Kitajske zgodbe: Tradicionalna kitajska medicina

Na Kitajskem bolnišnic tradicionalne kitajske medicine ne moremo zgrešiti, saj iz njihove notranjosti prihaja nenavaden vonj, značilen samo za zelišča, ki jih predpisujejo po navodilih tradicionalne kitajske medicine. Najbolj uporabljeno je zelišče huang qi (radix astragali), ki ga povezujejo z žolčem in v kitajski tradicionalni medicini velja za enega izmed "zhan fu" ali glavnih organov, ki jih delijo na organe yin (hladno) in organe yang (toplo). Huang qi predpisujejo predvsem osebam s slabim pretokom žolčnega qija. Najbolj izraziti simptomi so utrujenost, slab apetit in mehko blato.

Podoben vonj ima zdravilo bai yao iz province Junan, katerega natančna formula je skrbno varovana skrivnost, izvoz zdravila iz Kitajske pa je prepovedan. Posamezne sestavine zdravila pripravljajo med sabo nepovezane skupine oseb, ki ne vedo, katere sestavine uporablja druga. Sestavine zmeša druga skupina, ki pa ne pozna natančnih razmerij zdravila.

Zdravila bai yao se drži legenda, ki izhaja iz vietnamske vojne. Američani naj bi pričali o tem, da so Vietnamci lahko preživeli smrtne strelne rane zaradi tinkture, ki so jo uvažali iz bližnje Kitajske. Prav provinca Junan, iz katere izhaja zdravilo, meji na Vietnam. Zdravilo ima neverjetno sposobnost ustaviti krvavitve, ne samo pri lažjih odrgninah, temveč tudi pri hujših ranah.

Tradicionalna kitajska medicina je sestavljena iz različnih metod zdravljenja. Najbolj uporabljene so tuina – akupresura oziroma kitajska medicinska masaža, zdravljenje s kitajskimi zelišči oziroma zdravili in akupunktura. Pri nas manj znani, a na Kitajskem še vedno uporabljeni, sta gua sha (praskanje s keramično žlico ali drugim materialom) in terapija s čašami (vakum). Medicinske fakultete se ne osredotočajo samo na metode tradicionalne kitajske medicine, temveč morajo bodoči zdravniki na Kitajskem obvladati tudi nekatere prakse zahodne medicine. Ne glede na to je na Kitajskem še vedno več bolnišnic, ki uporabljajo zahodno medicino, kot tistih, ki prakticirajo tradicionalno kitajsko.

Vsekakor so mlajše generacije tiste, ki veliko raje obiščejo bolnice zahodne medicine, saj je ta hitrejša kot tradicionalna kitajska medicina. Zanjo namreč velja, da zdravi počasi, a učinkovito, in da veliko bolje zdravi kronične bolezni kot akutna stanja, pri katerih je bolj uspešna zahodna medicina, večkrat pa ima neprijetne stranske učinke. Prav zaradi prepričanja, da je kitajska tradicionalna medicina veliko manj nevarna za telo in ne povzroča stranskih učinkov, v bolnice tradicionalne kitajske medicine pogosteje zahajajo starejši ljudje in otroci. Obstaja veliko primerov, ko so se otroci rodili šibkega zdravja, a so po letih zdravljenja s kitajsko tradicionalno medicino zrastli v zdrave posameznike.

Kitajska tradicionalna medicina ima v zahodnem svetu velikokrat slabšali prizvok, malo zaradi prvih označb te medicine kot neprave že s strani misijonarjev, ki so prvi imeli boljši vpogled vanjo, po drugi strani pa zaradi zdravil, ki jih uporabljajo. V tradicionalni kitajski medicini velja pravilo "nekaj pojej, nekaj pozdravi", kar pomeni, da ko nas na primer boli želodec, je dobro pojesti del živalskega želodca. Vendar je količinsko le malo zdravil, ki so živalskega izvora. Vsem so znani posušeni morski konjički, jelenovi rogovi ali embriji, a vendar ne smemo pozabiti na veliko bolj vsakdanja zdravila, ki so pogosteje v uporabi. V domači lekarni, sestavljeni po principu kitajske tradicionalne medicine, tako nikoli ne sme manjkati semen divjega kitajskega dateljna, ki pomaga proti nespečnosti, ta pa je velikokrat posledica stresnega življenja ali motenj prebavil.

Na Kitajskem se zahodna medicina in tradicionalna kitajska medicina medsebojno dopolnjujeta in posamezniki se pogosto poslužujejo obeh. Medtem ko so v zahodnem svetu, tako v Sloveniji kot drugje, velikokrat tradicionalna kitajska medicina kot druge oblike alternativnih zdravljenj še vedno neupoštevana.