Lažni status študenta smo kupili za 40 evrov

Zgodba se je v času, ko je vse težje dobiti študentski status, ki ti omogoča številne ugodnosti (kot so cenejša prehrana in prevoz, možnost dela prek študentske napitnice, brezplačno zdravstveno zavarovanje …), in ko je država močno omejila zlorabe študentskih statusov, zdela skoraj neverjetna. A oglas – ta naj bi po navedbah bralca ob začetkih tedna zadnje pol leta izginjal in se vsak petek zvečer spet pojavil - je bil prepričljiv. Ker je bil to edini način, da ugotovimo, kako zadeva deluje in koliko naivnih ljudi je goljuf že prinesel okoli, smo se odločili, da gremo po sledi.

Ne podarja, temveč prodaja "Oj, zanima me tvoj oglas. Se lahko slišiva?" sem na številko, navedeno v oglasu, poslala SMS. "Lahko," je v hipu prispel odgovor. Poklicala sem in oglasil se je prijeten moški glas z močnim mariborskim naglasom. "Zdravo, zanima me potrdilo o šolanju." "Seveda, zakaj ga pa potrebuješ?" "Predvsem za prehrano, verjetno pa tudi za študentsko delo." "Ni problema, ti ga bom poslal. Povedati ti pa moram, da se potrdilo ne podarja, kot piše v oglasu, temveč stane 40 evrov. Plačaš po povzetju," je pojasnjeval moški na oni strani žice, ki se še vedno ni predstavil. A je dodal, da sam zgolj pomaga in da se s tem biznisom sicer bolj ukvarja njegov brat, ki pa je trenutno na Kitajskem. Pogovor je trajal kar nekaj minut. Postavljala sem mu številna vprašanja in bolj kot sem ga spraševala, bolj zgovoren je bil. Ima sestrično, ki je zaposlena na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru in ureja fiktivne vpise študentov, je dejal. "Sporočiš mi samo ime in priimek ter kdaj in kje si rojena, pa ga dobiš. Ravno danes grem k njej na faks, saj se še kar nekaj ljudi zanima za to. Že jutri ti ga lahko pošljem," je bil ustrežljiv. "Pa si prepričan, da gre to kar tako? Kaj če bo to kdo preverjal? A lahko kar pridem na študentski servis in dvignem napotnico?" sem se delala neumno, on pa je bil vedno bolj zgovoren – in vedno bolj prepričljiv. "Seveda bo vse v redu! Od avgusta sem uredil že 262 potrdil o šolanju, takšno povpraševanje je! Sestrična te vnese v sistem, ob tem dobiš številko indeksa, s potrdilom, ki ti ga bom poslal, pa se greš vpisat na ŠOUM. S tem lahko potem urejaš vse – od študentske prehrane do napotnice za študentsko delo." "Ampak če bom šla v restavracijo jest na študentske bone, bodo opazili, da nisem več študentka," sem podvomila. "Ne, ne – danes so lahko redno vpisani tudi starejši študenti. Vse, kar jih zanima, je številka indeksa. Lahko si brez skrbi – čisto nič drugega ne potrebuješ! Ena izkaznica je dovolj za vse, dobiš jo na ŠOU-u ob prijavi." Pogovor je tekel v tej smeri dalje in po kakšnih desetih minutah me je "prepričal".

"Vedno je bilo vse v redu" Sklenila sem, da ne bom izgubljala časa, zato sem mu ime in priimek (ime je bilo izmišljeno, da ne bi odkril, da ima opravka z novinarko) poslala takoj. Zahvalil se je. Nekaj minut zatem sem ga kot normalno prestrašena državljanka, ki se, pa četudi le megleno, zaveda, da bo plačala za nekaj nelegalnega in da je torej že zato vpletena v sumljivo zgodbo, spet poklicala. "Oprosti," sem rekla, "kako mi lahko zagotoviš, da bo v kuverti, ki jo bom plačala, še preden jo bom lahko odprla, res potrdilo o šolanju?" "Glej, nikogar še nisem ogoljufal, nisem tak človek. Name se je obrnilo že veliko ljudi in do zdaj so bili vsi zadovoljni. Vedno je bilo vse v redu. Če bi kdo preverjal številko indeksa, bi jo tako ali tako pri moji sestrični – ona je edina, ki se na ekonomski fakulteti ukvarja s tem," je bil pomirjujoč. Kmalu zatem je dodal: "Ampak kakor hočeš. Če želiš in če status potrebuješ, mi lahko pošlješ podatke, sicer pa ne. Nikogar ne silim." Prav to, da se ni preveč "grebel" in je pokazal ravno pravo mero ignorance, me je dokončno prepričalo o njegovi "iskrenosti". "A mi lahko poveš vsaj, kako ti je ime, da bom vedela, od kod je pošiljka?" sem tvegala. "Seveda," je odvrnil brez senčice nezaupanja v glasu. "Sem Davor Mihajlović."

Črna lista spletnih goljufov Če že on ni poguglal mojega imena, sem sama njegovega seveda takoj. "Poredni Davor s Kmetije," so bili prvi naslovi, ki so nakazovali da bi lahko šlo za fanta z enakim imenom, ki je leta 2008 nastopal v resničnostnem šovu Kmetija. Podatka žal nismo mogli preveriti, ker Davorja Mihajloviča iz Maribora v imeniku ni, na POP TV menda njegove številke nimajo več – nam je pa to, da je prav on »Davor s Kmetije« prodajalec lažnih potrdil o šolanju v telefonskem pogovoru sam potrdil.

Tisti, ki bi na spletu pregledal še kakšno stran naprej v spletnem brskalniku, bi kaj hitro ugotovil, da se je Mariborčan z imenom Davor Mihajlović že nekajkrat znašel na črni listi oziroma seznamu goljufov, ki z lažnimi ponudbami in podatki izvabljajo denar od ljudi, ki kupujejo prek spletnih oglasnikov. Zanimiva črna lista z imeni največ spletnih goljufov je na enem od forumov med.over.net. Davor Mihajlović se je na njej znašel kar nekajkrat, nekaj uporabnic je zapisalo, da se jim je, ko je na bolha.com prodajal ponarejene Pradine torbice in druge podobne izdelke, predstavljal celo kot ženska. "Oglaševal (oziroma javljal se mi je kot punca), prodajal je ponaredek Pradine torbice. Dogovorila sva se za nakup in danes sem dobila paket: v njem je bila, namesto ogromne Pradine torbe, mala plastična zlata torbica (iz odpada). Deluje oziroma goljufa pod uporabniškim imenom velan," je na omenjenem forumu zapisala ena od razočaranih uporabnic. To je sicer zgolj eden od zapisov, ki smo jih o Davorju Mihajloviću našli na spletu. A večina uporabnikov, ki si želi za nekaj desetakov pridobiti študentski status ali pa kupiti torbico, seveda v hipu, ko se ji ponudi tako "krasna" priložnost, običajno ne pregleda še vseh zadetkov na brskalniku. Razen tega je nakup takega potrdila o šolanju seveda nezakonit in goljuf dobro ve, da ga ne bo nihče ovadil.

Ker sem se tokrat tudi sama postavila v vlogo povprečne uporabnice spletnega oglasnika, sem z nakupom nadaljevala.

V nekaj minutah je dobil potrdilo Ni še minilo pol ure od najinega zadnjega pogovora, ko me je Davor spet poklical. "Ravno sem bil na fakulteti in že imam potrdilo. Vpisana si v 1. letnik podjetništva. Jutri greš na ŠOU in neseš s sabo to potrdilo, gospa tam bo uredila vse in lahko si brez skrbi." "Si prepričan? A ne bo zahtevala indeksa?" "Ne, potrdilo o šolanju je povsem dovolj. Vedno je bilo, videla boš, da si brez težav urediš vse – razen morda zdravstvenega zavarovanja. Samo zapomni si, da si vpisana v 1. letnik in da študiraš podjetništvo. Ker je to že bolonjska stopnja, tvoj študij traja tri leta." Do zdaj je od avgusta uredil že 262 potrdil, je dejal, in številne zadovoljne stranke se nanj obračajo vsako leto znova. Čas za nov status je vsakokrat začetek novega študijskega leta, ljudje pa vsakokrat znova potrebujejo študentski status oziroma potrdilo o vpisu.

Davor s Kmetije "A si mogoče ti tisti Davor s Kmetije?" sem ga po nekaj minutah vse bolj osebnega pogovora le vprašala. "Ja, tisti sem," se je z rahlo zadrego v glasu nasmehnil, "ampak veš, ni bilo vse res, kar so takrat pisali." Nato mi je zaupal še, da je tudi sam univerzitetno izobražen, saj je uspešno končal fakulteto. "Katero pa?" "Ekonomsko." Seveda. Potem me je še enkrat potolažil, češ naj nič ne skrbim in da se lahko kadarkoli slišiva. Precej si daje opraviti z menoj, sem pomislila – glede na to, da pravi, da je imel samo od avgusta že skoraj 300 strank. Ne glede na številne luknje v njegovi zgodbi (vsakomur je jasno recimo, da ob vpisu potrebuješ tudi indeks, dokument, s katerim se lahko identificiraš, in da bo recimo že kar precej zgubana gospa pri skoraj štiridesetih pač težko prepričala še tako slabovidnega natakarja, da je še študentka) je še vedno dovolj prepričljiv. Vsaj za ljudi, ki so mu v preteklih mesecih nakazali vsak (vsaj) po štirideset evrov.

Potrdilo z originalnim žigom Če kaj, potem prodajalcu potrdil o šolanju brezbrižnosti res ni mogoče očitati. Davor Mihajlović je v odnosu do svojih strank zelo skrben. "A si prejela?" mi pošlje SMS že naslednje dopoldne. Razočaram ga, ko mu sporočim, da bom šele popoldne lahko šla na pošto. Na domačem poštnem uradu me nekoliko čudno gledajo, ko vprašam, ali lahko pošiljko (bilo je zgolj navadno pismo) odprem in pogledam, kaj je noter, še preden zanjo plačam, saj je Davor zahteval plačilo po povzetju. "Ne," je dejala prijazna uslužbenka. "Kaj pa, če gre za goljufijo?" "Potem lahko naredimo komisijski zapisnik in prodajalca pozneje prijavite oziroma to, da vam vrne denar, urejate z njim." Preprosteje povedano: kot sem vedela že iz grenke izkušnje z nakupom ponarejenega telefona pred dobrim letom dni, si kot kupec prek spletnega oglasnika v Sloveniji povsem nezaščiten. Plačala sem torej tistih 40 evrov (skupaj s stroški poštnine se jih je nabralo za skoraj 45) in končno odprla kuverto. "Potrdilo o vpisu," je bilo zapisano na listu v njej – in na njem je originalen žig Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru. Iz potrdila je razvidno, da sem postala redna študentka 1. letnika univerzitetnega študija študijskega program podjetnišvo, pa tudi številko indeksa sem dobila! Manjkal je le podpis odgovorne osebe. Zato sem kar na pošti spet vzela v roke telefon in poklicala Davorja. "Hej, s tem potrdilom je nekaj narobe. Potrdila o vpisu običajno niso videti tako." "Ne, ne, vse je v redu, kar brez skrbi! To so edina potrdila, ki jih izdaja ekonomska fakulteta. Kar pojdi jutri z njim na ŠOU in boš videla, da bo vse v redu. Če kaj ne bo, pa me kar pokliči," je bil še naprej slišati ustrežljiv. Nato mi je zaupal celo priimek sestrične. Le en stisk na tipko je bil dovolj za ugotovitev, da gospa s tem priimkom na mariborski fakulteti ne obstaja. Ali pa obstaja, a se je mladi gospod "zmotil" v priimku.

Na pošti se razkrijem Ker sem na poštnem uradu z zahtevo po tem, da naredijo zapisnik o pošiljki že nekoliko preveč sitnarila, sem prijaznim uslužbenkam slednjič pojasnila, za kaj gre. Da sem novinarka, ki raziskuje domnevno goljufijo. "Dobro je, da greste na policijo, s tem zapisnikom lahko prodajalca ovadite," so mi svetovali in pojasnili, da še niso slišali za tak primer. Jaz pa njim, da nisem nikakršen ovaduh – in da bi bilo to, kar nekako pod krinko kot novinarka tokrat počnem, pravzaprav naloga kriminalistov. Razen tega pa bi me nekoliko čudno pogledali, če bi prišla in rekla, da sem kupovala nelegalno potrdilo o šolanju. Nazadnje bi se še sama znašla za zapahi!

Zgodba o nakupu ponarejenega telefona prek oglasnika bolha.com in o tem, da denarja na pošti, čeprav smo prepoznali goljufijo takoj po prevzemu pošiljke, ni bilo mogoče zahtevati nazaj, prav tako pa se zadeva ni zdela pomembna (oziroma se je zdela celo smešna) policistom, se je zdela prijaznim poštnim uslužbenkam sprva neverjetna. Ampak le prvih nekaj minut. "A se spomniš fanta, ki je kupil telefon za 400 evrov, prišel dvignit paket, ga odprl – v njem pa je bila namesto telefona čokolada? Njegova mama bi skoraj doživela živčni zlom …" so se spomnile.

Tako kot živčne zlome vsak dan znova doživljamo navadni ljudje, ki smo – tudi če ne gre za nezakonit nakup, kot je nakup lažnega potrdila o šolanju, temveč za bolj nedolžne stvari, kot je nakup čevljev ali torbice – vsak dan znova nemočne tarče iznajdljivih goljufov.

Ta zgodba, kot rečeno, sicer ni toliko zgodba za novinarje, kot je zgodba, s katero bi se morali ukvarjati kriminalisti. Koliko denarja je Davor Mihajlović (skupaj z drugimi goljufi) že dobil, bi lahko preprosto preverili prek poštnih nakaznic, saj večina tovrstnih plačil poteka po povzetju oziroma prek Poštne banke Slovenije. A policisti (kot so mi pojasnili takrat, ko sem bila sama žrtev podobnega goljufa) se pač ne bodo trudili za "zgolj" 40 ali 70 evrov, kolikor je stal ponarejeni telefon! Svetovali vam bodo, da drugič ne bodite naivni in da (seveda!) ne kupujte ilegalnih potrdil – če bi si s tako informacijo sploh upali na policijo.

Mi pa bi vam svetovali predvsem, da kupujte raje prek tujih spletnih strani, kot je ebay, kjer so prodajalci in kupci zaščiteni in kjer prodajalcem ni vseeno, kaj kupci menijo o njih, saj so od tega odvisni nadaljnji posli. Razen tega večina plačil pri spletnih nakupih v tujini poteka prek sistema PayPal. Če gre kaj narobe, je nakazan denar izsledljiv in izterljiv.

Tam bi goljufom, kot je Davor Mihajlović, hitro odklenkalo. Pri nas pa bodo na račun malega človeka in nadzornih mehanizmov, ki ne delujejo, še dolgo in dobro živeli.