Mathias iz Francije: Odkar sem v Sloveniji, se mi je zgodilo veliko dobrih stvari

Mathias Rambaud je v Sloveniji že 13 let. "Zelo srečen sem, da sem prišel. Poročil sem se, imam otroka, dobro službo, doktoriral sem in napisal knjigo," pravi Francoz, ki v Ljubljani pogreša veter in sonce sredozemske obale.

Mathias gre rad v obmorske kraje, kot je Devin, ker ga spominjajo na njegovo domačo regijo.

1 / 5

Mathias gre rad v obmorske kraje, kot je Devin, ker ga spominjajo na njegovo domačo regijo. Foto: Osebni arhiv

2 / 5

Foto: Osebni arhiv

3 / 5

Foto: Osebni arhiv

4 / 5

Foto: Osebni arhiv

5 / 5

Foto: Reuters

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V rubriki Tujci v Sloveniji vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v našo državo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.

Mathias je doma iz mesta Narbonne v regiji Languedoc na jugu Francije. Tja se vrača dvakrat na leto – poleti in za božič. "Preden sem prišel v Slovenijo, v Franciji nisem delal nič pametnega. Pustil sem študij in se odločil, da bom potoval." Zato je par mesecev intenzivno delal v kakšnih kampih ali na smučiščih. Z denarjem, ki ga je zaslužil, je potoval.

Ljubezen iz turističnega informacijskega centra

Med enim od takih potovanj je prišel v Slovenijo in spoznal bodočo ženo Zalo iz Koroške, ki je delala v turističnem informacijskem centru. Po nekaj mesecih se je vrnil v Ljubljano in ostal tu. "Odkar sem v Sloveniji, se mi je zgodilo veliko dobrih stvari. Zelo srečen sem, da sem prišel. Poročil sem se, imam otroka, dobro službo, doktoriral sem, napisal knjigo."

V Franciji je študiral filozofijo in književnost. "A pri študiju nisem bil resen, nisem diplomiral. Šele pred šestimi leti sem se znova vpisal in na daljavo končal diplomski in doktorski študij iz književnosti v Montpellierju."

Pravi, da neprestano bere, to ga zelo veseli. Dolgo že piše, a preden je končal doktorat, je hotel objaviti knjigo. "Akademski diskurz je zelo specifičen, zato sem hotel dokazati, da zmorem napisati tudi literarno delo."

Mathias v svoji knjigi ni želel opisovati svojega življenja. "Mislim, da je vsaka ljubezenska zgodba posebna in hkrati banalna. Uporabil sem določene dogodke, za katere se mi je zdelo, da imajo literarni potencial." Mathias v svoji knjigi ni želel opisovati svojega življenja. "Mislim, da je vsaka ljubezenska zgodba posebna in hkrati banalna. Uporabil sem določene dogodke, za katere se mi je zdelo, da imajo literarni potencial." Foto: Osebni arhiv

Knjiga o Koroški, Ljubljani, Devinu

Napisal je knjigo Le livre des séjours et des lieux, ki jo je izdal v Franciji. "Dobila je presenetljivo dobro kritiko in bila tudi nagrajena." Pred kratkim je bila prevedena tudi v slovenščino z naslovom O bivanju in krajih. "V tej knjigi deloma opisujem svojo zgodbo. Ni roman, je avtobiografski esej. Opisujem svoje otroštvo v Languedocu, nekateri deli pa se dogajajo v Sloveniji – na Koroškem, v Ljubljani, v Devinu."

S kovčkom in kitaro v Slovenijo

Selitev v Slovenijo opisuje kot hektično. "Prišel sem s kovčkom in kitaro. Šele pozneje sem prinesel vse svoje knjige. Nisem vedel, kako dolgo bom ostal in ali bom sploh ostal. Pa sem še vedno tu! Nikoli ne moreš reči, da se boš selil za vedno. Ampak z Zalo sva rekla, da bova poskusila. Zdi se mi, da sem sprejel pravo odločitev."

Mathiasova ljubezen do literature, branja in prevajanja se odraža tudi v njegovem bogatem besednem zakladu slovenskih besed. Mathiasova ljubezen do literature, branja in prevajanja se odraža tudi v njegovem bogatem besednem zakladu slovenskih besed. Foto: Osebni arhiv Od začetka sta med seboj govorila angleško, ker Mathias ni znal slovensko, Zala pa ne dobro francosko.

"Šele po drugem letu življenja v Sloveniji sem se začel resno učiti slovenščino. Najprej s prevajanjem iz francoščine v slovenščino. Počasi, s slovarjem. Tako sem si gradil besedni zaklad. To mi še vedno pomaga, ko se spomnim kakšne obskurne besede, ki sem se je naučil, ko sem prevajal."

Nikoli pa se slovenščine ni učil sistematično, na tečaju. Z ženo sta se počasi začela pogovarjati, pripoveduje. "Na začetku je imela občutek, da živi s petletnim otrokom, potem z desetletnim, petnajstletnim. Zdaj pa upam, da ima občutek, da živi z odraslim," pove v smehu. "Bila je zelo potrpežljiva. Vedno sem ji prigovarjal, naj me popravlja, ko delam napake."

Sloves Francije mu koristi

V Sloveniji so ga lepo sprejeli. "Gibljem se v krogu Zalinih znancev in družine. Seveda so do mene odprti in dobronamerni. Pomembno je tudi, da sem se naučil slovenščine. Tretja stvar pa je, da sem Francoz in še vedno imam občutek, da mi je sloves Francije koristil. Če bi prihajal iz držav nekdanje Jugoslavije, bi bilo drugače."

Njuna hči je stara šest let in že pozna nekatere slovenske besede, ki jih Mathias ne pozna. "Včasih me popravlja in je prav smešno. Spominjam se starih očetov mojih arabskih prijateljev v Franciji, ki so slabo govorili francosko. Norčevali smo se iz njih. Zdaj pa sem v istem položaju. Življenje ti da kakšno lekcijo," pravi Francoz.

"Če bi mi kdo rekel, da se mi bo to zgodilo v slovenščini … Takrat sploh nisem vedel, da obstaja slovenščina." V družini se pogovarjajo slovensko. Hčerki govori v francoščini, ona pa mu odgovarja v slovenščini.

Narbonne je obmorsko mesto na jugu Francije, kjer pogosto piha močan severni veter. Mathias ga v Ljubljani pogreša zlasti ob oblačnih in meglenih dneh. Narbonne je obmorsko mesto na jugu Francije, kjer pogosto piha močan severni veter. Mathias ga v Ljubljani pogreša zlasti ob oblačnih in meglenih dneh. Foto: Reuters

Večina njegovih prijateljev je že prišla na obisk v Slovenijo. Ko pa je bila Zala prvič na obisku v Franciji, kamor zdaj hodijo vsako leto poleti in za božič, jo je najbolj razjezilo, ko jo je Mathiasov dedek spraševal, ali imamo v Sloveniji kakšne zelo osnovne stvari. Razložila mu je, da je Slovenija vendarle v Evropi, da ni v tretjem svetu.

"Kot tujec ne smeš biti preveč izbirčen"

Dela kot kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Sloveniji. To si je vedno želel, odkar je prišel v Ljubljano. Kandidiral je vsako leto, vedno pa so ga zavrnili, ker ni znal slovensko oziroma ker ni imel ustrezne diplome za poučevanje francoščine. Po petih letih se je delovno mesto sprostilo, takrat mu je uspelo. Na inštitutu zdaj dela že sedem let.

Vmes je učil francoščino, prevajal, sprejel je vsako delo. "Kot tujec ne smeš biti preveč izbirčen. Kaj vse sem delal, da sem zaslužil kruh! V glavnem je bilo učenje francoščine in prevajanje. Sodeloval je tudi v nekem oglasu za znamko Philip Morris, čeprav je sovražil kajenje. Sodeloval je tudi v reklami za Argeto. "Čeprav sem vegetarijanec!"

Pogreša vsakodnevno komuniciranje v francoščini. "Ker sem oddaljen od francoskega jezika, malo idealiziram njegovo podobo. A morda je boljše tako. Verjetno bi trpel, če bi bil v Franciji in poslušal, kako nekateri slabo govorijo." Pogreša vsakodnevno komuniciranje v francoščini. "Ker sem oddaljen od francoskega jezika, malo idealiziram njegovo podobo. A morda je boljše tako. Verjetno bi trpel, če bi bil v Franciji in poslušal, kako nekateri slabo govorijo." Foto: Osebni arhiv

Občuduje slovensko tradicijo

"Ste zelo tradicionalen narod in mislim, da je to treba ohraniti. Vaša identiteta, jezik, kultura so vsi povezani s to tradicijo, zato jo je treba braniti pred izginotjem v globalnem svetu. Majhnemu narodu se to lahko hitro zgodi," opozarja.

Pravi, da v Franciji na to včasih pozabljajo. "Odpiramo se in odpiramo. Dobro se je odpirati, a je treba tudi razumeti, kje stojiš in kakšni so temelji družbe. Slovenci to, da ste enotna družba, vidite kot omejitev in hrepenite po tujem, a ne smete pozabiti na to, kar vas oblikuje in identificira."

"Podnebje, pokrajina, hrana, vonji, jezik – vse to je del tvoje države in to pogrešaš, a se tudi navadiš na nove stvari v državi, kjer živiš. Okus se spremeni. V Narbonnu severni veter piha povprečno 250 dni na leto, posledica tega pa je jasno nebo. V Ljubljani ta veter seveda pogrešam, da bi odpihnil oblake," pravi Mathias.

Pogreša francoska vina, sire? Nakupuje v francoskem veletrgovcu Leclercu? "Da, včasih grem tja. Ampak človek lahko živi z veliko manj stvarmi, kot jih ponuja naša potrošniška družba. Lahko bi bil srečen le z desetino tega."

O terorističnih napadih v Franciji

"Na to gledam z žalostjo. Tudi to je prednost Slovenije. Ko s tovornjakom ubijajo otroke, je to resno." Tudi sam je živel v precej multikulturnem mestu, a niso imeli nobenih težav. Zdaj se to spreminja.

Njegova sestra živi v Nici, v neposredni bližini kraja zadnjih napadov, 50 metrov stran. Na dan tragedije je zaradi nosečniške utrujenosti raje ostala doma. "Sicer bi morda danes bila mrtva," z zaskrbljenostjo pravi Mathias.

"Slovenski prijatelji so bili zelo kritični do francoskih odzivov na napade. Pa sem jim rekel, da bodo takrat, ko bo nekdo vzel tovornjak in na Prešernovem trgu povozil sto ljudi, videli, kako lahko to spremeni tvoj pogled na svet. Ta človek je naredil to sam, ampak zato, ker je razvil neki sovražni diskurz do Francije in Francozov. Težko je živeti v takšni družbi. V Sloveniji si je to težko predstavljati."

Najprej je bolj užival na Gorenjskem, zdaj ob morju

"Ko sem prišel v Slovenijo, sem bežal iz svoje regije. Na živce sta mi šla morje in morski zrak." Zato mu je bila na začetku najbolj všeč Gorenjska. "Zdaj pa prevlada nostalgija in vedno bolj pogrešam morsko pokrajino. Zato grem vedno pogosteje v Izolo, Devin, Trst, Piran. Hvala Bogu, da ima Slovenija vsaj malo obale," smeje pove Mathias.

"Sem popolnoma nešporten tip. Rad se rekreiram, slovenska tekmovalnost mi ni blizu. Je pa res, da imate prav zaradi te tekmovalnosti vrhunske športnike na svetovni ravni," pravi Mathias, ki občuduje marsikaj slovenskega, športnih navad pa ni prevzel.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Anna. / 05.02.2017. ob 01:09

    Zakaj, pod tovrsnimi članki ni komentarjev? Ali pa so zelo redki. Pogum, da odideš iz domačega okolja in si daleč od doma ustvariš družino, se trudiš dojeti ljudi in njihove (naše) navade. Kaj, res niso vredni, da jim napišemo besedo in jih pozdravimo v naši sredini?

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Svet

Kim izziva Trumpa

5,5
Najbolj brano