Kdo nam je ugrabil javno RTV, ki jo še vedno plačujemo?

Mitja Štular, sicer doktor elektrotehnike in strokovnjak za telekomunikacije, se te dni poslavlja od svoje funkcije. Svetu je predsedoval od leta 2012. V tem času je bilo večkrat mogoče slišati, da svet posega v avtonomijo novinarjev in se vmešava v njihovo delo. Manjkalo ni niti očitkov o političnem vmešavanju in pritiskih.

Povod za pogovor z njim je bil protest novinarjev in aktivistov na seji programskega sveta, ki je na sedežu RTV Slovenija potekala v ponedeljek, kjer je bilo videti tudi napis: "Smrt janšizmu, svoboda narodu." S Štularjem smo se pogovarjali o njegovem pogledu na vlogo programskega sveta RTV Slovenija, avtonomiji medijev, ideološkosti RTV ter odnosu med politiko in novinarstvom.

Kako ste kot predsednik programskega sveta RTV Slovenija doživljali protest na vaši zadnji seji?
Sklepam, da so se za te proteste odločili, ker smo odprli vsebinsko razpravo o kakovosti novinarskega dela, o spoštovanju zakonov, programskih standardov in poklicnih meril. Če programski svet ne sme odpirati takšnih razprav – kar se mi zdi, da je stališče novinarjev, saj sem dobil tudi precej sporočil aktivov in sindikatov o tem, da je nedopustno, da se programski svet pogovarja o kakovosti novinarskega dela –, potem ne vem, kaj lahko počne.

Zakon je popolnoma jasen – piše, da se mora programski svet do pritožb, pripomb gledalcev in poslušalcev opredeliti. Če se mora do tega opredeliti, mora o tem tudi razpravljati, in to na konkreten način. Moti me velika netoleranca novinarjev, da bi kdorkoli sploh odpiral vprašanje o kakovosti njihovega dela.

"Moram pa komentirati tudi povsem neprimerno raven včerajšnjega protesta. Videli smo grožnje s smrtjo v sejni sobi javnega medija, vse zgolj zato, ker se je programski svet pogovarjal o spoštovanju zakona, poklicnih meril in programskih standardov, kar je v vsakem primeru dolžan delati. To je, še posebej za RTV, zelo skrb vzbujajoče in alarmantno." Foto: Bojan Puhek

Karkoli kdo komentira ter kadarkoli bi se kdo želel pogovarjati o napakah, sprejemljivosti in ravni poročanja, se to interpretira kot nedopusten poseg v novinarstvo. S tem se absolutno ne strinjam.

Ker je to hiša s posebnim statusom, javni zavod posebnega nacionalnega in kulturnega pomena, ker se tudi financira tako, da vsi državljani prispevamo za nastajanje programa, bi moralo biti vsem v interesu, da se takšne razprave, seveda na ustrezni ravni, argumentirano in brez nedopustnih pritiskov, opravijo in da se tako kakovost dela izboljšuje.

Podobno je tudi v sodstvu. Če sodniki izrekajo sodbe v imenu ljudstva, je nesprejemljivo stališče, da se tega ne sme komentirati. V podobnem položaju smo se znašli, ko smo dobili sodbo višjega sodišča v postopku imenovanja generalnega direktorja. Tudi o njej se je treba pogovarjati in jo tudi z vsebinskih vidikov temeljito osvetliti.

"Karkoli kdo komentira ter kadarkoli bi se kdo želel pogovarjati o napakah, sprejemljivosti in ravni poročanja, se to interpretira kot nedopusten poseg v novinarstvo. S tem se absolutno ne strinjam." Foto: Bojan Puhek

Je šlo v javnem diskurzu po vašem mnenju kdaj predaleč? Je bila kdaj kršena novinarska svoboda?
Zelo jasno ločujem dve ravni. Govorim seveda z vidika predsednika programskega sveta in RTV-hiše. Eno je notranje delovanje RTV. Novinarji, ustvarjalci programov, uredniki imajo vsaj tri dokumente, v katerih je zelo jasno zapisano, kako in po kakšnih standardih se morajo ravnati. To so zakon, programski standardi in poklicna etika.

Prioritetno me zanima spoštovanje teh temeljnih dokumentov, torej kako dobri smo. S tem bi se morala RTV največ ukvarjati in zagotavljati kolikor se da visoko stopnjo kakovosti.

Drugo so razne izjave in komentarji tretjih oseb, zunaj hiše, ki imajo lahko svoje mnenje o tem, kaj se na RTV dogaja in kako dober je program, ki ga ustvarja. Če gredo ti komentarji pod raven neke splošne kulture komuniciranja, je seveda to slabo in takšnih stvari ne moremo podpirati in zagovarjati. Je pa treba vedeti, da so to subjektivna mnenja zunaj hiše.

"Nepreverjena novica, slabo pripravljen, žaljiv, škodljiv prispevek lahko tistemu, ki se ga dotika, naredi nepopravljivo škodo." Foto: Bojan Puhek

Sprenevedanje je, če se novinarji in združenja množično odzovejo, ker je nekdo nekaj rekel o RTV, hkrati pa imamo na RTV kup nerešenih stvari, o katerih se nihče ne bi želel pogovarjati. Ta diskrepanca me moti. Pripravljeni smo tri tedne razpravljati o tem, da je nekdo bodisi napisal tvit bodisi dal izjavo o nekem prispevku na RTV, hkrati pa nismo pripravljeni niti ure nameniti pogovoru o kakovosti svojega dela. To pa je tisto, k čemur smo prioritetno zavezani.

Novinarstvo kot četrta veja oblasti – pogosto se ga tako imenuje in v resnici to tudi je – je v popolnoma drugačnem položaju kot preostala javnost. Skozi medijski kanal vsak dan dosegamo po nekaj sto tisoč gledalcev, poslušalcev ali uporabnikov spleta.

Nepreverjena novica, slabo pripravljen, žaljiv, škodljiv prispevek lahko tistemu, ki se ga dotika, naredi nepopravljivo škodo. Tega se ne da popraviti z nobenim demantijem ali tožbo na sodišču, čeprav se ta morda po nekaj letih uspešno konča. Poti nazaj ni. Popravka ni, zato je stopnja odgovornosti med ustvarjalci programov bistveno višja. Vsaj morala bi biti.

Kako komentirate tvit Janeza Janše o prostituciji na RTV? V Odmevih se takrat do njega niste jasno opredelili.
Po mojem mnenju je šel predaleč. Mislim, da ton in izbira besed nista bila primerna, in verjamem, da sta užalila. Če je hotel sporočiti tisto, kar je pozneje povedal, bi se to dalo narediti na precej bolj kulturen način. Že takrat sem to jasno povedal, a sem verjetno izbral drugačen vrstni red, kot je pričakovala voditeljica.

Najprej sem povedal tisto, kar se mi je zdelo za človeka znotraj RTV-hiše precej bolj pomembno in bi moralo biti deležno bistveno večje pozornosti kot tvit politika, ki je v opoziciji in ki je reagiral na zelo nekorekten in neprofesionalen prispevek. Ko so se odprle razprave, bi se vsi pogovarjali zgolj o tvitu, nihče se pa ni hotel pogovarjati o kakovosti tega prispevka. Čeprav je res, da drug drugega ne opravičujeta.

"Če programski svet nekaj reče uredniku, smo deležni očitka, da je to nedopusten pritisk na urednika. Če pa reče direktorju, ta reče, da nima nič s tem. Vmesna raven izgine, se skrije, da glavo v pesek in programski svet ostane brez sogovornika." Foto: Bojan Puhek

Kdo je odgovoren za prispevke z nepreverjenimi informacijami?
Mislim, da je odgovornost deljena. V zadnjih razpravah v programskem svetu smo predvsem od vodstva zahtevali, da se do različnih primerov, domnevnih napak, prispevkov, ki so bili deležni tudi kritik gledalcev in poslušalcev, opredeli. RTV ima tri direktorje – generalnega direktorja, direktorico TV in direktorja radia. Praksa je bila, da smo, ko smo zahtevali pojasnila, prepogosto dobili zgolj pojasnila novinarjev ali urednikov. A za programski svet ni kontaktna oseba novinar ali urednik, ampak vodstvo. To bi se moralo do stvari, pri katerih se pojavijo nepravilnosti ali obstaja utemeljen sum, opredeliti in reči: to dopuščamo in tega ne. In morali bi tudi ustrezno ukrepati.

"Mislim, da se programski svet lahko pogovarja o čemerkoli. Mora se pogovarjati." Foto: Bojan Puhek

Nesprejemljivo je, da stališča ne zavzamejo in rečejo, da to ni njihova stvar, ampak je to uredniška avtonomija. Poudarjam, govorimo o prispevkih in programu, ki so že bili objavljeni – ne govorimo o sprotnem ali vnaprejšnjem vmešavanju v vsebino.

Če programski svet nekaj reče uredniku, smo deležni očitka, da je to nedopusten pritisk na urednika. Če pa reče direktorju, ta reče, da nima nič s tem. Vmesna raven izgine, se skrije, da glavo v pesek in programski svet ostane brez sogovornika.

Kot v vsakem podjetju – ton z vrha je v resnici najpomembnejši za kakovost delovanja organizacije. Tudi na RTV – novinarji in vsi ustvarjalci morajo z vrha čutiti zavezo k odgovornosti in profesionalnosti.

Poudariti pa moram, da moja kritika ne pomeni, da je vse slabo. RTV je velika hiša, ki ima odlične ustvarjalce in številne profesionalne novinarje. Pri napakah, ki se dogajajo, in ta ni samo ena na leto, pa sem zelo kritičen, ker se ustanova ne odziva. Vse je dopustno. Ni standardov in poti, po katerih bi ta hiša postajala vedno boljša in bi bilo napak vedno manj.

"Poudariti moram, da moja kritika ne pomeni, da je vse slabo. RTV je velika hiša, ki ima odlične ustvarjalce in številne profesionalne novinarje." Foto: Bojan Puhek

Se RTV drži standardov objektivnega poročanja? Kaj sploh pomeni politična uravnoteženost?
O uravnoteženosti smo se veliko pogovarjali, predvsem zato, ker nas je več članov programskega sveta pogosto sprožilo to razpravo in izrazilo kritiko, da prispevki in izbira gostov niso uravnoteženi. Zanimiv je bil odziv tistih, ki menijo, da je vse v redu (jaz mislim, da ni), češ da sploh ne vemo, kaj pomeni izraz uravnoteženost. Kar je vsaj v primeru RTV zelo veliko sprenevedanje, ker je izraz uravnoteženost nekajkrat omenjen in natančno opredeljen v poklicnih merilih, ki so veljavna že od leta 2000. V 16 letih se njihovo razumevanje ni spremenilo in tudi novinarstvo se ni spremenilo na način, da te opredelitve ne bi veljale.

Uravnoteženost ni omejena samo na politiko. Gre preprosto za to, da pri nekem problemu mediji odpirajo možnost, da se vsi različni pogledi izrazijo prek razprave.

Reči moram, da je tudi od gledalcev in poslušalcev zelo veliko pripomb in nekatere so zelo upravičene. Velike težave so recimo z oddajo Studio City, za katero je tudi direktorica TV že pojasnila, da je z vidika uravnoteženosti zelo problematična, a ni občutka, da bi se stvar izboljšala.

"Ko sestavimo omizje, nekatere goste opredelimo kot politike, druge kot strokovnjake, čeprav je pogosto tako, da tudi strokovnjaki izražajo zelo jasna politična mnenja in da so, vsaj pri nekaterih, ta mnenja zelo predvidljiva." Foto: Bojan Puhek

Kako je s strokovnjaki, profesorji, ki sodelujejo v razpravah? Se jih lahko šteje za nevtralne?
Odnos do strokovnosti je zanimivo vprašanje. Osebno imam glede strokovnosti zelo visoka merila in menim, da bi morala biti zavezanost strokovnosti precej bolj globoka kot morebitne politične simpatije.

Je pa seveda meja med obojim pogosto nejasna in je lahko predmet manipulacije. Ko sestavimo omizje, nekatere goste opredelimo kot politike, druge kot strokovnjake, čeprav je pogosto tako, da tudi strokovnjaki izražajo zelo jasna politična mnenja in da so, vsaj pri nekaterih, ta mnenja zelo predvidljiva. Tako se zgodi, da so omizja sestavljena zelo enostransko, čeprav je na prvi pogled videti, da so pluralna. Na primer dva politika in dva strokovnjaka, a je izbor strokovnjakov v prid zgolj eni strani. V nekaterih primerih gre verjetno za neka naključja, morda nespretnost pri izbiri, pri nekaterih pa gre absolutno za namensko ustvarjanje javnega mnenja.

"Mislim, da se mediji, zlasti RTV zaradi svoje dolge tradicije, zavedajo, kako pomembno je to ustvarjanje javnega mnenja za usodo države in državljanov. Mediji lahko, če želijo, nekoga neupravičeno povzdignejo ali neupravičeno namočijo. Lahko naredijo zelo veliko škode ali zelo veliko dobrega." Foto: Bojan Puhek

Se vam zdi, da RTV obvladuje ideologija?
Nisem zasledil, da bi kdo to izražal na odprt način. Je pa seveda mogoče sklepati o tem posredno, glede na to, kaj se dogaja in kakšni so odzivi, če se zgodi dogodek ene ali druge vrste. Popolnoma mirno se tolerira, da recimo v dvigalu na RTV visi list, ki je tiralica za nekim politikom; mirno se tolerira, da nekdo napiše "smrt janšizmu" in plakat razkazuje v prostorih RTV; tudi ko na uličnih protestih obešajo lutke z obrazi politikov ene politične opcije in ustavnih sodnikov, se nihče ne odzove. Če se politik brez svoje vednosti znajde v neki skupini na Facebooku, za katero ni znano niti, kaj želi, pa je to vrhunski škandal. Povsem različna merila za podobne primere.

Raven sprejemljivosti pri neki politični opciji je bistveno višja kot pri drugi. Iz določenih konkretnih prispevkov je zaznati, da obstaja tudi politična agenda. Ni pa vedno tako. Nekatere stvari so narejene povsem profesionalno. Dogajajo se razne afere, ki v resnici so afere in so vredne pozornosti, ne glede na to, na kateri strani se zgodijo. Zato je tudi res, da vsak prispevek, ki razkriva kakšno nepravilnost, ne more biti okarakteriziran kot politično motiviran.

"Popolnoma mirno se tolerira, da recimo v dvigalu na RTV visi list, ki je tiralica za nekim politikom; mirno se tolerira, da nekdo napiše "smrt janšizmu" in plakat razkazuje v prostorih RTV; tudi ko na uličnih protestih obešajo lutke z obrazi politikov ene politične opcije in ustavnih sodnikov, se nihče ne odzove." Foto: Bojan Puhek

Moram reči, da pogrešam pristop z distance, ki ne bi bil obremenjen s konkretnimi imeni. Takšen pristop je nujno potreben, če se želimo v Sloveniji izmotati iz godlje zavozlanih odnosov. Večkrat pravim, da bi se moral vsak pri svoji presoji vsaj malo vživeti v kožo tistega, ki je deležen nekorektne obravnave.

Od kod prihaja ta politična neuravnoteženost, ideološkost? Prihaja z vrha ali jo ustvarjajo novinarji sami?
Nekoč sem se pogovarjal z nekim novinarjem, ki me je vprašal, kako si predstavljam, da to deluje. Ali zapojejo telefoni in nekdo nekomu naroči, kako naj poroča? On je trdil, da je stopnja samocenzure tako visoka, da sistem pravzaprav že brez konkretnih navodil v zelo veliki večini primerov deluje tako in se tako odzove. Če je tako, je zadeva res grozljiva, ker je vtetovirana v samo kadrovsko sestavo neke hiše. Če je tako, je odziv na dogodke ene ali druge vrste že vnaprej predvidljiv.

Tu mislim, da bi morala RTV upravičiti svojo posebno vlogo v medijskem prostoru. Z netoleranco do nepravilnosti znotraj lastnih vrst. To je mogoče samo tako, da se primere, kjer se dogajajo kršitve standardov, sankcionira. To ne pomeni odpuščanja, lahko je pogovor, opozorilo, opomin, tudi izobraževanje. Če kvalitativnega sklepa ni, se sistem nikoli ne nauči in okolica ne vidi, da je nekdo naredil nekaj slabega, čeprav si sami pri sebi vsi priznavajo, da to ni bilo v redu.

"Zagovarjam močno vlogo novinarstva, a raziskovalnega, profesionalnega, na argumentih temelječega novinarstva z visoko stopnjo občutljivosti za anomalije, ki se zgodijo, in napake, do katerih pride." Foto: Bojan Puhek

Novinar lahko svoje mnenje napiše o čemerkoli – o bančništvu, gospodarstvu, politiki. Novinar ima lahko svoje mnenje. Če ga izrazi v komentarju, lahko izreče skoraj karkoli. Takšna je tudi ena od razsodb novinarskega razsodišča enega od novinarskih združenj. Po drugi strani pa ne dovolijo, da bi kdo drug o njih kaj rekel. To je preprosto nesprejemljivo.

Kako komentirate zadnjo kadrovsko menjavo članov programskega sveta?
Zdi se mi škoda, da vladajoča koalicija ni pokazala širine, da bi imenovala še koga drugega, ki ne prihaja čisto ozko iz njihovih interesnih skupin. Mislim, da bo ta sestava programskega sveta precej enoznačna, da bo verjetno en del slovenske družbe izločen, kar je na neki način tudi v nasprotju s tem, kar je mislil zakonodajalec, ko je v zakon napisal, da morajo organi vsaj približno odsevati politično in siceršnjo sestavo družbe. Temu državni zbor ni sledil. Če se tak koncept vzpostavlja, ko je na oblasti ena opcija, je zelo mogoče, da se bo enako zgodilo, ko bo na oblasti druga politična opcija.

"Zdi se mi škoda, da vladajoča koalicija ni pokazala širine, da bi v programski svet imenovala še koga drugega, ki ne prihaja čisto ozko iz njihovih interesnih skupin." Foto: Bojan Puhek

Vedno več je takih, ki nočejo plačevati RTV-prispevka. Kaj menite o tem?
Zakon pravi, da se RTV financira iz prispevka, ki je vezan na električni priključek, in določa tudi izjeme. Zakonodajalec je želel s tem ustvariti neko stabilno finančno bazo za delovanje RTV, kar je vsekakor upravičeno z vidika vsebin, ki jih mora RTV zagotavljati.

Je pa res, da če uporabnikom vsak mesec potegneš denar iz žepa, upravičeno pričakujejo, da bodo lahko gledali program, ki je tudi po njihovem razumevanju uravnotežen in profesionalen. Če je ta diskrepanca prevelika, se lahko pojavijo tudi take pobude.

Dejstvo je, da je hiša na financiranje relativno občutljiva, predvsem zato, ker ima izredno visok delež stroškov dela. Ti prestavljajo približno 70 odstotkov celotnega proračuna, kar je v primerjavi z drugimi RTV-hišami preveč. To pomeni, da za konkretne stroške programa ostane samo še 30 odstotkov. Znotraj tega se nekaj milijonov zelo boleče pozna. Če bi se poziv k neplačevanju zgodil množično, lahko hišo relativno hitro zelo resno ogrozi.

Želel bi si odločnejši premik v smeri kakovosti programa, racionalne porabe denarja in stabilno financiranje. Na vse to ima RTV tudi velik vpliv in polno odgovornost.