Loi iz Vietnama, ki ima najraje kislo zelje #TujkavSloveniji

Vsi so nasprotovali temu, da se preseli v Slovenijo, a se ni pustila prepričati. Ni se bala zime, premagala je slovensko birokracijo, službo si je zagotovila sama, tako da je zdaj srečna, pravi Loi Brinovec, ki je v Sloveniji poročena že 17 let.

Loi Brinovec dolgo ni našla službe, zato se je podala na samostojno pot. Ima svojo okrepčevalnico.

1 / 3

Loi Brinovec dolgo ni našla službe, zato se je podala na samostojno pot. Ima svojo okrepčevalnico. Foto: Urška Makovec

2 / 3

V hotelirstvu se je stalno izobraževala. Delala je tudi za največje svetovne hotelske verige. Foto: osebni arhiv

3 / 3

Svojo državo je že večkrat predstavila v slovenskih vrtcih. Foto: osebni arhiv

Pred 17 leti je njen mož kot turist šel v Vietnam. Spoznala sta se v hotelu, kjer je skrbela za področje hrane in pijače. Ko se je vrnil v Slovenijo, sta si dopisovala, po treh mesecih pa jo je povabil na obisk.

Ponosna Slovenka

Prvič je prišla v Slovenijo za dva tedna, poleti. Prvega obiska se spominja "v rožnati barvi" – vse je bilo čudovito, ker sem bila zaljubljena, pravi. Vrnila se je v Vietnam, a kmalu si je uredila papirje za selitev in poroko v Sloveniji. Konec septembra leta 2000 se je preselila in se oktobra poročila.

"V Sloveniji se dobro in varno počutim, kot doma v Vietnamu, saj sem Slovenka že 11 let in sem ponosna na to."

Loi prihaja iz kraja Phanthiet na jugu Vietnama.

Težave pri iskanju službe

Dolgo je iskala službo, a je ni našla, zato je bila razočarana. Ko sta se spoznala, ji je mož rekel, da če zna angleško, bo že našla službo v Sloveniji. A ni šlo tako. Zato se je takoj začela učiti slovenščino. To ni bilo dovolj. Rekli so ji, da za službo v hotelu, kar si je želela, potrebuje državljanstvo, vozniško dovoljenje in znanje tujih jezikov.

Opravila je vozniški izpit, se začela učiti nemščino. Tudi to ni pomagalo, še vedno ni našla dela. Po rojstvu drugega otroka se je odločila, da bo študirala. Diplomirala je kot organizatorka turizma. Njen cilj je bil služba – da bi bila koristna, da bi bila samostojna ženska. Po enem letu je dobila službo v hotelu v Preboldu kot natakarica.

Če ni dela zanjo, se znajde drugače

A razmišljala je, da bi začela nekaj novega, nekaj iz svoje države. Želela si je kuhati, saj to najraje počne. Iskala je primeren prostor za najem in ga našla v središču Celja. Vanj sta z možem veliko vložila, nastala je prijetna okrepčevalnica, v kateri ponuja vietnamske jedi.

[video: 64444 / Loi Brinovec]

Gostom ponudi zdravo

Trudi se, da so malice čim bolj zdrave, lahke in zelo raznolike, saj ima redne stranke, ki večinoma prihajajo med službo na malico. Vietamskim jedem doda sezonski, lokalni pridih. Vietnamski sladici iz ananasa, v tem času na primer doda kakšno breskev ali nektarino. "Poleti moramo jesti, kar raste poleti. Pozimi pa bolj zimske jedi."

"Kuham s srcem, delam pa z glavo. Zakaj? Skrbeti je treba za zdravje ljudi in tudi računati, mora pa biti tudi lepo. Ko jemo, ne skrbimo le za lakoto, ampak tudi za zdravje. Jaz kuham s srcem, vi jeste z glavo."

Za svoje goste vedno kuham z enako ljubeznijo in nasmehom kot za svojo družino in sorodnike.

Pogreša vietnamsko morsko hrano

Obožuje ribe in na splošno morsko hrano, ki jo v Sloveniji zelo pogreša. "Ribo bi lahko jedla vsak dan, a tu je ni. Oziroma ni sveža in je draga. Ko grem v Vietnam, jem samo ribe. Tu se je preveč mesa." Od slovenske hrane pa ima najraje kislo zelje. Kuha tudi slovensko hrano, saj je že takoj po prihodu opazovala tasta, kako kuha, in se učila.

"Slovenska hrana se mi zdi zelo okusna, le porcije so povsod prevelike." Rada ima predvsem svežo solato – regrat, motovilec. Imajo pa v Vietnamu več vrst zelenjave kot tu. Pravi, da niti ne pozna vseh.

Od nekdaj zelo rada kuha. Zelo rada pa tudi riše, rezlja, oblikuje, dekorira jedi, fotografira in potuje. V zadnjem času za marsikaj žal zmanjkuje časa, saj ima veliko dela z okrepčevalnico.

V Vietnamu je izkušnje nabirala v najboljših hotelih. V Vietnamu je izkušnje nabirala v najboljših hotelih. Foto: osebni arhiv

Brez kulturnega šoka

Ker je delala v hotelu, kjer so imeli veliko gostov iz Evrope in tudi hotelsko vodstvo je bilo evropsko, ji je bila kultura že domača in kulturnega šoka ni občutila. V kulturi ne vidi prevelikih razlik, saj je bil Vietnam francoska kolonija. Uporabljajo latinico, stavbe so precej podobne evropskim, enako na primer šolski sistem.

Slovenščino jo je učila moževa sestrična, ki jo je prišla učit trikrat na teden po dve uri. Poleg vietnamščine sicer govori še angleško in malo francosko.

Hitro rastoči Vietnam

V Vietnam grejo z družino približno vsaki dve leti, zdaj pa zaradi obveznosti že tri leta niso šli. Pravi, da se Vietnam zelo hitro razvija, vsakič, ko se vrne, je domače mesto opazno drugačno. Ko je šla prvič na obisk leta 2002, niti do domače hiše ni več znala priti, ker se je okolica zelo spremenila.

Zelo se razvija gospodarstvo, turizem, zlasti Rusi, Kitajci in Nemci kupujejo veliko zemlje. Pravi, da gre tja tudi veliko Slovencev, ki tam delajo kot učitelji angleščine.

Vsi so nasprotovali njeni selitvi

V Vietnamu ima še tri sestre in dva brata. Za njeno selitev v Slovenijo je družina izvedela šele par dni pred odhodom. Vsi so bili zelo proti temu. Nasprotovali so tudi vsi sodelavci v hotelu, ki jih je bilo okoli dvesto.

V hotelirstvu se je stalno izobraževala. Delala je tudi za največje svetovne hotelske verige. V hotelirstvu se je stalno izobraževala. Delala je tudi za največje svetovne hotelske verige. Foto: osebni arhiv "Rekli so, da sem nora," se spominja. "Očitali so mi, da sem tega človeka poznala samo nekaj ur, zdaj pa grem za njim v drug svet. Pa še v zelo mrzle kraje sem se selila. Šef, ki je bil Francoz, mi je svetoval, naj ne grem." Če pa že gre, ji je dal vse svoje kontakte, da bi ji pomagal, če bi šlo kaj narobe. "Nihče ni vedel, kje je Slovenija. Mislili so, da je tu še vojna." Zdaj se je vedenje o Sloveniji že zelo spremenilo, zagotavlja.

Ko je prišla, je bila prva Vietnamka v Sloveniji, zdaj pa jih je že več kot deset. Z vsemi je v stiku, da lahko z njimi govori vietnamsko.

"Imam vse"

Pravi, da so bili Slovenci vedno prijazni do nje, čeprav na začetku ni znala nič slovensko. "Vseeno so me vsi pozdravljali."

V Vietnamu je doma ob morju, šip na oknih pa nimajo, ker niso potrebne. Pozimi je najmanj 10 stopinj, poleti pa le malo čez 30. Tako jo tukaj pozimi zelo zebe, poleti pa se ji zdi vroče. Ji je pa všeč, ker je tu vse zeleno. Rada ima Bled, Portorož, Piran, Logarsko dolino.

"Delo imam, pridne otroke, pridnega moža – tako da imam vse." V Sloveniji ji je najbolj všeč čist zrak, dobra šola in življenjski standard.

Preveč predpisov in davkov

Pritoži pa se nad slovensko birokracijo in prenormiranostjo. Razočarana je bila pri iskanju službe, saj je ni dobila, čeprav se je zelo trudila in imela izkušnje z delom v dobrem hotelu. Motijo jo tudi visoki davki, ki jih mora plačevati v Sloveniji. V Vietnamu jih namreč plačajo veliko manj in le enkrat na leto.

Nekaj razlik pa vseeno je

Opazila je, da je v Sloveniji praznovanje praznikov zelo tiho. "V Vietnamu se vedno zberemo – ali v družini ali javno. Gremo na ulice ali ven jest. Tu je pa tako tiho! Za božič je pri nas na cesti veliko ljudi. Vsi so nasmejani, veseli, smejijo se. Tu pa je mraz, vse zaprto, nikjer ni nikogar. Šokirana sem bila. Za praznik sem pričakovala, da bomo šli ven, gledat dogajanje. Pa ni bilo nikjer nikogar," se spominja prvega božiča v Sloveniji.

Pravi, da so Vietnamci zelo glasni. Sploh v primerjavi na primer z Japonci, ki jih zelo ceni in pravi, da imajo najlepši značaj na svetu – da so zelo pošteni, pametni, tihi, lojalni. "Moj mož vedno pravi, da sem zelo glasna in da naj bom bolj tiha," se nasmeje.

Svojo državo je že večkrat predstavila v slovenskih vrtcih. Svojo državo je že večkrat predstavila v slovenskih vrtcih. Foto: osebni arhiv

Vietnamci delajo več

V Vietnamu se več dela. Pravi, da imajo tudi po dve ali tri službe. "Iz izkušenj bi rekla, da tu ljudje večinoma ne delajo s srcem. Preveč skrbijo za denar. Jaz sem ženska, imam otroke, a želela sem delati, da bi bila koristna zase, za svojo družino, za ljudi, za državo. Tu pa vidim ljudi, ki živijo samo od socialne pomoči, leta in leta ne delajo." Pravi, da v Vietnamu velja, da kdor ne dela, tudi ne je. Pomoči od države ni.

"Jaz delam po 16 ur na dan, pa včasih zaslužim le minimalno plačo. Ampak z veseljem, ker delam za ljudi. V Vietnamu se delo vedno najde, ljudje so zelo delavni. Plačati je treba vse – tudi za šolo in zdravstvo, cene pa so podobne tukajšnjim. Ni poceni," pripoveduje, a hkrati dodaja, da so tam kljub temu vsi nasmejani.

"Kdor ne dela, ne ceni denarja, postane len, družba ne more rasti," meni Loi, ki si v prihodnje želi v svojo okrepčevalnico privabiti čim več gostov, povečati restavracijo in še koga zaposliti.

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V rubriki Tujci v Sloveniji vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v našo državo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja.

Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • icsn / 03.09.2017. ob 11:34

    Kislo zelje, pa še zdravo je ;) .

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano