Ideja Srednje Evrope, ki se je razmahnila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila eden od temeljev krepitve težnje po osamosvojitvi Slovenije od Jugoslavije.
Slovenija bo 25. junija v spomin na razglasitev slovenske samostojnosti 25. junija 1991 praznovala dan državnosti. Kot je ugotovil avstrijski pisatelj Peter Handke (sam sicer nasprotnik srednjeevropske ideje), je prav želja po Srednji Evropi Slovence pripravila do tega, da so se odcepili od Jugoslavije.
Zemljepisna meja med Evropo in Azijo je bila nekoč na Donu
Zemljepisni pojmi oziroma politično-zemljepisni koncepti so zelo spremenljivi. Vse do 18. stoletja je za vzhodno mejo Evrope veljala reka Don. Tako je plemič iz Vipave Sigismund Herberstein v svojih, leta 1549 objavljenih Moskovskih zapiskih še razglabljal o tem, ali Moskva leži na skrajnem robu Evrope ali je že v Aziji.
Šele v 18. stoletju je švedsko-nemški geograf Philip Johan von Strahlenberg meje Evrope postavil na Ural in reko Volgo ter tako Moskvo zemljepisno trdno umestil na staro celino.
Zgodovina pojma Srednja Evropa
Podobno niso bile vedno jasne meje Evrope na jugovzhodu stare celine. Še leta 1875 so britanskemu popotniku, ki je prišel v Bosno, ta je bila takrat še pod turško oblastjo, domačini povedali, da se Evropa za njih začne onkraj Save, na ozemlju Habsburške monarhije, medtem ko je pri njih že Azija (glej: Mark Mazower, Balkan).
Tudi zemljepisni pojem Srednje Evrope ima svojo zgodovino. Že v 19. stoletju – pred nemško združitvijo – se je pojavila zamisel nemškega politika Constantina Frantza o srednjeevropski federaciji, ki naj bi obsegala Prusijo, Avstrijo, zahodnonemške države, Nizozemsko, Švico, Poljsko in Litvo.
Naumannova velikonemška Srednja Evropa
V naslednjem stoletju je zelo populariziral pojem Srednja Evropa Nemec Friedrich Naumann, ki je leta 1915, v času krvave prve svetovne vojne, objavil knjigo Mitteleuropa (Srednja Evropa).
Njegov koncept Srednje Evrope, ki naj bi se vzpostavila po zmagi centralnih sil v prvi svetovni vojni, je združeval Nemčijo, Avstro-Ogrsko in zahodne dele ruskega carstva.
Toda ideja Srednje Evrope, ki se je pojavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni bila Naumannova "velikonemška" Srednja Evropa, ampak Srednja Evropa znanega češkega pisatelja Milana Kundere, ki je temu pojmu vdihnil drugačno vsebino.
Kunderova Tragedija Srednje Evrope
Novembra 1983 je Kundera, ki je leta 1975 iz takrat komunistične Češkoslovaške odšel v Francijo, v francoski reviji Le Debat objavil članek Un occident kidnappe ou la tragedie de l'Europe centrale (Ugrabljeni Zahod ali tragedija Srednje Evrope).
Ta članek je bil naslednje leto ponatisnjen v New York Review of Books, potem pa so prevodi po svetovnem tisku rasli kot gobe po dežju; v slovenščini je esej izšel že leta 1984 v Novi reviji pod naslovom Tragedija Srednje Evrope (glej: Lado Kralj, Srednja Evropa in slovenska literatura, Sodobnost, 2005).
Srednja Evropa: Zahod, ki je pod oblastjo Vzhoda
Kunderova ideja Srednje Evrope je imela močan protisovjetski in protikomunistični naboj. Po mnenju češkega pisatelja Srednja Evropa leta 1945, ko so jo zasedli vojaki sovjetske Rdeče armade in jo tako "odtrgali" od Zahoda, ni doživela samo politične katastrofe, ampak napad na svojo civilizacijo.
Leta 1945 je vsa Srednja Evropa, razen Avstrije (ta je bila po mnenju Kundere v preteklosti razpeta med pangermanstvom in srednjeevropsko misijo), prišla pod Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo.
Protisovjetski upori so bili boj za zahodnjaštvo
Ta je – kot pravoslavna država – del Vzhoda in ni samo ena od velikih držav, ampak civilizacija zase. Poleg tega je Rusija, po vzponu komunizma, sama izgubila svoje bistvo, je zapisal Kundera v svojem eseju.
Za češkega pisatelja so bili protisovjetski upori Poljakov (leta 1956, 1968, 1970 in 1981), Čehov (leta 1968) in Madžarov (leta 1956) boj za njihovo identiteto, boj za njihovo zahodnjaštvo.
Srednjeevropski narodi, stisnjeni med Nemčijo in Rusijo
Kundera med narode s srednjeevropsko zgodovino prišteva Poljake, Madžare, Čehe, Slovake, Slovence, Hrvate, Romune, Jude in Avstrijce – narode, stisnjene med Nemčijo in Rusijo. Torej narode, ki so v preteklosti živeli v Habsburški monarhiji (Poljaki, Romuni in Judi le deloma).
V eseju Kundera sicer večinoma piše o Čehih (in Slovakih), Poljakih in Madžarih, torej narodih, ki so bili tedaj – leta 1983 – pod Sovjetsko zvezo.
V Sloveniji ima Srednja Evropa protijugoslovanski naboj
Pojem Srednja Evropa se je od leta 1984 naprej razširil tudi v Sloveniji. Če je imel pojem Srednja Evropa pri narodih, ki so bili takrat pod Sovjetsko zvezo, protisovjetski in protikomunistični naboj, pa je imel v Sloveniji, ki je bila tedaj del Jugoslavije, v kateri so se vse bolj krepile centralistične in unitaristične težnje, močan protijugoslovanski naboj. Pojem Srednja Evropa je poleg tega postal tudi nekakšno nasprotje pojma Balkan.
Navdušenje nad idejo Srednje Evrope je bilo močno tudi v Društvu slovenskih pisateljev (DSP), ki je bilo takrat v prvih vrstah boja za večjo slovensko suverenosti – na primer pri nasprotovanju t. i. jugoslovanskim skupnim šolskim jedrom.
DSP je tako leta od 1986 začel skupaj s Kulturnim društvom Vilenica organizirati vsakoletno srečanje pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope – mednarodni literarni festival Vilenica.
4
1