Sobota, 20. 5. 2023, 23.34
11 mesecev, 2 tedna
Leonida Zalokar: Delovna skupina odkriva toplo vodo, čas teče in nič se ne zgodi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,09
“To, da država ne naredi vsega, kar bi lahko, da ne poskrbi za dostojne pokojnine in za to, da družine ne bi životarile. Jaz tega ne razumem. Mi smo daleč od pravne, socialne države. To vidimo vsak dan,” je v intervjuju za Siol.net povedala Leonida Zalokar.
"Ko je premier Robert Golob sklical sestanek za predstavnike vzgoje in izobraževanja, očitno nisem imela pravega izraza na obrazu, pa so me vprašali, zakaj se tako čemerno držim. Pa sem jim povedala, zakaj. Da se v Sloveniji nič ne premakne, ker se vsake štiri leta vlada zamenja, tečemo nov krog, vse tisto, kar je bilo prej narejeno, gre v predal, delajo se nove delovne skupine, zato se ne sprašujmo, kje so. Ko mi nekdo reče, da bomo naredili delovno skupino, dobim ošpice. Bila sem v najmanj 20 delovnih skupinah. Vse se že ve. Če se naredi delovna skupina, ki po mojem mnenju odkriva toplo vodo, čas teče in nič se ne zgodi. Če hipotetično ta vlada pade, spet nič več ne velja. Če pridejo drugi, bomo morali njih spet prepričevati. Ni kontinuitete in zato se nič ne premakne," je za SIol.net povedala Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina, ki že več kot 30 let dela z otroki z duševnimi motnjami in psihopatijo.
"Prej ko slej bomo prišli tudi do umora." To je Leonida Zalokar v intervjuju za Siol.net izjavila januarja letos, ko je Slovenijo pretresel incident na koprski osnovni šoli, ko je učenec s kladivom napadel vrstnika, najhujše pa je takrat preprečil učitelj. Nekaj mesecev kasneje se je zgodila Srbija.
Tudi v Sloveniji so mladi že morili. Najbolj znan primer je krut umor v Poljčanah leta 2006, ko sta 15- in 17-letnik iz maščevanja s palicami do smrti pretepla 14-letnika. Vpleteni so bili zavodski mladostniki. "Problem je v tem, da se komu to dejanje zdi nemogoče, a je mogoče. To je dejstvo, to se dogaja. Nehati se moramo sprenevedati in stvari ovijati v celofan. To olepševanje nas bo še drago stalo oziroma nas že. Se mora res zgoditi najhujše, da se bo v Sloveniji kaj spremenilo?" se sprašuje Zalokarjeva.
Slovenske osnovne šole po strelskem napadu v Beogradu kot po tekočem traku prejemajo številne grožnje. Zalokarjeva pojasnjuje, da je to po tako deviantnih dogodkih nekaj običajnega: "Gre za tako imenovani copycat, ko posamezniki posnemajo vedenje napadalca. Bi bilo pa neodgovorno govoriti samo o kopiranju. Moramo se zavedati, da je revščina in brezizhoden položaj revnih družin v Sloveniji zelo velik dejavnik tveganja za nastajanje raznih deviantnih vedenj tako pri odraslih kot pri otrocih. Seveda je veliko odvisno od osebnostne strukture otroka in želje po uveljavitvi, želijo si potrditve in del otrok v tej brezizhodnosti v občutku podrejenosti, manjvrednosti napram bogatiji, zna zaiti na ta pota, z namenom, da bodo v nečem dobri. "
To, da država ne naredi vsega, kar bi lahko, da ne poskrbi za dostojne pokojnine in za to, da družine ne bi životarile, se Zalokarjevi zdi nedopustno: "Jaz tega ne razumem. Mi smo daleč od pravne, socialne države. To vidimo vsak dan. "
"To olepševanje nas bo še drago stalo oziroma nas že. Se mora res zgoditi najhujše, da se bo Sloveniji kaj spremenilo?"
Razkorak med teorijo in prakso
Naša sogovornica je ostra, za marsikoga celo preveč. Stvari ne olepšuje, pove direktno, tako kot je, saj je prepričana, da človek nikoli ne more biti preveč iskren. "Za vse izjave in trditve lahko ponudim argumente in dokaze. Ne živim na Luni, že več kot 30 let se ukvarjam s takšnimi in drugačnimi otroki, ki jih nekateri še izkusili niso. Ti ne morejo krojiti smernic in politike. Treba je poslušati stroko, dobro poznati znanstvene izsledke. Vsi ugotavljamo, da pri nas tako velikega razkola med teorijo in prakso ne pomnimo."
Prepričana je, da se v Sloveniji še vedno premalo ukvarjamo s skupino otrok, o kateri govori sama. Gre za otroke na koncu kontinuuma: "Če pogledamo na kontinuum, imamo pridne in poslušne otroke na eni stani, na drugi strani pa pridemo do otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami, do otrok z duševnimi motnjami, pomikamo se do razvijajočih se osebnostnih motenj in na koncu do psihopatije. Delež otrok s hudimi, neobvladljivimi vedenjskimi motnjami se seveda nahaja izključno in samo v strokovnih centrih, ker jih drugi sistemi ne zmorejo obvladovati. Velik problem pa nastane, če jih ne zmoremo obvladovati niti strokovni centri."
"Eni otroci nimajo empatije in pika"
Govora je o brezčutnih, neobčutljivih otrocih, o otrocih, ki so sposobni moriti, o otrocih, ki ne izkazujejo čustev, občutkov, slabe vesti, ki nimajo nikakršnega uvida v svoja dejanja, ki svojih dejanj ne obžalujejo. "Obstajajo študije iz primerljivih evropskih držav, ki nasilno vedenje na šolah in drugih ustanovah povezujejo z brezčutnimi, neobčutljivimi otroci. Zato je treba to majhno kategorijo otrok (en odstotek v populaciji) pravočasno prepoznati in z njimi delovati v skladu z naravo njihove motnje. Treba je vedeti, da obstajajo," opozarja Zalokarjeva.
"Eni otroci nimajo empatije in pika. Pogovori ne dosežejo namena, te otroke moramo prvenstveno učiti, kaj je prav in kaj narobe. Z njimi je treba delati na razumevanju tega, kam jih lahko pripelje to, kar počnejo. Učiš ga, da se mu splača biti v redu, drugače si bo poslabšal položaj in ostal bo npr. brez bonitet. Po teh smernicah delamo v strokovnem centru. To jim skušamo privzgojiti, ker to razumejo. Oni nimajo kapacitete, da bi prepoznali čustveno stanje drugega. Razmišljati o tem, da se bodo zavedali svojega dejanja, da ga bodo obžalovali, pokazali vest, je iluzorno. Nevarno je predvsem to, če se jih ne prepozna pravočasno in jih sistem prepozno vključi v obravnavo, ker je kasneje osebnostna struktura lahko že tako okvarjena, da je dejansko nepopravljiva."
Zalokarjeva v zavodu dela od leta 1998. Ko varovanec zapusti ustanovo, o njegovem stanju napišejo poročilo, v katerem opozorijo tudi, ali gre za nevarnega mladostnika.
"Če sem še pred leti izustila česa vsega je otrok sposoben, sem bila napadena. Z leti spoznaš, da se pri nas soočaš z neko kliko strokovnjakov, akademikov, ideologov, ki so na svojem področju uveljavljeni, imajo moč in vpliv nad krojenjem politike in ideologije, niso bili pa nikoli na terenu, v stiku s takimi otroki, potrebnega znanja o tem pa sploh nimajo. Pri nas je pač mogoče, da nekateri akademiki in ideologi ne glede na dokaze tujih raziskav, izsledke študij tujih znanstvenikov, fakultet, še naprej vztrajajo in vsiljujejo svojo lastno ideologijo in poglede. Vedno se bo našel nekdo, ki bo zavrgel dognanja svetovnih veleumov, ki spremljajo tovrstno populacijo otrok in raziskujejo, kaj zaleže in kaj ne. To me spominja na patološki narcisizem. In to je nevarno. Naš prostor je, kar se tega tiče, za Evropo 15 ali 20 let. Upam, da se to ne bo več dogajalo in da se bo zadevo pogledalo bolj strokovno in ne ideološko. Otroci so pri nas več let in kdo drug je bolj kredibilen, da poda oceno o stanju otroka ali mladostnika, kot pa strokovno osebje v strokovnih centrih," je jasna Zalokarjeva.
"Eni otroci nimajo empatije in pika. Oni nimajo kapacitete, da bi prepoznali čustveno stanje drugega. Razmišljati o tem, da se bodo zavedali svojega dejanja, da ga bodo obžalovali, pokazali vest, je iluzorno."
Narcisizem - "bolezen" sodobnega časa
"Aroganca, cinizem, nepriznavanje napak, vztrajanje na svojih stališčih, degradacija in poniževanje tistih, ki mislijo drugače. To so lastnosti psihološkega narcisa ali psihopatije, kar lahko zadnja leto opazujemo predvsem v politiki. Simptomi osebnostne motnje so lahko tako močni, da takšnemu človeku ni problem iti preko trupel. Ljudje se pred psihopatom, narcisom umaknejo, ker je avtomatski odziv večine ljudi strah. Največje licemerstvo pri vsem tem je, da zdaj problematiziramo le otroke, medtem pa imamo med odraslo populacijo toliko patologije, deviantnosti, skrenjenih, kriminalnih dejanj, ki niso pravilno naslovljena, da nas je lahko sram. In mi samo gledamo. Kakšen vzgled nam je bila dolgoletna politika? Kriminalen."
Ko inštitucije pokleknejo
V oddaji na nacionalni televiziji je Zalokarjeva spregovorila o primeru dečka na eni od ljubljanskih osnovnih šol, ki je v šolo nosil nož in grozil vrstnikom. Ker je šlo za sina vrhovnega sodnika in mame, ki dela v pravosodju, se z njim ni zgodilo nič.
"To je privilegij narcisizma, o katerem govorim zgoraj. To je privilegij bogatih in tu je omenjen le en primer. Če ta otrok ne bi imel vplivnih in bogatih staršev, bi bil že davno v zavodu tako kot še kakšen drug otrok. Tisto, kar je mene res prizadelo in razjezilo, je bilo, ko mi je oče enega izmed otrok te šole nemočno rekel, da nič ne morejo, ker da gre za sina vrhovnega sodnika. In kaj potem? Dejstvo je, da gre za očeta, ki ima nevzgojenega sina, s področja moči pa zdaj obvladuje celoten sistem. To je simptom narcisizma in psihopatije. Dejstvo je, da so otroci iz revnih, siromašnejših sociokulturnih okolij, prikrajšani oziroma degradirani v primerjavi z bogatimi na mnogih področjih. Pri privilegiranih se ne prijavi, marsikaj ne gre naprej, ker imajo starši določen položaj v družbi. Starši izkoriščajo moč, položaj, ugled, inštitucije pa pokleknejo. To je v praksi seveda prisotno. To gledamo tudi po svetu, ko ena ali dve osebi, politik s takšnimi potezami, ustrahuje in obvladuje cel narod. Če tega ne bomo naslovili in zaustavili, bosta narcisizem in psihopatija prevladala," je prepričana Zalokarjeva.
Ob tem sogovornica opozarja na problematiko permisivne vzgoje, ko permisivni, narcistični starši vzgajajo otroke: "Da se dojenčka sprašuje, če se želi previti, da mama pri zobarju reče, da bo otrok usta odprt, ko bo želel. Tukaj smo, to gledamo. Ta njihova miselnost je tako globoka in škodljiva, svojo ideologijo in škodljiv vzgojni stil vsiljujejo tudi v šolski prostor. In tam, kjer sta denar in moč, se otroka pusti, da dela, kar si želi."
Vzgojiteljice v vrtcih je strah – poročajo o neobvladljivih dve-, triletnikih, še pripoveduje. "Ti bodo čez 3, 4 leta v osnovni šoli. Najkasneje takrat bo pri nas prišlo do popolnega razpada šolskega sistema, če se ne bodo odgovorni nemudoma lotili ukrepanja, ne samo govorjenja. In se nemudoma seznanili s šokantnimi posledicami uporabe digitalnih medijev s seznanitvijo rezultatov dologoletnih raziskav, njihovim kvarnim vplivom na možgane, o čemer opozarja psihiater Spitzer v knjigi Digitalna demenca. Na podlagi teh izsledkov države kot po tekočem traku iz vzgojnoizobraževalnih ustanov umikajo digitalne medije, uvaja se znanstveno preverjen pozitiven učinek na možgane – pero namesto ekrana! Nujno je vpeljati pisanje nazaj v šole, in ne uvajati nečesa, kar druge omikane, ozaveščene države ukinjajo že vse od leta 2016 dalje."
Prav zato je eden izmed nujnih ukrepov izobraževalnim institucijam vrniti nazaj avtonomijo, staršem pa postaviti meje, je jasna Zalokarjeva.
Zalokarjeva: Dovolj je nebuloz in preveč zaščitniškega sistema
Otroci na koncu kontinuuma so multidisciplinarni problem, kar pomeni, da potrebujemo enotno medresorsko politiko, enotno obravnavo in pogled na strategijo.
"A problem nastane, ko je recimo za določene pravnike in kriminologe kakšen nujen ukrep, zaradi njihove ideologije, preveč kaznovalen. A pri določenem odstotku populacije, ki jo je treba ustaviti, brez prisile in kazni ne gre. Dovolj je nebuloz in preveč zaščitniškega sistema. Tudi zato smo tukaj, kjer smo. Ker se takšnih posameznikov ne ustavi, ker se jih ne navaja na delo, na pravila. Problematično je predvsem, da se jih ne vzgaja za prevzemanje odgovornosti, ne razvija se čut do sočloveka, kar je nuja za obstoj človeštva. Narcisizem je tako ohol in predrzen in gre tako daleč, da skuša posameznike, ki zagrešijo huda dejanja, tudi pravno in sodno zaščititi pod reklom: Ni kriv, saj ni bil vzgojen, da bi vedel, kaj je prav in kaj je narobe."
Leta 2013 je priznal krivdo v štirih točkah uboja in sodnik na sodišču za mladoletnike ga je obsodil na deset let pogojne kazni, s čimer je kljuboval tožilcem, ki so zahtevali 20-letno zaporno kazen. Družine žrtev so bile ogorčene, kritiki pa so menili, da je bil deležen posebne obravnave zaradi svojega bogastva.
Decembra 2015 je bil na Twitterju objavljen šestsekundni videoposnetek, ki prikazuje Coucha na zabavi, kjer so stregli alkohol – kar predstavlja možno kršitev pogojne izpustitve. Dva tedna kasneje sta z mamo izginila.
"Izjemna pridobitev je mobilna vzgojna služba, ki posreduje ob klicih vrtcev, šol in staršev, kjer ne obvladujejo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Na ta način imamo zbirnik podatkov tudi za pojavnost nasilja izven zidov strokovnih centrov."
V zavodih tudi otroci in mladostniki, ki tja ne sodijo
Sogovornica pojasnjuje, da ne delajo nobene panike, da že leta opozarjajo na ene in iste težave in skrajni čas bi bil, da se kaj spremeni. "To bi se moralo zgoditi že leta 2010, ko so bili znani izsledki raziskave Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja. Študijo smo izvajali leta 2008 in 2009, ko je bilo stanje v Sloveniji katastrofalno. Takrat je bilo zunaj, na cesti, 45 otrok s hudimi motnjami vedenja. Zavodi smo jih odklanjali, vsi po vrsti smo jih odklanjali, ker nismo zmogli njihove obravnave. Problem je nastal na centrih za socialno delo, ker otrok niso imeli kam napotiti, in na sodiščih. Če je sodišče izdalo vzgojni ukrep vključitve v vzgojni zavod, otrok in mladostnikov nismo sprejemali, ker smo bili seznanjeni z njihovim nasilnim neobvladljivim vedenjem, za katerega nismo bili usposobljeni. Socialni pedagogi, ki so do takrat veljali za edini usposobljen in pravno formalno priznan strokovni kader, so enostavno rekli, da za to niso študirali, da niso za to tukaj. Fluktuacija kadra je bila grozljiva, tudi zdaj je tako, to delo je izjemno naporno in zahteva celega človeka. S to raziskavo so bili ti otroci prepoznani, bali so se jih pedopsihiatri, bali smo se jih vzgojni zavodi, bali so se jih vsi."
Na vprašanje, kaj se je po več kot desetih letih spremenilo, pa Zalokarjeva brez oklevanja odgovori: "S strani odgovornih nič v smislu sprejetja nujnih ukrepov, nujnih sprememb zakonodaje. Smo pa v zavodu sami ustvarili inovativen program pedagoško medicinskega modela obravnave nasilnih otrok in mladostnikov in na 8 forumu inovacij prejeli nagrado za najboljšo storitveno inovacijo. Na podlagi tega programa imamo v zavodu zaposlene zdravstvene tehnike, njihova osnovna naloga je zagotavljanje varnosti, ki jo pogosto lahko zagotavljajo zgolj z omejevanjem heteroagresivnih napadov, ki resno ogrožajo življenje drugih otrok kot zaposlenih."
"Mnogo stvari še vedno ni sistemsko in zakonsko urejenih, strokovno usposobljenih kadrov še vedno primanjkuje."
Leta 2020 je bil sicer sprejet Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju. Ta med drugim opredeljuje morebitno prilagoditveno obdobje, ki ga mladostnik lahko preživi v mladinskem stanovanju, kjer lahko živi še 12 mesecev po zaključku izobraževanja oziroma največ do svojega 26 leta.
"Izjemna pridobitev je mobilna vzgojna služba, ki posreduje ob klicih vrtcev, šol in staršev, kjer ne obvladujejo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Na ta način imamo zbirnik podatkov tudi za pojavnost nasilja izven zidov strokovnih centrov, ki pa je v takem porastu, da ne obvladujemo več, ne zmoremo se hitro odzvati na vse klice. Mnogo stvari še vedno ni sistemsko in zakonsko urejenih, strokovno usposobljenih kadrov še vedno primanjkuje. Zaradi odsotnosti ustreznih programov, ki sodijo na področje pravosodja, zdravstva in sociale, na kar opozarjamo že več kot 15 let, se v zavode namešča tudi otroke in mladostnike, ki vanje sploh ne sodijo," pojasnjuje Zalokarjeva.
Zalokarjeva: Ko mi nekdo reče, bomo naredili delovno skupino, dobim ošpice
"Mi bomo vsekakor naredili vse, da bomo strokovno, politično in laično javnost sprotno opozarjali o aktualni problematiki in podajali predloge, za katere po naši strokovni, znanstveni in praktični oceni menimo, da so učinkoviti. V svojem dolgoletnem delovanju smo obiskali in spoznali sisteme obravnav in evidence programov praktično v vseh evropsko primerljivih državah kot tudi izven. Zato znamo odgovoriti na probleme in ponuditi rešitve," pove Zalokarjeva.
"Ko je premier Golob sklical sestanek za predstavnike vzgoje in izobraževanja, očitno nisem imela pravega izraza na obrazu, pa so me vprašali, zakaj se tako čemerno držim. Seveda sem povedala tako, kot je. Da se v Sloveniji nič ne premakne, ker se vsake štiri leta vlada zamenja, tečemo novi krog, vse tisto, kar je bilo prej narejeno, gre v predal, delajo se nove delovne skupine, zato se ne sprašujmo, kje so. Ko mi nekdo reče, bomo naredili delovno skupino, dobim ošpice. Bila sem v najmanj 20 delovnih skupinah. Vse se že ve. Če se naredi delovna skupina, ki po mojem mnenju odkriva toplo vodo, čas teče in nič se ne naredi. Če hipotetično ta vlada pade, spet nič več ne velja. Če pridejo drugi, bomo morali njih spet prepričevati. Ni kontinuitete in zato se nič ne premakne."
Leonida Zalokar v zavodu Planina dela od leta 1998. Že več kot 15 let glasno opozarja na odsotnost ustreznih programov na področju pravosodja, sociale in zdravstva. Bo politika tokrat imela posluh za strokovnjake?
Bodo odgovorni zmožni preseči politiko v dobro naših otrok?
Ključno vlogo pri spremembi zakonodaje ima seveda politika. "Nekoliko me skrbi, ko mi je bilo na ministrstvu, ko sem govorila o tujih državah, o uzakonjenju slabega starševstva rečeno, da to ne bo šlo skozi naš parlament. In se upravičeno sprašujem in sem res zaskrbljena, če se ključni odgovorni, ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, sploh zavedajo, za kako razširjen in uničujoč pojav v resnici sploh gre, ker me je izjava ministra za vzgojo in izobraževanje neprijetno presenetila – da lahko v šolah torbe sicer pregledajo, ampak na način, da otroka povabijo, naj sam pokaže vsebino. Pa saj to ni res ali pač je? Poznavajoč naravo razdiralnega, nasilnega in ogrožujočega vedenja mladih je tovrstna izjava popoln nesmisel, le še eden izmed mnogih do sedaj podobnih izrečenih nesmiselnih navodil in smernic v preteklih letih."
V petek je v državnem zboru potekala Skupna seja Odbora za izobraževanje, znanost in mladino (15. nujna seja) ter Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo (23. nujna seja), na kateri je sodelovala tudi Zalokarjeva.
"Prisotnih je bilo več deležnikov, ki smo vsak s svojega področja podali svoje ugotovitve in mnenje. Kot običajno je opozicija nizala rešitve po tekočem traku, sicer povsem smiselne in ustrezne, zanimivo pa je na tem mestu namreč predvsem dejstvo, da ničesar od navedenega ni sama uzakonila oziroma uredila, čeprav na pojav nasilja in nevarnost tega opozarjamo že več let. Zaključki seje so obetavni, namreč vsi prisotni poslanci, tako opozicijski kot koalicijski, so izrazili visoko občutljivost za razumevanje problematike in izraženo stopnjo nevarnosti, kje pravzaprav se nahajamo, zato obstaja realno upanje za akcijski pristop k celostnem urejanju tega občutljivega področja in ne zgolj teoretiziranje. Treba je preseči politiko in se problemov lotevati strokovno, je bil včerajšnji slogan koalicije, kar je za preživetje vseh nas pravzaprav nujno," pojasnjuje Zalokarjeva.
"Zdaj imamo novo politiko in ob novi politiki spet dobiš upanje in nek zagon, mogoče bo zdaj drugače. Delamo nekaj dobrega. Bomo videli, kaj bo. Politika je tukaj ključna za spremembe zakonodaje."
