Lojze Peterle: Eno je iskati resnico, drugo je iskati sovražnike, kar je partijski princip

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Danes objavljamo dele pogovora s predsednikom Slovenskih krščanskih demokratov in predsednikom osamosvojitvene vlade Lojzetom Peterletom.

/…/

Kateri so bili, poleg že naštetega, prvi izzivi, s katerimi se je soočila vaša vlada?
Čakala nas je široka fronta političnih, gospodarskih in socialnih zadev, na katerih je bilo treba delati hkrati. (Samo)razoroževanje je bilo izredno pomembno dejstvo ob samem formalnem prevzemu oblasti. Takrat nismo vedeli, da je stari politični vrh vedel za to namero. Iz štaba TO-ja naše vlade o tem niso obvestili, ampak pridno izvajali ukaz. Soočeni smo bili z izredno slabim stanjem v gospodarstvu. Naša podjetja so pošiljala blago na jug, plačil pa je bilo vse manj, zgodila se je srbska blokada našega blaga. Ena od prvih odločitev vlade je bila ukinitev zaprtega območja Kočevske Reke, kjer je partijski vrh razvil vzporedno ekonomijo, zatočišče v primeru atomskega napada, lovišče za privilegirance in še kaj. Po drugi strani je bilo treba "v naš projekt" prepričati mednarodno politiko.

/…/

V času brionskega moratorija, ko Slovenija še ni bila mednarodno priznana, je Janša prišel na Demos s predlogom za rošado v političnem vrhu.
Kaže, da imava z Janšo različne spomine na ta predlog. Janša je pred sejo predsedstva Demosa prišel k meni in mi rekel, da je predlog rezultat njegovega premisleka. Šele iz paralelnega intervjuja Jambrek-Hribar v Ampaku sem izvedel, da se je ideja porodila na sestanku pri Petru Jambreku. O predlogu sem obvestil Bučarja, ki je skočil skoraj do stropa in uporabil zelo trd izraz. Ker je bil Bučar kasneje med vodilnimi pri podiranju Demosove vlade, bi lahko domneval, da ga je najbolj zbodla zamenjava, ki se je nanašala nanj.

Predsedstvo je to relativno mirno obravnavalo in sklenilo, da naj se o predlogu opredelijo predsedniki Demosovih strank. Trije predsedniki so bili temu naklonjeni – Pučnik, Plut in Rupel; trije – Oman, Gros in Peterle – smo bili proti. Prvi trije so bili nekoč v Partiji, drugi trije nikoli. Takrat sem postal bolj pozoren na ločnico med nekdanjimi komunisti in nekomunisti v Demosu.

"Malo pred proglasitvijo samostojnosti smo imeli močno stavko, okrog parlamenta in vlade so protestno vozili tovornjaki. Po radiu smo poslušali: 'Dober dan žalost, travo bomo jedli …' Če bi bila osamosvojitev za vse sveta stvar, bi dali vsaj nekaj časa mir." Foto: Matjaž Tavčar

Takrat sem rekel: "Janez, prehitro želite deliti vojni plen." Iz pušk se je še kadilo, v Sloveniji je bil še vedno prisoten JLA in bili smo v negotovosti glede mednarodnega priznanja. Pa pride predlog po tako radikalni zamenja­vi struktur. Postalo je jasno, da se začenja neizprosen boj za oblast. Iz prej omenjenega intervjuja lahko razberemo, da sta se v SDZ-ju oblikovali dve liniji – Jambrekova in Hribarjeva. Slednja je bila bolj pragmatična in drža­votvorna – zastopala je mnenje, da je treba Peterleta (še) pustiti, ker dobro igra na demokrščansko karto v Evropi in bo koristil pri dosegi mednarodnega priznanja.

Tako sem zdržal do mednarodnega priznanja, potem pa so se začele nezaupnice, o katerih se je govorilo že veliko prej. Začelo se je z Markom Voljčem, nadaljevalo z Bavčarjem, nato z Drnovškom. V rezervi sta bila še minister za znanost Peter Tancig in predsednik družbenopolitičnega zbora Ludvik Toplak. V takšnih okoliščinah se nismo mogli več dogovoriti nič zares programskega. Vrč je počil.

/…/

V letu 1994 se je zgodila tudi afera Depala vas. Kakšna je bila takrat situacija v vladi?
Pojdimo malo nazaj k sestavljanju druge Drnovškove vlade. Ko sem prišel k Drnovšku na zaključni pogovor o sestavi vlade, je v tajništvu sedel Anton Bebler. Malce debelo sva se pogledala. Kasneje sem izvedel, da mu je bilo že obljubljeno ministrstvo za obrambo. Jaz sem ves čas vztrajal, da mora SDSS postati del vladne koalicije in Janša minister za obrambo, sicer SKD-ja ne bo v njej. Drnovšek mi je na koncu nejevoljen rekel: "Če ga imaš tako rad, ga pa imej." Bebler še danes ne more čez to, da je odšel praznih rok.

Rudolf Moge in drugi so na Drnovška večkrat pritiskali, naj ga zamenja, a sem vedno vztrajal, da če gre Janša, gremo tudi mi. Po Depali vasi pa mi je Drnovšek rekel: "Lojze, do sedaj sem te razumel in podpiral. To je pa taka zadeva, da ne morem več. Zdaj bo pa tako, ali bo našel grešnega kozla ali pa bo letel on." In ker ni nobenega "namočil", je šel on. Sicer sem opazoval, kako se dve službi dveh ministrstev "bunkata" med seboj. Notranji minister iz vrst SKD-ja Ivo Bizjak se mi je pritoževal čez Janšo, ta pa čez Bizjaka. Nobene podlage nisem imel, da bi podvomil o svojem ministru. Drnovšku sem rekel, naj posreduje, ker se iz tega ne more izcimiti nič dobrega. Tako se je v Kočevski Reki zgodil sestanek Drnovšek, Janša, Bizjak, Krkovič in Emil Pozvek. Dogovorili so se, da ustavijo te operacije. To je bilo na petek. V ponedeljek se je kljub temu zgodila Depala vas.

Lojze Peterle in takratni minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel z novim slovenskim potnim listom. (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) Foto: Tone Stojko

Ob interpelaciji SKD Janše ni podprla.
Vlada je v zvezi z Depalo vasjo ustanovila komisijo, ki jo je vodil Lojze Janko. V vladi je prevladalo mnenje, da Janša ne more več ostati minister, jaz pa sem vztrajal, da je treba zadevo pred končnimi odločitvami podrobno preiskati. Pri drugih je bila velika averzija in tudi Drnovšek se je odločil, da ga ne more več braniti. Ko smo na dan glasovanja nekaj praznovali pri Andreju Capudru, je prišel tja Janša in prosil za naše glasove, da rezultat ne bo pretežak. Capuder je bil precej trd in je rekel: "Janez, to si ti sam skuhal." Janša tega ni nikoli pozabil. Drnovšku sem potem rekel, če je šel ven SDSS, potem naj gre iz vlade tudi Združena lista socialnih demokratov (ZLSD).

Zakaj?
Zdelo se mi je, da je treba razmerja uravnotežiti.

Po Depali vasi so se razmerja na pomladnem političnem polu spremenila.
Janša je potem začel prehajati na demokrščanske pozicije, ustanovil je tudi krščanski forum SDS. Sistematično je pritisnil na kljuke v emigraciji. Od Socialistične internacionale se je obrnil k Evropski ljudski stranki. S Pučnikom sva nekoč delila mnenje, da je treba razvijati paleto novih demokratičnih strank v vsem razponu. Janša pa je ugotovil, da s socialdemokracijo slabo kaže, še posebej po udeležbi na kongresu Internacionale v New Yorku, kjer SDSS-ja niso sprejeli v rdečo internacionalo.

"Ena od prvih odločitev vlade je bila ukinitev zaprtega območja Kočevske Reke, kjer je partijski vrh razvil vzporedno ekonomijo, zatočišče v primeru atomskega napada, lovišče za privilegirance in še kaj. Po drugi strani je bilo treba "v naš projekt" prepričati mednarodno politiko." (foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine

/…/

Devetindvajset poslancev združenih SLS + SKD je večkrat enotno glasovalo za večinski sistem, ki pa nikakor ni dobil dvotretjinske večine. Potem so, prav tako enotno, podprli Zagožnov oziroma Potrčev predlog.
Zame to nič ne spremeni. Kot prepričanemu demokratu mi je bilo grozno, da se je ljudsko voljo nedemokratično preskočilo z ustavnim zakonom. Zato sem podprl Bajuka pri ustanavljanju Nove Slovenije. Nevede, da je bil to prvotno Janšev predlog. To je kasneje povedal Bajuk.

/…/

"Vseeno pa je osamosvojitev dala edinstveno, neprimerljivo podlago za skupno praznovanje. Močnejšega skupnega momenta slovenska politična zgodovina ne pozna. Zato ga prešerno in s hvaležnostjo praznujem. Gre čez vse, kar se mi je v politiki kasneje zgodilo." Foto: Matej Leskovšek

Tudi sprava ostaja nerešeno vprašanje.
Ljudi iz časov, ko sta si nasproti stala revolucionarni in protirevolucionarni blok, je še zelo malo. Kar se je med njimi zgodilo, se je – tudi nekaj sprave, vsaj na medosebni ravni. Naš problem je, da se kot narod in država nismo vprašanja sprave lotili na pravi način. Ključ je v resnici. Ljudi bi morali sezna­niti s potekom dogodkov med vojno in po njej. Brez ideologije in olepševanj, brez zastrašujoče terminologije in instrumentalizacije za današnje politične potrebe, kar je nespametno in škodljivo.

Pa obstaja absolutna resnica o tem vprašanju?
Resnica je lahko samo absolutna, zato je resnica. Drugo so pogledi na resnico. Nihče si je ne more lastiti, lahko pa jo skupaj iščemo, lahko poenotimo ali zbližamo poglede nanjo. Dolgo nismo imeli bilance mrtvih med drugo svetovno vojno in po njej. Zdaj vemo, koliko jih je bilo, kdo je bil, zakaj so padli. V prvi vrsti me moti, da se ob temi še vedno uveljavlja model sovraštva. Ene strani ne zanima, kaj boli drugo stran. Stvari so zacementirane, resnica ni ne zaželena ne sprejeta. Ljudje so vnaprej opredeljeni. Na levi ali na desni. Kot nacija se moramo opredeliti do časa, ki nas je razdelil. To je naša moralna, politična in kulturna dolžnost.

So za vas trije evropski totalitarizmi 20. stoletja – fašizem, nacionalsocializem in komunizem – enaki?
V svojem bistvu so enaki. Po metodi so enaki – svoje cilje dosegajo s pomočjo nasilja. Ne spoštujejo drugega in drugačnega, temveč ga odstranijo, onemogoči­jo ali likvidirajo, če ne ustreza njihovi podobi. To ne more biti pot v boljši svet.

"Eno je iskati resnico, drugo je iskati sovražnike, kar je partijski princip. Ta model je treba opustiti." Foto: Matej Leskovšek

Zakaj slovenska politična elita ni sposobna sprejeti resolucije o totalitarnih režimih, ki ste jo sprejeli v EP leta 2009?
Pri nas še vedno enega od totalitarizmov prodajajo pod pojmom svobode, kot boljši totalitarizem. Pri nas komunizem na levi ne velja za totalitarizem, ampak je še vedno mit.

Katere so tri največje politične napake Lojzeta Peterleta?
Preveč zaupanja v nekatere politične partnerje. (dolg razmislek) Združevanje SKD-ja in SLS-a. Namen je bil dober, izvedba slaba. Kandidatura za pred­sednika države.

F. D. Roosevelt je rekel, naj ga ne sodijo po njegovih dejanjih, temveč po poli­tičnih nasprotnikih, ki si jih je ustvaril.
V moji zaverovanosti v skupno zgodbo me je presenetilo, da je postal v času Demosa tako močan nasprotnik France Bučar. Bil je agens podiranja Demosove vlade, kot tudi blokiranja zakona o lastninjenju, ki ga je predlagala moja vlada. Potem se je izkazalo, da so glavni nasprotniki v "prijateljskih" strankah. Se mi zdi, da imen ni treba posebej omenjati.

Kaj želite Sloveniji ob njeni 25-letnici?
Več otrok in manj tatov.
 

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.