Natalija iz Ukrajine: Slovenci popijejo veliko več alkohola kot Ukrajinci ali Rusi

Za Natalijo je bilo usodno kijevsko letališče. Tam je spoznala Slovenca, čez dobro leto sta se poročila. Preselila se je v Slovenijo, čeprav je v Ukrajini imela dobro službo. Ravno prejšnji teden je po osmih letih življenja na južni strani Alp postala slovenska državljanka.

Natalija je v Slovenijo prišla kot 27-letnica, po osmih letih se je tukaj že čisto vživela.

1 / 6

Natalija je v Slovenijo prišla kot 27-letnica, po osmih letih se je tukaj že čisto vživela. Foto: Osebni arhiv

2 / 6

Foto: Osebni arhiv

3 / 6

Foto: Osebni arhiv

4 / 6

Sin Andrej je rojen v Ukrajini, v Sloveniji pa se jima je z možem Antonom rodil sin Aleksander. Foto: Osebni arhiv

5 / 6

Foto: Osebni arhiv

6 / 6

Letos ob praznovanju Andrejevega prejema svete birme Foto: Osebni arhiv

Natalija Kožar je odraščala v Lvivu na zahodu Ukrajine, blizu meje s Poljsko. Ta del Ukrajine je bil v zgodovini del Avstro-Ogrske. "To se pozna pri vsem – pri kulturi, arhitekturi, vzgoji, urejenosti okoli hiš, čistoči. Veliko je cvetja. Radi imajo red," pravi Natalija. "Lviv pa je precej podoben Ljubljani."

Tamkajšnji prebivalci so večinoma dvojezični, zlasti starejši, danes pa uporabljajo skoraj izključno ukrajinščino. Čeprav je še nedavno prevladovala ruščina, je ukrajinščina danes "v modi", pripoveduje Natalija. Tudi v medijih ruščine skoraj ni najti, ruske filme in oddaje sinhronizirajo. "Če pa pride rusko govoreči, se z njim brez težav pogovarjamo po rusko. Obnašamo se zelo strpno," poudarja.

Študij si je plačala sama

Po končani srednji ekonomski šoli se je zaposlila. "Sama sem hotela narediti nekaj zase, sama sem si plačala študij. Staršev nisem hotela obremenjevati, saj se mi je zdelo, da zame že dovolj naredijo." Dokončala je ekonomsko fakulteto, se zaposlila, poročila in dobila prvega otroka.

Najprej je delala v vojski kot računovodkinja, a želela si je boljšo službo. Imela je srečo, pravi, saj so jo zaposlili v enem največjih telekomunikacijskih podjetij v Ukrajini, in sicer v glavni pisarni. Ker se je izkazala, je postala notranja revizorka v podjetju. V tej funkciji je prepotovala Ukrajino, saj je podjetje po vsej državi imelo 250 poslovalnic. "Morda sem prav zato srečala svojega zdajšnjega moža."

Ali Ukrajinci res spijejo ogromno alkohola? #video

[video: 61080 / ]

Usodno srečanje na letališču

Spoznala sta se na letališču v Kijevu, ko je bila na službenem potovanju, Anton pa je ravno odhajal iz Ukrajine. Ker se ni dobro znašel, jo je vprašal za pot. "Še dobro, da je govoril rusko, sicer ga sploh ne bi razumela." Pokazala mu je pot, šla sta na kavo in si izmenjala kontakte.

Komunikacija se je nadaljevala, v enem letu je šel Anton znova v Ukrajino, Natalija pa je prišla v Slovenijo. To je bila njena prva pot v tujino za malo daljše obdobje. Prišla je za dva tedna. "Bilo je zelo zanimivo, veliko smo videli, spoznala sem njegove prijatelje. Zelo sem bila navdušena." Kmalu jo je vprašal, ali bi se poročila, kar se je zgodilo prav na Miklavževo pred osmimi leti.

Pustila je dobro službo in se poročila v Sloveniji, kjer je delo iskala več let. Pustila je dobro službo in se poročila v Sloveniji, kjer je delo iskala več let. Foto: Osebni arhiv Zapletena birokracija

Zaradi birokracije je bilo lažje, da sta se poročila v Sloveniji. Prišla je z vizumom, potem je bilo treba urediti dovoljenje za prebivanje. Veliko dela je bilo s prevodi potrebnih dokumentov, Natalija se postopkov spominja kot zelo zapletenih in dolgotrajnih.

Za veliko noč je v Slovenijo pripeljala še svojega sina iz prejšnjega zakona, maja pa je že začel hoditi v šolo. Po pravilih bi moral ponavljati razred, v katerem je bil v Ukrajini, torej prvega. A ker se je tam učil angleščino, je latinico že znal. Tudi računal je celo boljše kot slovenski drugošolci. Zato s prehodom ni imel težav.

"Zame je bilo logično, da se naučim slovensko"

Pogoj je bil le, da se do jeseni nauči toliko slovensko, da se bo lahko sporazumeval. "Po nekaj mesecih ljudje niso več ugotovil, da je otrok prišel iz tujine."

Natalija je imela malo več težav. Ko je prišla, je znala le osnovne besede. V začetku je predvsem poslušala, govoriti jo je bilo strah. Učil jo je mož, pozneje pa je hodila tudi na tečaj na filozofski fakulteti. "Želela sem se naučiti. Čudno se mi je zdelo, da nekateri ljudje že dvajset ali trideset let živijo v Sloveniji, pa ne znajo jezika. Zame je bilo logično, da se naučim slovensko."

Ob prihodu slovensko ni znala, ji je pa pri učenju veliko pomagal mož, tako da se je jezika hitro naučila. Ob prihodu slovensko ni znala, ji je pa pri učenju veliko pomagal mož, tako da se je jezika hitro naučila. Foto: Osebni arhiv

Težave z iskanjem službe

Učenje je šlo še hitreje, ker je starejši sin hodil v šolo in se je učila z njim. "Znanje slovenščine je bilo pomembno tudi zato, ker nisem navajena, da bi bila neprestano doma. Od 18. leta sem navajena delati."

A z iskanjem službe je imela velike težave. "Nikoli si nisem mislila, da bo tako težko." Ni iskala le na svojem področju, a vseeno ni šlo. Službo je dobila šele po štirih letih. "Brez poznanstev bi bila verjetno še vedno doma."

"Imela sem veliko srečo, da sem po naključju našla delo v turistični agenciji." Dela s turisti iz nekdanje Sovjetske zveze. "Zame je dobro, ker imam obojestransko komunikacijo – s partnerji iz Ukrajine, Rusije, Kazahstana, Uzbekistana v ruščini, s tukajšnjimi hoteli v slovenščini. Doma namreč govorimo samo v slovenščini, zato sem že malo začela pozabljati ukrajinščino."

Sin Andrej je rojen v Ukrajini, v Sloveniji pa se jima je z možem Antonom rodil Aleksander. Sin Andrej je rojen v Ukrajini, v Sloveniji pa se jima je z možem Antonom rodil Aleksander. Foto: Osebni arhiv

Sinova najprej nista hotela, da Natalija z njima govori ukrajinsko, zdaj je boljše, pravi Natalija. Oba ukrajinsko razumeta, težje pa odgovarjata. Če bi hodili na daljše počitnice v Ukrajino, bi se gotovo naučila tudi govoriti, je prepričana. A žal ne hodijo za več kot dva tedna.

Ruse v Sloveniji zanima le Rogaška Slatina

Kakšno je zanimanje ruskih in ukrajinskih turistov za Slovenijo? "Zanimanje je veliko, a se zelo pozna kriza." Včasih je v Slovenijo prihajal srednji ruski razred. "Danes je Slovenija zanje predraga." Ko je začela delati v agenciji, je bil en evro vreden 30 ali 35 rubljev, danes je 60 rubljev. "Cene v hotelih pa so iste ali celo višje. Zato je logično, da ali si poiščejo cenejšo namestitev ali pa gredo drugam."

Vsi moški člani družine imajo imena na A. Tudi mlajši sin Aleksander je vedno Aleksander, krajše različice jim niso všeč. Vsi moški člani družine imajo imena na A. Tudi mlajši sin Aleksander je vedno Aleksander, krajše različice jim niso všeč. Foto: Osebni arhiv

"V Sloveniji jih zanimata samo Rogaška Slatina in Portorož. Mislijo, da v Rogaški Slatini zdravijo čisto vse." Natalija pravi, da jim sicer ponujajo tudi druge terme, poudarjajo, da imajo dobre specialiste tudi drugod, a jih ne zanima. "Imamo tudi primere, ko so turisti hodili na Češko in drugam, a ko so prišli v Slovenijo, so se želeli zdraviti tukaj. Veliko ljudi ozdravi."

Če si ženska in si iz Ukrajine …

Kako so vas sprejeli domačini v Domžalah? "Ti, ki ne vedo, kako sva se z možem spoznala, gledajo malo čudno. Če si ženska in si iz Ukrajine … To je žalostno. Ko pa začnem razlagati, so vsi presenečeni."

Letos ob praznovanju Andrejevega prejema svete birme. Letos ob praznovanju Andrejevega prejema svete birme. Foto: Osebni arhiv Pravi, da so Slovenci zelo odprti in da rada živi tukaj. "Je pa vzgoja zelo drugačna. Pri mizi s prijatelji se pogovarjajo čisto o vsem, tudi o temah, o katerih se v Ukrajini nikoli ne bi pogovarjali." Tudi na ulici marsikdo koga ogovori. Če Slovenec v tujini sreča rojaka, stopi do njega. Ukrajincem to ne pride na misel, poudarja Natalija. V njeni ulici v Domžalah živi še ena Ukrajinka, a ko se je Natalija preselila, sta se spoznali le zato, ker je posredoval Natalijin mož.

"Živimo po slovensko"

"Tu mi je vse zelo všeč, tudi navade – da ljudje vedno pozdravijo, ko pridejo v trgovino ali v manjših krajih na ulici," pravi Natalija, ki se v Sloveniji že popolnoma znajde in živi kot domačinka.

Posebnih ukrajinskih običajev ne ohranja, ukrajinski vpliv se najbolj čuti v njeni kuhinji. Praznike pa v družini vseeno praznujejo dvakrat – po katoliškem in po pravoslavnem koledarju, in to čeprav se Natalija prišteva h Grško-katoliški cerkvi. "A živimo predvsem po slovensko, otroka vzgajamo po slovensko."

Nova državljanka

14. novembra letos je dobila slovensko državljanstvo. Postopek za pridobitev je bil precej dolg. Vmes se je morala odpovedati svojemu državljanstvu, kar je trajalo eno leto, saj mora odpoved državljanstvu podpisati predsednik Ukrajine. "Veliko so mi z nasveti pomagali svetovalci na upravni enoti." Opraviti je morala tudi izpit slovenščine. Raven, ki je potrebna za pridobitev državljanstva, ji seveda ni delala težav, saj slovenščino govori tekoče.

 

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V novi rubriki vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v Slovenijo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • stanly / 26.11.2016. ob 13:44

    najbrž res v SLO popijemo več alkohola po količini, piva in vina, vendar mnogo manj vodke kot v Rusiji ali Ukrajini

  • xedos / 27.11.2016. ob 11:26

    Masovni turisti vedno hodijo na določene "turistične" kraje, tja kamor jim priporočijo prijatelji in znanci. V tem se prav veliko ne razlikuje noben narod. So še individualci, ki si "upajo" raziskovati deželo v katero potujejo. Ti si uredijo potovanje običajno mimo turističnih agencij. Ruskih individualcev, ki bi jih zanimalo tavanje po svetu je sorazmerno malo. Za take avanture imajo doma dovolj prostora.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano