Ministrstvo in skupnost socialnih zavodov s predlogi zakona o dolgotrajni oskrbi

Strinjali so se, da je trenutna ureditev dolgotrajne oskrbe neustrezna in da jo je treba spremeniti, njihovi predlogi pa se razlikujejo tako v načinu novega urejanja tega področja kot tudi financiranja.

Breme za oskrbo se mora razporediti enakomerno Generalni direktor direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Davor Dominkuš je ocenil, da je bistvo zgodbe dolgotrajne oskrbe v tem, kako zagotoviti dolgoročno stabilnost financ in da se breme za oskrbo razporedi enakomerno. Poudarja, da sedanja ureditev dolgotrajne oskrbe ne zagotavlja finančne vzdržnosti glede na demografske spremembe.

Upokojenci kljub uporabi, plačujejo najmanj Za izvajanje oskrbe bi po njegovih besedah rabili 300 milijonov evrov javnih in 71 milijonov evrov zasebnih sredstev. Opozarja, da upokojenci, ki so najpogostejši uporabniki dolgotrajne oskrbe, vanjo najmanj vplačujejo. Če bi hoteli ob takšnem sistemu financiranja zagotoviti vzdržnost blagajne za ta namen, potem bi bistveno več morala vplačevati srednja generacija, kar pa po njegovih besedah ni vzdržna rešitev na dolgi rok.

Z nizkimi premijami do stabilnosti financ Po predlogu zakona, ki je v javni razpravi od marca lani, bi preoblikovali prispevno stopnjo obveznega zdravstvenega zavarovanja, prav tako bi uvedli obvezno zasebno zdravstveno zavarovanje, namenjeno dolgotrajni oskrbi. Tako bi z nizkimi premijami v višini sedem evrov mesečno in široko pokritostjo (v plačevanje bi bili vključeni tudi upokojenci) dosegli stabilnost financ.

Rešitev tudi v usmerjanju v pomoč na domu Pri nas je pri dolgotrajni oskrbi največkrat neposreden prehod na institucionalno oskrbo, tako da se preskočijo vse ostale oblike dolgotrajne oskrbe, opozarja. Po njegovem mnenju se premalo pozornosti, razvoja in financiranja nameni drugim oblikam oskrbe. Tako ključ rešitve po njegovem mnenju ni v povečanju kapacitet institucionalnega varstva oz. oskrbe v domovih za starejše, pač pa v usmerjanju v pomoč na domu.

Ljudem se bolj izplača iti v dom Aleksander Kešeljević z ljubljanske ekonomske fakultete je vzrok za neposredni prehod pripisal neustrezni cenovni politiki na tem področju. Po njegovih besedah mnenju se ljudem bolj izplača iti v dom kot ostati doma s plačilom nadomestila, kar po njegovem mnenju prav sili v to, da se ljudje zatekajo v institucionalizirano dolgotrajno oskrbo.

Tako je v Sloveniji prav obratno razmerje oskrbe v institucijah in oskrbo na domu v primerjavi z drugimi evropskimi državami, s katerimi se radi primerjamo, pojasnjuje Kešeljević. Če bi to obrnili, bi bil po njegovih ocenah pritisk na javne finance manjši, ljudje pa bi dobili tisto, kar si želijo, torej čim daljše bivanje doma in ne nastanitev v domovih za ostarele.

Bodo oskrbovanci in svojci še bolj obremenjeni? Z zakonskim predlogom ministrstva bi se finančno bistveno bolj obremenilo oskrbovance in njihove svojce, medtem ko bi bila država na boljšem, trdi Kešeljević. Kritičen je tudi do odbitka na oskrbo. Po njegovih besedah ta odbitek ne temelji na solidarnostnem sistemu, saj je enoten in bo potemtakem najbolj obremenil najrevnejše sloje prebivalstva.

Koprivnikar je bil kritičen tudi do tega, da po predlogu ministrstva sploh ne bo krit hotelski del oskrbe. Po njegovem mnenju bi bilo treba dodatne vire financiranja iskati drugje. Po zakonskem predlogu skupnosti bi osnovno oskrbo krili uporabniki sami, socialna oskrba bi se financirala iz proračuna, zdravstvena pa iz ZZZS. Poudarja, da sicer ne nasprotujejo predlogu ministrstva, vendar pa bi se lahko ta dejavnost financira v okviru obstoječih sredstev.