo otrokom ostalo za vedno," je še povedala Beguševa, ki poudarja tudi, kako pomembno je medgeneracijsko sodelovanje. Prav zato so pravljice otrok ilustrirali njihovi sosedje, babice, člani društva, ki radi rišejo. Prav te ilustracije ponujajo tudi med nagradami v zameno za finančno podporo na spletni platformi za množično financiranje Adrifund.

Zbrati želijo več kot 800 evrov. Da bodo lahko natisnili 250 izvodov, jim bodo pomagali tudi na krajevni skupnosti, gasilsko, športno in druga društva, a kljub temu upajo, da bodo lahko čim več zbrali z objavo na Adrifundu.

"Ideja je bila povsod zelo dobro sprejeta. Še posebej med starši otrok se je takoj razvila živahna komunikacija in vsi so začeli naokoli k podpori spodbujati tudi druge. Zdaj nam pomagajo ljudje, ki jih niti ne poznam," pripoveduje Vera Beguš. Foto: Ana Kovač

Podpora je nagrajena s knjigo in tudi z ilustracijami

"Vsak prispevek je več kot dobrodošel in nam bo pomagal izdati knjižico Mehurčki domišljije! V zahvalo bomo ime vsakega podpornika (ne glede na višino prispevka) zapisali v knjižico na seznam podpornikov. V zameno za vaše prispevke vam ponujamo različne nagrade: zahvalo, izvod knjižice Mehurčki domišljije, kopijo katerekoli ilustracije, likovno delo na platnu, nastalo na extemporu ljubiteljskih slikarjev in kombinacije naštetih nagrad," so zapisali na spletni strani svojega projekta, kjer je mogoče knjigo naročiti in s tem omogočiti njen tisk.

Spodbujanje domišljije je za otroke zelo pomembno

"Zgodbice, ki so jih zapisali otroci, so mnoge motivirale tudi za nadaljevanje. Kar nekaj otrok večkrat pride k meni in mi pokaže kakšno novo, sicer krajšo zgodbico, ki so jo napisali doma. Imajo veliko idej in všeč jim je, ker so videli, da lahko pišejo o čemerkoli. To, da so si upali dodati v zgodbo nekaj neobičajnega, je velik uspeh," je povedala učiteljica Katarina Bergant.

Kot pravi, je spodbujanje otroške domišljije zelo pomembno. Delno zaradi ustvarjalnosti, ki jo pričakujemo od otrok v šoli, delno pa tudi zaradi inovativnega in ustvarjalnega mišljenja pri reševanju vsakodnevnih problemov, s katerimi se soočajo.

Za razvoj domišljije sicer pri njih skrbijo tudi s tem, da spoznavajo domišljijske zgodbe, v katerih se dogajajo nenavadne stvari, in jih nadaljujejo, zamenjajo knjižne junake, jih prestavijo iz pravljice v drug kraj dogajanja in podobno.

"Ta generacija je sploh nadpovprečno motivirana za delo. V razredu nimamo niti enega učenca, ki bi kakorkoli izstopal, da bi vlekel navzdol ali bi imel kakšne težave z vedenjem. Vsi imajo tudi visoke cilje, zelo so delovni in motivirani," otroke pohvali Bergantova. Foto: Ana Kovač

Starši prav teh tretješolcev so kot otroci takšno knjigo izdali s Svetlano Makarovič

Naključje ali ne. Otroci imajo pisanje pravljic morda v genih. "Zanimivo je, da smo ugotovili, da je to prav generacija otrok, katerih starši so kot osnovnošolci napisali pravljice na pobudo Svetlane Makarovič," pripoveduje Vera Beguš in na naše vprašanje, ali knjiga kje obstaja, eno od učenk pošlje ponjo v šolsko knjižnico.

Starši današnjih tretješolcev so leta 1985 toliko energije in veselja vložili v ilustracije, da se je barva sušila še cel teden, se z veseljem spominja Beguševa. Foto: Ana Kovač

Po pripovedovanju Beguševe je Svetlana Makarovič stanovala nedaleč stran od šole in se je zelo pogosto ter z veseljem udeleževala njihovega kulturnega programa. "Veste, kako je bilo to? Ko je prišla Svetlana, so se vsi smejali in valjali po odru," se spominja Beguševa.

"Takrat smo zelo dobro in veliko sodelovali. Dovolila nam je, da smo uprizarjali Sapramiško in Pekarno Mišmaš, tudi sodelovala je pri tem in z nami hodila na predstave. Nekoč, ko so jo otroci prosili, naj še pride, jim je rekla, da bo, če bodo pa zdaj oni kaj napisali zanjo. In so. Ko je brala pravljice, je bila nad njimi tako navdušena, da so se skupaj lotili urejanja, skupaj so ilustrirali in izbrali ilustracije za knjige" pripoveduje Beguševa.

V knjigi iz leta 1985 so se pisateljici tudi zahvalili za mentorstvo. Foto: Ana Kovač

Knjiga z naslovom "Sporočilo iz rdečega aviona" je še danes dosegljiva v nekaterih knjižnicah. Sodelovanje s pisateljico jim je ostalo v lepem spominu, delno jih na to spominja tudi hiška s slamnato streho, ki so jo leta 1985, istega leta, kot je izšla tudi slikanica, na šolskem dvorišču zgradili tudi za predstave in so ji rekli Hiša tete Barbare po eni od njenih predstav iz leta 1975.